Orientacije v arhitekturi Majev

    Astronomsko znanje Majev je predmet intenzivnega preučevanja že več stoletij. Mnoga vprašanja so bila v tem času razrešena, toda ugank je še vedno veliko. Šele v zadnjih dveh desetletjih so arheoastronomske raziskave razkrile, da so poleg hieroglifskih napisov in kodeksov tudi orientacije v arhitekturi pomemben ključ za razumevanje astronomije tega še vedno dokaj skrivnostnega srednjeameriškega ljudstva.

    Ostanki arhitekture Majev so posejani na ogromnem področju jugovzhodne Mehike, Gvatemale, Belizeja, Salvadorja in Hondurasa, na površini, ki presega 350.000 km2. Večino nekdanjih mest je prekril požrešni tropski pragozd, toda številne piramide, svetišča in palače najrazličnejših oblik in razsežnosti – čeprav je mnoge zob časa že močno načel – še vedno stoje kot nema pričevanja nekdanje veličine. Med mnogimi skrivnostmi, ki so bile tem stavbam iztrgane šele nedavno, je tudi astronomski pomen njihovih orientacij.

    UxmalaSrediščni del Exmala, Yucatan, Mehika; pogled proti severovzhodu. Na desni je Prerokova piramida, imenovana tudi Pritlikavčeva hiša. V poznoklasičnem obdobju, nekako med 8. in 10. stoletjem n.š., je bil Uxmal eno najpomembnejših mest severnega področja Majev.

    Orientacije arhitektonskih objektov so lahko, če niso povsem naključne, pogojene s praktičnimi razlogi, na primer z razgibanostjo terena, klimatskimi dejavniki (osončenost, smer najpogostejših vetrov) ali strateškimi kriteriji. Zlasti v starih kulturah pa so orientacije neredko imele osnovo v astronomiji in raznih geomantičnih principih. To velja zlasti za kultne stavbe; ker pa je bila civilna oblast v prenekaterih družbah tesno povezana z religijo, so bile podobnim pravilom često podrejene tudi upravne stavbe in včasih celotni naselbinski kompleksi.

    Hieroglifski napisi nikjer ne omenjajo, po kakšnih pravilih so Maji usmerjali svoje templje in druge pomembne objekte. Kljub temu so posamezni raziskovalci že pred časom opazili, da so nekatere stavbe usmerjene proti astronomsko zanimivim točkam na horizontu, na primer proti solsticijskim in ekvinokcijskim vzhajališčem Sonca. Toda primeri so se zdeli osameljni in niso vzbujali večje pozornosti; če se je pri tolikšnem številu sorazmerno dobro ohranjenih stavb omenjala astronomska orientacija samo pri nekaterih, je prav lahko šlo za naključna sovpadanja. Šele obsežnejše raziskave v zadnjem času so pokazale, da je astronomska orientiranost vseh pomembnih majevskih stavb prej pravilo kot izjema. Med te objekte sodijo ne le svetišča, temveč tudi upravna poslopja in rezidenčne palače vladarjev in dostojanstvenikov, saj je vladajoči sloj tudi pri Majih, tako kot v mnogih drugih arhaičnih družbah, poudarjal svojo zvezo z božanstvi in nebesnimi telesi.

    Histogram, ki sta ga izdelala ameriški astronom Anthony F. Aveni in nedavno umrli nemški arhitekt Horst Hartung, pionirja srednjeameriške arheoastronomije, prikazuje številčnost doslej izmerjenih orientacij v arhitekturi Majev. Ker so stavbe večinoma pravokotnega tlorisa, je mogoče orientacijo vsakega objekta izraziti z enim samim azimutom. Če bi bile orientacije naključne ali pogojene s konfiguracijo terena ali kakšnimi drugimi dejavniki, ki so odvisni od vsakokratne lokacije objekta, bi pričakovali dokaj enakomerno zastopanost vseh azimutov. Toda histogram jasno razodeva, da so nekatere orientacije veliko pogostejše od drugih. Še več. Velika večina azimutov je znotraj kota, ki ga opiše Sonce v svojem letnem gibanju po horizontu in ki v srednjeameriških širinah obsega približno 50° (med azimuti 65° in 115° na vzhodnem in med 245° in 295° na zahodnem horizontu). To pa pomeni, da se velika večina orientacij najverjetneje nanaša na Sončeve lege na obzornici.

