Arheoastronomija

    Astronomija nedvomno sodi med najstarejše znanosti. V vseh starih kulturah, ki so poznale takšno ali drugačno obliko pisave, najdemo sledove bolj ali manj razvitega astronomskega znanja. V zadnjih desetletjih pa so raziskave pokazale, da so ljudje že v veliko starejših obdobjih skrbno opazovali nebo in da so bile nekatere osnovne zakonitosti gibanja najsvetlejših nebesnih teles znane že človeku starejše kamene dobe ali paleolitika.

    Danes si večina ljudi verjetno težko predstavlja, zakaj je imela prav astronomija, ki je danes samo ena v množici znanstvenih disciplin, tako velik pomen v zgodovini človeštva. V mestih nam odsev luči in onesnaženost zraka skoraj povsem onemogoča pogled na nočno nebo; tudi podnevi nam stavbe zakrivajo velik del nebesnega svoda, naglica vsakdanjega življenja in množica dogodkov pa nas tako zaposlujeta, da mnogi ne bi znali pokazati niti, v kateri smeri vzhaja ali zahaja sonce. Danes pač tovrstna opazovanja in znanja večini ljudi niso več potrebna. Imamo točne ure, natančen koledar, zanesljive zemljevide ipd. in običajno se niti ne zavedamo, da so vsi ti dosežki pogojeni med drugim tudi z astronomskim znanjem. Ali ste kdaj pomislili, da je osnova vsakršnega koledarja, torej tudi našega gregorijanskega, prav opazovanje gibanja nebesnih teles? Dolžina leta ustreza dobi, v kateri Zemlja obhodi Sonce, dan je določen z enim popolnim obratom Zemlje okoli njene osi, mesec pa je približek časa, v katerem Luna v svojem gibanju okoli Zemlje napravi cel krog in se vrne v isto meno; ni naključje, da so imena za “mesec” tako v slovenščini kot tudi v raznih drugih jezikih izpeljana iz imen, ki se uporabljajo za naravno Zemljino spremljevalko, npr. v angleščini (Moon – month) ali nemščini (Mond – Monat). Merjenje časa je torej v najtesnejši zvezi z astronomskimi opazovanji.

    arheosatronomija2.jpg (31584 bytes)
    Slika 1: V dolini reke Boyne na Irskem, približno 40 kilometrov od Dublina, ležijo prazgodovinske gomile. Najpomembnejša med njimi je gomila New Grange. Zgrajena je iz več kot 200.000 ton kamenja. Sestavlja jo grobišče z enim samim hodnikom (sliki levo spodaj). Hodnik se zaključi v prostor v obliki križa (slika desno). V prostoru je stalo ornamentirano kamnito korito. V teh kamnitih posodah so morda hranili pepel pomembnih pokojnikov, ki so jih pokopali v gomilah. Arheologi uvrščajo gomile v čas okoli leta 3.000 pr. n. š. Enkrat letno, ob zimskem solsticiju, vzhajajoče Sonce obsveti več kot 20 metrov dolg hodnik. Njegovi žarki se zaustavijo v grobni kamri na koncu hodnika in jo osvetlijo za približno 17 minut. Vse kaže, da je bil New Grange grajen po natančno določenih geometrijskih načelih.

    Že v sivi davnini je človek opazil, da spremembe na nebu potekajo v nespremenljivem redu: Sončeva dnevna pot po nebesnem oboku se med letom spreminja, zvezde vzhajajo in zahajajo, določena ozvezdja izginejo z nočnega neba in se čez čas zopet pojavijo, toda vse te spremembe se ponavljajo vselej v enakih časovnih intervalih. Bolj ali manj sočasno z določenimi nebesnimi pojavi se odvijajo spremembe na Zemlji: menjavanje letnih časov, čas setve in žetve, obdobja določenih lovnih živali ipd. Te zemeljske dogodke je težko natančno predvideti, saj včasih prehitevajo in drugič kasnijo. Ciklične spremembe na nebu pa so v veliki večini povsem natančno predvidljive, kar lahko pozoren opazovalec ugotovi že v nekaj letih. Spoznanje teh pravilnosti je omogočilo človeku, da se je znašel v prostoru in času in da si je ustvaril skladno sliko o svetu, ki ga je obkrožal: namesto “kaosa” se je v zavesti ljudi oblikoval “kozmos”. Ni naključje, da je prvotni pomen grške besede kozmos samo “red”; šele sčasoma je beseda dobila pomen, ki ga ima danes, saj je prav nebo oz. vesolje verjetno najbolj očiten naravni primer dovršenega reda. Rezultat opazovanja nebesnih teles je bila po eni strani vrsta pravilnih dognanj, ki so jih izkušnje vedno znova potrjevale. Po drugi strani pa so spoznanja o nebesnem redu, ki se je zdel vsekakor boljši od zemeljskega in človeškega reda, vplivala, da je nebo v zavesti ljudi postalo podoba božanske popolnosti. Verovali so, da nebesni pojavi določajo dogodke na Zemlji ali pa vsaj vplivajo nanje; nastale so tudi raznovrstne bajke, ki razlagajo izvor, sestavo in urejenost sveta in vesolja. Najpomembnejši praktični vlogi astronomskega znanja sta orientacija v prostoru in orientacija v času. Smeri neba so določene s smermi vzhajanja in zahajanja nebesnih teles in z lego nebesnega pola, torej točke (ali zvezde) na nebu, ki se ne premika, marveč se okoli nje navidezno vrti nebesna krogla. Opazovanje nebesnih teles in njihovega gibanja torej omogoča tudi brez posebnih pripomočkov vsaj grobo orientacijo v prostoru. Že sama beseda “orientacija” je dovolj zgovorna, saj se njen prvotni pomen nedvoumno nanaša na “orient”; “orientirati se” torej dobesedno pomeni “usmeriti se glede na vzhod”.

    Prav tako je vsakomur, ki živi v večji odvisnosti od narave kot prebivalec modernih mest, tudi jasno, da je določene zvezde in ozvezdja mogoče videti v določenem letnem času ob določenih urah. Tudi Sonce ne vzhaja vselej na istem mestu, marveč se njegovo vzhajališče premika po obzornici: od skrajne južne točke doseže Sonce v pol leta skrajno severno točko vzhajanja, po enem letu pa zopet vzhaja v skrajni južni točki; zrcalno sliko tega letnega gibanja Sonca lahko opazujemo seveda na zahodnem horizontu. Zelo preprost pripomoček za merjenje časa predstavljajo Lunine mene, zato ni čudno, da so prve lunarne koledarje uporabljali že paleolitski lovci in nabiralci. Natančnejša orientacija v času pa je postala posebej pomembna z nastankom poljedelstva, saj je pri tem načinu gospodarjenja potrebno imeti ustrezno časovno razporeditev dejavnosti v letu, torej je treba znati predvidevati menjavanje letnih časov. Med različnimi ljudstvi so nastale različne oblike koledarjev, ki so olajševali takšno reguliranje del, vsi pa temeljijo na astronomskih ciklih. Čim natančnejši je koledar, tem bolj učinkovitejše gospodarjenje omogoča. Zato je imelo astronomsko znanje velik pomen v zgodnjih državah: svečeniki in visoki državni uradniki, ki so se edini lahko posvečali zahtevnejšim astronomskim preučevanjem, so na osnovi pridobljenega znanja omogočali boljše delovanje celotne družbe, saj se je povečala produktivnost in je bilo zagotovljeno preživetje večjemu številu ljudi, to pa je vladajočemu sloju pomagalo, da je opravičil svojo oblast in privilegije, ki jih je užival.

    Kaj je arheoastronomija?

    0 astronomskem znanju raznih ljudstev Starega in Novega sveta, ki so razvila različne oblike pisave – npr. prebivalci stare Mezopotamije, Kitajske in Srednje Amerike – nam pričajo že njihovi najstarejši ohranjeni zapisi. Veda, ki preučuje razvoj astronomskega znanja na osnovi zapisov bodisi na kamnu, glinastih ploščicah, papirju ali kakršnem koli drugem materialu, je zgodovina astronomije. Vendar pa pisani viri niso edini, ki nam govore o astronomskem znanju nekdanjih ljudstev, saj se o tem lahko poučimo tudi na osnovi drugačnih ostankov. Tako se je v okviru arheologije, ki preučuje življenje ljudstev v preteklosti in kulturni razvoj človeštva na osnovi najrazličnejših materialnih ostalin, v zadnjih desetletjih razvila posebna veda, ki se posveča študiju teh ostalin z astronomskega vidika in za katero se je uveljavilo ime arheoastronomija. In kakšne podatke, nam za tovrstne raziskave nudi arheologija?