    OrientacijePogostost orientacij v arhitekturi Majev. Usmerjenost stavb je izražena z azimuti, merjenimi od severa v smeri urnih kazalcev.

    Čeprav histogram kaže, da v arhitekturi Majev prevladujejo astronomske orientacije, saj si drugače ni mogoče razlagati takšne razporeditve in zastopanosti azimutov, pa nam seveda ničesar ne pove o pomenu teh orientacij. Resnici na ljubo je treba priznati, da se doslej izražene razlage v literaturi med seboj precej razlikujejo in da so le redke prepričljive. Arheoastronomijo torej čaka še veliko dela. Često ne vemo niti, na katero smer se orientacija nanaša – na vzhod ali na zahod ali na obe smeri. Najverjetneje sta bili pomembeni obe smeri, čeprav ne vedno in ne v vsakem posameznem primeru. Zelo značilen, ne le za Maje, teveč za celotno področje Srednje Amerike, je odklon orientacij od vzhoda proti jugu oziroma od zahoda proti severu. Če gre za Sonce, se te orientacije nanašajo na Sončev vzhod v jesenski in zimski polovici leta ali na Sončev zahod v pomladni in poletni polovici ali pa na oboje.

    Če hočemo ugotoviti morebitni astronomski pomen neke orientacije, moramo seveda najprej izračunati, kateri deklinaciji v ekvatorialnem sistemu nebesnih koordinat ustreza na terenu izmerjeni azimut. Iz razmerij v sfernem trikotniku sledi, da je:

    delta = arcsin (sin fi sin h + cos fi cos h cos A)

    pri čemer je delta deklinacija, fi geografska širina, A azimut in h višina horizonta nad vodoravno ravnino oziroma matematičnim horizontom (pri natančnih izračunih je treba pri višini h upoštevati korekturo zaradi atmosferske refrakcije). Na osnovi deklinacije je mogoče sklepati, na kateri nebesni pojav ali telo se utegne nanašati orientacija. Če je izračunana deklinacija znotraj razpona Sončevih deklinacij (-23,5 < delta < 23,5°), je orientacijo mogoče povezati s Soncem in “prevesti” v ustrezni datum. Vsaka linija vsebuje pravzaprav dva azimuta: eden izraža smer proti vzhodu, drugi, večji za 180°, pa proti zahodu. Ustrezni deklinaciji za vzhodni in zahodni krajevni horizont sta torej različni. Vrhu tega vsaka deklinacija Sonca, razen obeh solsticijskih, nastopi dvakrat na leto, zaradi česar ustrezajo vsaki merjeni liniji štirje datumi: dva za vzhodni in dva za zahodni horizont. Čeprav lahko v nekaterih primerih eno stran neba izključimo, ker horizont zaradi bližnjih stavb ni bil viden ali je bil preblizu, da bi omogočil kolikor toliko natančna opazovanja, sta često odprti obe možnosti, kar seveda povzroča preglavice: ali so bili pri takšni orientaciji pomembni vsi šitrje datumi (ali, če gre za solsticijsko, oba Sončeva obrata) ali samo nekateri?