    Iz prizorov na raznih upodobitvah lahko včasih sklepamo, katerim nebesnim telesom je posvečalo pozornost ljudstvo, ki ga preučujemo. Če se določeni ornamenti ali drugi arheološki elementi pogosto pojavljajo v istem številu, velja raziskati, ali ni to število nemara astronomsko značilno. Števila, ki utegnejo imeti zvezo z astronomijo, so seveda tista, ki ustrezajo trajanju posameznih astronomskih ciklov. Takšno število je na primer 29, ki približno ustreza številu dni med dvema zaporednima istima fazama Lune (to obdobje, ki traja 29,53059 dni, se imenuje sinodski mesec); število 19 se lahko nanaša na tako imenovani metonski ciklus, ki traja 19 let in predstavlja obdobje, v katerem določene lunine mene ponovno padejo na iste datume v letu; s planetom Venero utegneta imeti zvezo števili 5 in 8, kajti pet Venerinih sinodskih dob traja skoraj natanko toliko kot osem let, kar je bilo znano starim Babiloncem, Majem in najbrž še kateremu ljudstvu. Tudi število 7 je imelo v starih kulturah Evrope, zlasti Sredozemlja, poseben pomen; v tem primeru ne gre za zvezo s kakim astronomskim ciklom, temveč za število planetov, ki so bili znani v antičnem svetu, saj so vidni s prostim očesom, in med katere so šteli tudi Sonce. Sedemdnevni teden, ki je še danes v rabi, je nastal prav zato, ker je bil vsak dan posvečen enemu izmed planetov, te pa. so poosebljala istoimenska božanstva. V nekaterih romanskih jezikih se za dneve v tednu še danes uporabljajo imena, ki so izšla iz latinščine in ki izpričujejo zvezo med dnevi in planeti. Imena Lunae dies (Lunin dan, ponedeljek), Martis dies (Marsov dan, torek), Mercurii dies (Merkurjev dan, sreda), Jovis dies (Jupitrov dan, četrtek) in Venerae dies (Venerin dan, petek) so se v italijanščini preoblikovala v lunedi, martedi, mercoledi, giovedi, venerdi; v španščini so nastale besede lunes, martes, miercoles, jueves in viernes; podobna imena so v rabi v francoskem jeziku. Ime Saturni dies, ki je v latinščini označevalo soboto, so v romanskih (in tudi drugih) jezikih nadomestile besede, ki izhajajo iz židovskega imena sabat, toda angleški Saturday še vedno dovolj zgovorno razodeva zvezo tega dneva s Saturnom. Nedelja je bila v latinščini Solis dies (Sončev dan), čemur prav tako ustreza angleški Sunday. V romanskih jezikih pa je nedelja postala “Gospodov dan”, kajti Sonce se je v zgodnjem krščanskem obdobju običajno enačilo z Jezusom Kristusom; iz latinske besede dominus se je v španščini razvila beseda domingo, v italijanščini domenica in v francoščini dimanche.

    arheosatronomija4.jpg (38034 bytes)
    Slika 2: Navidezne poti Sonca ob solsticijih in ekvinokcijih na srednjih geografskih širinah. Točka 1 je točka na matematičnem horizontu, v kateri vzhaja Sonce ob poletnem solsticiju. Točka 2 je vzhajališče Sonca ob pomladnem in jesenskem ekvinokciju (enakonočju). V točki 3 vzhaja Sonce ob zimskem solsticiju.

    Orientacije stavb

    Verjetno najpomembnejši vir za arheoastronomska preučevanja predstavljajo orientacije. Dosedanje raziskave so pokazale, da so mnoga stara ljudstva usmerjala svoje stavbe – zlasti tiste, ki so služile za kultne namene, včasih pa tudi celotne naselbinske komplekse – proti astronomsko signifikantnim točkam na horizontu. Kaj to pomeni?

    Kot je bilo že rečeno, se Sončevo vzhajališče in zahajališče med letom premika po obzornici, pri čemer doseže ob poletnem solsticiju ali Sončevem obratu (22. junija) svojo skrajno severno točko, ob zimskem solsticiju (22. decembra) pa skrajno južno točko. Oba dogodka označujeta dva pomembna trenutka v letu, saj ustrezata najdaljšemu in najkrajšemu dnevu, obenem pa se tedaj spremeni smer Sončevega gibanja po horizontu. Prav tako pomembna sta oba ekvinokcija ali enakonočji (21. marec in 23. september), ko je Sonce “na poI poti” med severnim in južnim ekstremom svojega gibanja po vzhodnem in zahodnem horizontu – ko torej vzhaja točno na vzhodu in zahaja natanko na zahodu – in ko je dan enako dolg kot noč.

    Zaradi omenjenih posebnosti so ti trenutki zadobili tudi velik simboličen pomen. Dnevi ob zimskem solsticiju, na primer, so bili za mnoga ljudstva obdobje strahu in tesnobe: medtem ko se Sonce pred solsticijem giblje proti jugu (to velja za severno Zemljino poloblo; na južni polobli se Sonce pred zimskim solsticijem – 22. junija – premika proti severu), se namreč dnevi krajšajo, noč pa postaja vse daljša, zaradi česar je obstajala bojazen, da bo Sonce, ki je videti vsak dan niže na nebu, dokončno utonilo in bo nastala večna tema. Kritični trenutek je solsticij, ko se Sonce “ustavi” (latinska beseda solstitium izhaja iz fraze Sol stat, ki pomeni “Sonce stoji”). Mnoga ljudstva so opravljala in ponekod še opravljajo magične obrede, ki naj bi pomagali Soncu, da spremeni smer svojega gibanja. Zimski solsticij je tako predstavljal nekakšno “ponovno rojstvo” Sonca, ki postaja v naslednjih dnevih vse “močnejše”, dan se začne zopet daljšati, prebujajoča se narava pa napoveduje nov življenjski ciklus. Zanimivo je, da je zgodnjekrščanska Cerkev določila 25. december kot praznik Kristusovega rojstva prav zato, da bi zatrla ali “prekrila” poganske solsticijske obrede, ki so se opravljali na ta dan; v prvih stoletjih našega štetja se je namreč božič praznoval 6. januarja. Podobna pojmovanja so se navezovala tudi na druge pomembne dneve v letu. Torej ni čudno, da so mnoga ljudstva usmerjala svoje templje proti solsticijskim in ekvinokcijskim točkam na horizontu; razen tega pa najdemo v ostankih arhitekture starih kultur tudi orientacije, ki se nanašajo na druge datume v letu, na tiste, ki so bili za določeno ljudstvo pomembni, saj so se prekrivali npr. z začetkom deževne dobe, s časom žetve ipd.

    V vseh mitologijah ima Sonce izredno pomembno vlogo, saj je najmočnejši naravni vir svetlobe in toplote, obenem pa opazovanje njegovega gibanja omogoča sorazmerno enostavno merjenje časa in predvidevanje letnih sprememb v naravi. Kljub temu pa orientacije proti vzhajalnim in zahajalnim točkam Sonca, čeprav najpogostejše, niso edine, ki jih najdemo v arheoloških ostankih. Nekatere ustrezajo vzhajališčem in zahajališčem določenih svetlih zvezd, ki so bile za posamezne kulture pomembne, lahko pa se nanašajo tudi na Luno. Lunino gibanje, kakor ga opažamo z Zemlje, je veliko bolj zapleteno kot navidezno gibanje Sonca. Tudi Luna dosega v enomesečnih intervalih skrajne točke svojega “potovanja” po obzornici, vendar te niso vedno enake; včasih se Lunino vzhajališče / zahajališče bolj oddalji od pravega vzhoda / zahoda, včasih manj. Šele dolgotrajnejša opazovanja razkrijejo, da Luna vsakih 18 let in pol dosega največje ekstreme, enako dolgi presledki pa ločijo tudi trenutke, ko so njeni ekstremi najmanjši. To zakonitost so poznala že nekatera prazgodovinska ljudstva Evrope: posebno pozornost so tem pojavom posvečali mlajšeneolitski in bronastodobni prebivalci Zahodne Evrope, ki so smeri proti Luninim ekstremom na horizontu ovekovečili v nekaterih spomenikih, ki še vedno kljubujejo času, saj so zgrajeni iz ogromnih kamnitih blokov ali megalitov (ime je izpeljano iz starogrških besed megas, “velik”, in lithos, “kamen”). Prve resnejše arheoastronomske raziskave so bile opravljene prav na megalitskih najdiščih v Franciji in na Britanskem otočju. Pravzaprav se je arheoastronomija kot posebna veda oblikovala kot rezultat burnih debat o tem, kako razvito je lahko bilo astronomsko znanje prazgodovinskih prebivalcev Zahodne Evrope.