    Histogram nam kaže, da so dokaj pogoste solsticijske orientacije (azimuti okoli 115°), namreč proti Sončevemu vzhajališču ob zimskem ali proti Sončevemu zahajališču ob poletnem solsticiju. Te orientacije so značilne zlasti za zgodnejše ali predklasično obdobje Srednje Amerike. V klasičnem (približno 200 – 900 n. š.) in postklasičnem obdobju (približno 900 – 1520 n. š.) pa postanejo običajnejše druge skupine orientacij. Posebej pogosti so odkloni okoli 12° in 16° južno od vzhoda oziroma severno od zahoda (azimuti okoli 102° in 106°). Zanimivo in verjetno ne naključno dejstvo je, da orientacije takoimenovane “družine 16°” registrirajo Sončev zahod v začetku maja, torej v času, ko se začenja deževna doba. V Mehiki se 3. maja še vedno slavi praznik sv. Križa, ki je med indijanskimi skupnostmi najpomembnejša slovesnost v letu, saj na ta dan povsod opravljajo obrede za dež. Čeprav gre za praznik v krščanski preobleki, ima njegov izredni pomen gotovo korenine v predšpanskih časih. Deževna doba traja na področju Srednje Amerike nekako od maja do oktobra, čas setve koruze, najpomembnejše srednjeameriške kulturne rastline, pa je odvisen od začetka deževja; pravočasen nastop deževne dobe torej pogojuje ugoden razvoj poljedelskega cikla. Najverjetneje je, da se večina orientacij nanaša na tiste datume tropskega leta, ki so imeli poseben pomen za poljedelce Srednje Amerike. Podrobnejše razlage pa bodo mogoče šele na osnovi bolj poglobljenih raziskav.

    UaxactanAstronomska funkcija stavb skupine E v Uaxactanu, Gvatemala (rekonstrukcija).

    Svojstven astronomski pojav, ki je vzbujal pozornost v Srednji Ameriki, je zenitni prehod Sonca. Pojav je omejen na tropske geografske širine (med obema povratnikoma), kajti Sonce kulminira v zenitu, kadar je njegova deklinacija enaka zemljepisni širini opazovališča. Na povratniku zenitni prehod sovpada s solsticijem, v krajih, ki so bliže ekvatorju, pa gre sonce čez zenit dvakrat na leto: na severni polobli nastopi prvi zenitni prehod pred poletnim solsticijem, ko se Sonce navidezno giblje proti severu, drugi pa po solsticiju, ko se Sonce “vrača” proti jugu. Natančni datumi zenitnih prehodov v določenem kraju so seveda pogojeni z njegovo zemljepisno širino. Nekatere odročne indijanske skupnosti v Gvatemali še vedno posvečajo pozornost dnevom, ko navpično postavljena palica ali steber opoldne ne meče nobene sence. To zanimanje se gotovo ohranja iz predšpanskih časov, saj ga niso mogli prinesti Španci iz zmernih geografskih širin. Prvi zenitni prehod, ki nastopi v prvi polovici maja in približno sovpada z nastopom deževne dobe, je bil še posebej pomemben. Nekatere orientacije zelo verjetno ovekovečajo smeri, v katerih zahaja Sonce ob dnevih krajevnega zenitnega prehoda; razpon teh azimutov, ki so pogojeni s krajevno geografsko širino, je med približno 286° in 291°. V teh primerih lahko gre le za Sončev zahod, kajti orientacije proti Sončevim vzhajališčem na te dneve bi terjale ustrezne odklone ob vzhodu proti severu, ti pa, kot je videti na histogramu, niso znani.

    Tudi datumi okoli enakonočij so bili pomembni, ne le med Maji, temveč tudi sicer v Srednji Ameriki. Edini pisani vir, ki omenja astronomsko orientacijo nekega srednjeameriškega templja, je delo Memoriales, ki ga je v 16. stoletju napisal španski duhovnik Fray Toribio de Benavente Motolinia; v zvezi z Glavnim templjem v azteški prestolnici Tenochtitlan (izg. “tenočtitlan”) pravi, da je ob prazniku Tlacaxipehualiztli (izg. “tlakašipeualistli”), ki je sovpadal s pomladnim enakonočjem, Sonce vzhajalo izza dvojnega svetišča vrh piramide. Pater Motolinia dodaja, da usmerjenost templja ni bila povsem natančna in da jo je cesar Moctezuma hotel popraviti.