    arheosatronomija1.jpg (16084 bytes)
    Slika 3: Vhod v gomilo pri New Grangeu. Pred vrati stoji bogato okrašen kamen. Nad vrati je “svetlobnica”, ki je bila odprta le v času zimskega solsticija, ko je vzhajajoče Sonce posijalo prav do konca hodnika. Več o gomili na naslednjih straneh.

    Razvozlani Stonehenge

    Čeprav je o astronomskih orientacijah v megalitski in staroegiptovski arhitekturi pisal že angleški astronom Norman Lockyer v svoji knjigi The Dawn of Astronomy (Zora astronomije), ki je izšla leta 1894 v Londonu, je to delo kmalu utonilo v pozabo, saj je avtor s svojimi hipotezami zašel v prehude spekulacije. Resnejšega preučevanja astronomskih orientacij na megalitskih najdiščih se je lotil šele angleški inženir Alexander Thom v petdesetih letih tega stoletja. Ker pa je rezultate svojih raziskav objavljal v tehničnih in arheologom neznanih revijah, je njegovo delo ostalo dolgo časa neopaženo. Šele knjiga ameriškega astronoma Geralda Hawkinsa Stonehenge decoded (Razvozlani Stonehenge), ki je izšla leta 1965, je vzburila javnost in sprožila mnoge polemične diskusije med arheologi, astronomi in drugimi učenjaki.

    Hawkins je v svojem delu skušal dokazati, da je bil Stonehenge, znamenito megalitsko svetišče na Salisburyjski planjavi v Angliji, pravzaprav dokaj zapletena astronomska opazovalnica. V raznih linijah, ki jih tvorijo pokonci stoječi kamniti kvadri, je Hawkins videl tako solarne kot lunarne orientacije, torej smeri, ki se nanašajo na vzhajalne in zahajalne točke Sonca in Lune. Razen tega ga je število tako imenovanih Aubreyevih jam, ki so tako kot kamniti bloki – razporejene v krogu, navedlo na misel, da so graditelji Stonehenga znali celo napovedovati mrke.

    Hawkinsove ideje so naletele na veliko nezaupanje med arheologi. Redkokateri so bili pripravljeni sprejeti trditve, da so nepismeni, preprosti poljedelci prazgodovinske Anglije dosegli tako visoko raven astronomskega znanja. Poleg tega so mnogi menili, da gre samo še za en primer fantastičnih ali celo okultnih ved, kakršne so npr. piramidologija, numerologija, astrologija in druge. Kljub temu pa so debate, ki so sledile objavi Hawkinsove knjige, polagoma pripeljale do pomembnega preobrata v miselnosti arheologov. Mnogi so se šele zdaj seznanili z natančnimi študijami Alexandra Thoma, ki je dokazoval obstoj astronomskih orientacij na vrsti megalitskih lokacij. Vse teže je bilo misliti, da gre za naključja; nadaljnje raziskave, ki so jih vzpodbudile te polemike, so prinašale nove in vse bolj prepričljive podatke, čeprav so tudi pokazale, da nekatere Thomove in Hawkinsove trditve ne držijo. Diskusije, ki jih je sprožila Hawkinsova knjiga, so torej pripeljale do kritičnega pretresa dotedanjega dela, pa tudi do oblikovanja solidnejših teoretskih osnov za tovrstna preučevanja. Objava knjige Stonehenge decoded je vzbudila tako veliko pozornost med astronomi, arheologi in drugimi znanstveniki, da se je začela oblikovati arheoastronomija kot posebna znanstvena disciplina.