    Podatka ni mogoče nedvoumno interpretirati, kajti ruševine tenochtitlanskega Glavnega templja, v centru današnje mehiške prestolnice, so zamaknjene približno 7° južno od vzhoda, Sončevo vzhajališče ob enakonočju pa ima na lokalnem horizontu zaradi njegove sorazmerno majhne višine veliko manjši odklon proti jugu. Morda so omenjeni pojav opazovali z bližnje točke zahodno od Glavnega templja, od koder je bil vrh piramide videti s tolikšno kotno višino, da je Sonce, ko se je pojavilo med obema gornjima svetiščema, doseglo že azimut 97°. Druga možnost pa je, da praznik Tlacaxipehualiztli ni sovpadal natanko s pomladnim ekvinokcijem.

    Kakorkoli že, Motolinieva omemba kljub omenjenim nejasnostim priča o pomenu datumov okoli enakonočij, kar potrjujejo tudi etnološki podatki. V svoji študiji o Indijancih Ixil (izg. “išil”), majevski etnični skupini v gvatemalskem višavju, je ameriški etnolog J. Steward Lincoln opisal takoimenovani observatorij v kraju Nebaj (izg. “nebah”), kjer so ixilski svečeniki še pred kake pol stoletja opazovali Sončev vzhod v dnevih okoli pomladnega enakonočja vzdolž linij, označenih s kamnitimi bloki; kot pravi Lincoln, je bil namen teh opazovanj določiti primeren datum za setev koruze. Iz drugega histograma lahko razberemo, da datume okoli enakonočij registrirajo tudi orientacije v predšpanski arhitekturi. Treba pa je opozoriti, da pravih ekvinokcijskih orientacij v Srednji Ameriki tako rekoč ni. “Prava” ekvinokcijska orientacija je seveda tista, ki registrira Sončev vzhod ali zahod na dan enakonočja, ko ima Sonce deklinacijo 0°, ustrezni azimut pa mora biti okoli 90° (270°), čeprav so zaradi višine krajevnega horizonta možni tudi manjši odkloni od te smeri. V orientacijah, ki so najbližje ekvinokcijskim, opazimo zanimivo posebnost: povečini so zamaknjene za kako stopinjo v smeri urnih kazalcev, torej od vzhoda proti jugu ali od zahoda proti severu, tako da ustrezajo deklinaciji približno -1° proti vzhodu in +1° proti zahodu; lahko se torej nanašajo na Sončev vzhod dva dni pred pomladnim enakonočjem in dva dni po jesenskem ali na Sončev zahod dva dni po pomladnem enakonočju in prav toliko časa pred jesenskim. V teh primerih je najbrž bil pomemben zahod, kajti datuma 23. marec in 21. september (če ekvinokcija padeta na 21. marec in 23. september) imata edinstveno pozicijo v tropskem letu. Da bi doumeli posebnost teh datumov, si moramo najprej priklicati v spomin Keplerjeve zakone.

    Tako kot vsi planeti Sončnega sistema, se tudi Zemlja giblje po eliptični orbiti, ki ima Sonce v enem od gorišč. Zaradi tega se hitrost njenega gibanja spreminja: pospeši se takrat, ko je Zemlja bliže Soncu, torej je največja v periheliju, v afeliju pa najmanjša. Posledica tega neenakomernega Zemljinega gibanja je, da letni časi, torej obdobja med ekvinokciji in solsticiji, ne trajajo enako dolgo. Danes je pomlad dolga 92,76 dni, poletje 93,65 dni, jesen 89,84 dni in zima 88,99 dni (zaradi počasnega premikanja apsidne črte, ki povezuje afelij in perihelij, se trajanja letnih časov polagoma spreminjajo, kar je treba v natančnih arheoastronomskih izračunih upoštevati). Če torej štejemo samo polovico dni, ki pretečejo med dvema zaporednima solsticijema, ne pridemo natanko do pomladnega in jesenskega enakonočja, marveč do datumov, ki so vedno dva dni za pomladnim enakonočjem in dva dni pred jesenskim (torej do 23. marca in 21. septembra, če sta ekvinokcijska dneva 21. marec in 23. september). Te dneve, ki so ovekovečeni tudi v orientacijah prazgodovinskih megalitskih najdišč Zahodne Evrope, je sorazmerno enostavno določiti, saj je treba samo šteti dneve med zaporednimi solsticiji in ta obdobja razpoloviti; skupaj s solsticiji ti datumi zaznamujejo četrtine leta, nemara pa jih lahko označimo tudi z imenom numerični ekvinokciji.

    Veliko teže je ugotoviti datum pravega astronomskega ekvinokcija. Če je horizont popolnoma raven, se naloga zdi lažja, saj ekvinokcijska smer približno ustreza simetrali kota med solsticijskima smerema (zaradi azimutnih odklonov, ki jih povzroča atmosferska refrakcija, metoda ni povsem natančna); kjer pa je krajevna obzornica razgibana, s tem postopkom seveda ni mogoče določiti ekvinokcijske smeri.

    Prav zato je vprašljivo, če so Maji in ostali Srednje Američani sploh poznali pravi ekvinokcij. Morda je takšna orientacija vključena v znani stavbni kompleks E v Uaxactunu (izg. uašaktun”), predklasičnem najdišču v nižavju severne Gvatemale. Opazovalec je lahko s piramide, imenovane E-VII sub, opazoval Sončev vzhod ob ekvinokcijih in solsticijih izza stavb E-I, E-II in E-III. Če je šlo res za astronomski ekvinokcij, je bil v tem primeru sorazmerno enostavno ugotovljiv, ker lokalni horizont ustreza matematičnemu in ker so azimutni odkloni zaradi refrakcije v srednjeameriških širinah majhni; vendar so tudi tukaj nemara bili mišljeni dnevi četrtin leta, saj ne vemo, kakšna je bila originalna višina stavbe E-II.

    Na posameznih najdiščih je bilo ugotovljeno, da orientacije predstavljajo nekakšen koledarski vzorec; nanašajo se namreč na dneve, ki jih ločijo značilni intervali majevskega oziroma srednjeameriškega koledarja. Zanimiv je primer Uxmala (izg. “ušmal”), poznoklasičnega najdišča na polotoku Yucatanu. Raziskovalca Anthony F. Aveni in Horst Hartung, ki sta preučevala to najdišče, sta predpostavila, da sta dneva krajevnega zenitnega prehoda, 22. maj in 22. julij, utegnila biti ključnega pomena. Orientacija templja, imenovanega Starkina hiša, sovpada s Sončevim zahajališčem na ta dneva; 40 dni pred prvim in prav toliko časa po drugem zenitnem prehodu Sonca, torej 12. aprila in 31. avgusta, pa Sonce zahaja v smeri orientacije Pritlikavčeve hiše ali Prerokove piramide, najvišje tempeljske stavbe v Uxmalu. Obdobje 40 dni ustreza dvema uinaloma ali 20-dnevnima “mesecema” majevskega koledarja. Podobne vzorce orientacij najdemo tudi na naketerih drugih arheoloških lokacijah, vendar je preučenost še prešibka, da bi lahko govorili o pravilu in ne o izjemah.

    Astronomsko orientirane stavbe so povzdignile smeri, ki so bile za Maje in njihov pogled na svet pomembne. Nebeški red so z orientacijami prenesli v svoje zemeljsko okolje. Pa ne samo z orientacijami. Nekatere stavbe so bile arhitetktonsko tako oblikovane, da so Sončevi žarki ob določenih datumih pričarali zanimive igre svetlobe in sence.

    Ponatis članka “Ivan Šprajc: Orientacije v arhitekturi Majev” iz revije Spika (april 1994).

    Deli