    arheosatronomija3.jpg (50353 bytes)
    Slika 4: Stonehenge – kamniti koledar ali svetišče? Morda oboje hkrati. Ta najbolj znani megalitski spomenik stoji v južnoangleški grofiji Wiltshire. Danes je ohranjenih še 30 pokončnih, čez štiri metre visokih ter do dva in pol metra širokih kamnitih blokov. Preklade nad njimi so težke do 7 ton. Kamnolomi, od koder so kamnite klade privlekli, ležijo v 180 kilometrov oddaljenih Prescellyjskih gorah. Arheologi ocenjujejo, da je Stonehenge nastal okoli leta 1600 pr. n. št. (slika levo). Na sredini slike ob cesti stoji kamen z imenom Heel Stone, ki leži izven kamnitega venca. Izza njega vzhaja Sonce vsako leto ob poletnem solsticiju in skozi režo v kamnitem vencu osvetli osrednji prostor Stonehenga (slika desno).

    Arheoastronomija v Sloveniji

    Arheoastronomska preučevanja so se kmalu razširila tudi drugod po svetu. Postalo je jasno, da segajo začetki astronomije veliko dlje v preteklost, kot so mislili šele pred nekaj desetletji. Prav tako se je izkazalo, da astronomske orientacije niso zgolj posebnost megalitov Zahodne Evrope, saj so izpričane v arheoloških ostankih mnogih in med seboj zelo različnih kultur. Najpogosteje so astronomsko usmerjeni arhitektonski objekti, včasih pa tudi grobovi. V zvezi s tem velja omeniti, da sodi med pionirje arheoastronomskih raziskav tudi naš fizični antropolog Božo Škerlj, ki je že leta 1952 v znanstveni reviji Arheološki vestnik objavil članek o orientaciji grobov v nekaterih zgodnjesrednjeveških grobiščih v Sloveniji. Škerlj je trdil, da so truplo umrlega običajno položili v smeri vzhajajočega Sonca na dan pokopa; opazil je namreč, da orientacije večine grobov ustrezajo smerem, v katerih vzhaja Sonce v pomladnih mesecih, torej v času, ko je bila po razpoložljivih podatkih umrljivost največja.

    Za konec omenimo še nekaj primerov astronomsko orientiranih arhitektonskih objektov v različnih kulturah. Stranice znamenite Keopsove piramide v Egiptu so usmerjene natanko proti štirim glavnim stranem neba. Če so hoteli graditelji orientirati piramido proti severu, so si lahko pomagali z zvezdo Thuban v ozvezdju Zmaja, saj je bila v času gradnje piramide (okoli leta 3.000 pr. n. št.) skoraj natanko v severnem nebesnem polu, tako kot je danes zvezda Severnica. Seveda pa so lahko določili orientacijo tudi na osnovi opazovanja Sončevega gibanja.

    Tudi staro mestno jedro kitajske prestolnice Beijing – tako imenovano Prepovedano mesto – je orientirano natanko proti severu. Vemo, da je imel sever v stari Kitajski izredno velik simboličen pomen, predvsem severni nebesni pol, s katerim so običajno enačili cesarja: tako kot okoli nebesnega pola krožijo vse zvezde, se tudi življenje na Zemlji vrti okoli vladarja; nebesni pol je edina nepremična točka na nebu in prav tako stabilen in neomajen naj bi bil cesar.

    arheosatronomija5.jpg (32140 bytes)
    Slika 5: Ruševine zgodnjekrščanske cerkve na hribu Rifnik pri Celju (5 stol. n. št.); sončni vzhod ob pomladnem enakonočju 1991, slikano vzdolž severnega zidu cerkvene ladje. Foto: I. Šprajc.

    Tako kot na Kitajskem so tudi drugod bile astronomske orientacije v tesni zvezi z verovanji in ostalimi ustaljenimi pojmovanji o svetu in kozmičnih zakonitostih. Če najdemo astronomsko orientirane stavbe, to še ne pomeni, da lahko vse te objekte označimo kot “observatorije”, saj povečini predstavljajo že rezultat določenega astronomskega znanja. Večino astronomskih izsledkov, do katerih so prišla ljudstva, ki jih preučuje arheoastronomija, so omogočila sorazmerno preprosta čeprav včasih dolgotrajna – opazovanja, za katera niso bili potrebni zahtevni pripomočki. Za ugotavljanje dolžine leta je na primer potrebno samo spremljati letno gibanje Sonca glede na lokalni horizont. Če z istega mesta dan za dnem opazujemo Sončev vzhod ali zahod in štejemo dneve, v katerih Sonce “prehodi” vso pot po horizontu in se vrne v isto točko ko npr. ponovno vzhaja ali zahaja za istim gorskim vrhom – lahko kmalu ugotovimo, da leto traja 365 dni; z daljšimi in pozornejšimi opazovanji pa je mogoče dolžino leta tudi natančneje ugotoviti. Tudi za mnoga druga astronomska opazovanja niso bili potrebni razkošno opremljeni templji, ogromne piramide in druge monumentalne zgradbe. Čeprav tu in tam najdemo ostanke stavb, ki so v resnici služile kot astronomske opazovalnice ali observatoriji, je treba večino astronomskih orientacij v arhitekturi starih kultur razumeti drugače: značilnim astronomskim pojavom – npr. dnevom v letu, ki so bili za neko ljudstvo pomembni – so ustrezale določene lege Sonca, Lune, planetov ali zvezd na horizontu, zaradi česar so posamezne smeri postale posvečene. Astronomske orientacije torej običajno razodevajo poskus graditeljev, da poustvarijo in ovekovečijo vesoljni red, ki so ga videli na nebu, v svojem zemeljskem okolju.

    To velja celo za krščanstvo, ki tudi v tem pogledu ni moglo takoj pretrgati starih poganskih tradicij. Leta 325 n. št. so na velikem cerkvenem zboru v Niceji določili, da morajo cerkve gledati proti vzhodu. Tako kot Sonce daje svetlobo in toploto, je bil namreč tudi Kristus pojmovan kot “luč sveta” in torej poistoveten s Soncem. Arheoastronomske raziskave v zadnjih letih so pokazale, da so stare cerkve v resnici zelo natančno orientirane. Za mnoga področja Evrope velja, da osi cerkva sovpadajo s smermi, v katerih Sonce vzhaja ali zahaja ob ekvinokcijih, solsticijih ali na dan svetnika, ki je patron cerkve. Ta praksa, ki je pravzaprav nadaljevala poganske tradicije orientiranja svetišč, se je začela opuščati šele v renesansi, verjetno zaradi vse večjih prostorskih težav v mestih, gotovo pa tudi kot posledica opuščanja tradicionalne miselnosti.

    Pri nas v Sloveniji še niso bile opravljene sistematične meritve orientacij starih cerkva, nekaj podatkov pa vendarle imamo. Lep primer najdemo v ruševinah zgodnjesrednjeveške cerkve na hribu Rifnik pri Celju: ohranjeni zidovi cerkvene ladje so usmerjeni natanko proti tisti točki na horizontu, kjer vzhaja Sonce ob ekvinokcijih.

    Med arheološkimi kulturnimi kompleksi, ki so doslej že bili predmet obsežnih arheoastronomskih raziskav, zavzema pomembno mesto Mezoamerika. Na tem kulturno-geografskem področju, ki zajema srednji in južni del današnje Mehike in severni del Srednje Amerike, so pred prihodom Špancev živeli Maji, Azteki, Tolteki, Zapoteki in mnoga druga državno organizirana ljudstva; njihovo gospodarstvo je temeljilo na dokaj intenzivnem poljedelstvu, razvila so razne oblike pisave in nam zapustila izredno bogato arheološko dediščino. 0 visoki ravni njihovega astronomskega znanja nam pričajo ne le zapletene oblike koledarja, temveč tudi orientacije v arhitekturi.

    ponatis članka iz revije Spika (maj 1993)

    Deli