Igra svetlobe in sence v arhitekturi Majev

    Astronomsko orientirane stavbe so ovekovečile smeri, ki so bile za Maje in njihov pogled na svet pomembne. Nebeški red so z orientacijami prenesli v svoje zemeljsko okolje. Pa ne samo z orientacijami. Nekatere stavbe so bile arhitekturno tako oblikovane, da so Sončevi žarki ob določeni datumih pričarali zanimive igre svetlobe in sence. Oglejmo si nekaj primerov.

    Najvišji tempelj v znamenitem postklasičnem najdišču Chichen Itza (izg. “čičen ica”) na severu Yucatana (Mehika), imenovan El Castillo, je piramida kvadratnega tlorisa. Z vseh štirih strani vodijo k vrhnjemu svetišču stopnišča; vsako ima enaindevetdeset stopnic, torej je vseh stopnic 364; če prištejemo še vrhnjo ploščad kot zadnjo stopnico, dobimo število 365, ki ustreza številu dni v koledarskem letu Majev. Zvezo te stavbe s koledarjem in astronomijo potrjuje tudi fenomen, ki ga je mogoče opazovati okoli enakonočij kakšno uro pred Sončevim zahodom: stopničasto telo piramide meče senco na zahodni zid severnega stopnišča, na katerem se oblikujejo osvetljeni trikotniki. Ker se stopnišče ob vznožju končuje s kačjimi glavami, dobi opazovalec vtis, da se s templja na vrhu piramide po stopnišču spušča kača, ki jo po hrbtu krasijo romboidni liki. Gotovo ni naključje, da je bil tempelj posvečen bogu Kukulcanu, katerega ime pomeni “Pernata kača”.

     

    TeotihuacanTeotihuacan, Mehika; pogled s Piramide Sonca proti severu na Piramido Meseca. V klasičnem obdobju, od 3. do 8. stoletja n.š., je bil Teotihuacan največje in najvplivnejše mesto Srednje Amerike; nadzoroval je trgovske poti vse do ozemlja Majev, s katerimi je imel tudi dinastične in vojaške zveze. Ruševine gosto urbaniziranega mesta leže na površini okoli 20 kvadratnih kilometrov. (foto IŠ)

    Istovrsten pojav je mogoče ob istih dnevih opazovati tudi na Piramidi Meseca v Teotihuacanu, osrednjemehiški lokaliteti, ki leži kakih 40 kilometrov severovzhodno od Mexico Cityja, le da se v tem primeru osvetljeni tikotniki pojavijo zjutraj, kmalu po Sončevem vzhodu, na spodnjem delu stopnišča, ki se vzpenja na piramido z južne strani. Teotihuacan, ki je bil v zgodnjem klasičnem obdobju najpomembnejše urbano naselje v Srednji Ameriki, sicer ni bil majevsko mesto, vendar so med osrednjemehiškimi ljudstvi in Maji obstajale tesne zveze, ki se odražajo v vrsti kulturnih podobnosti.

    Eno velikih mest na severu Yucatana je bil tudi Dzibilchaltun (izg. “cibilčaltun”), kjer vzbuja pozornost tako imenovani Tempelj sedmih lutk. Posebnost te stavbe, ki stoji na nizki piramidasti ploščadi in je približno kvadratnega tlorisa, so sorazmerno velike line, dve v zahodnem in dve v vzhodnem zidu; okna so namreč izredno redka v majevski arhitekturi. V popoldanskih urah Sončevi žarki vstopajo skozi obe zahodni okni, ki se v obliki osvetljenih paralelogramov projicirata na tla in na nasprotni steni znotraj templja. Medtem ko se Sončeva višina manjša, se osvetljena lika dvigata in izgineta, ko Sonce zaide, v višini obeh oken v vzhodnem zidu. Verjetno ni naključje, da se natanko poravnata z obema vzhodnima oknoma prav 23. marca in 21. septembra, torej ob numeričnih ekvinokcijih. Podobne pojave je mogoče opazovati na iste datume v Satunsatu, najpomembnejši stavbi v Oxkintoku (izg. “oškintok”), ki je prav tako eno večjih yucatanskih najdišč.

    Namen takšnih iger svetlobe in sence, ki jih je ob različnih datumih še vedno mogoče opazovati na posameznih srednjeameriških lokalitetah, je bil gotovo ta, da na posebno impresiven način poudarijo posvečenost določenih religioznih objektov in njihovo mistično zvezo z datumi, ki so bili bržkone tudi božanske narave, saj so imeli posebno mesto v kozmičnem redu in v vselej ponavljajočem se ritmu nebesnih pojavov in cikličnih spremembah v naravnem okolju.

    Zgodovinar religij Mircea Eliade je raznovrstne predmete in pojave, ki na svojstven način izražajo navzočnost svetega in božanskega, poimenoval hierofanije, kar je moč prevesti kot “manifestacije posvečenega” (iz starogrških besed hieros – svet, posvečen, in faino – prikažem, pojavim se), zato opisane igre svetlobe in sence običajno označujemo z izrazom solarne hierofanije.

     

    Piramida MesecaPogled proti severu na spodnji del stopnišča, ki vodi z južne strani k vrhu Piramide Meseca v Teotihuacanu, kmalu po Sončevem vzhodu ob numeričnem ekvinokciju (23. marca in 21. septembra); stopničasto telo spodnjega dela piramide meče senco na vzhodni zid stopnišča, kjer se tvorijo osvetljeni trikotniki. (foto IŠ)

    Nekatere raziskave, opravljene v zadnjih letih, so tudi pokazale, da so smeri posameznih predšpanskih templjev proti izstopajočim vrhovom na lokalnem horizontu astronomsko signifikante. In ne samo to: tudi sami templji so često orientirani proti prominentnim hribom v okolici. Zgovoren primer je Piramida Sonca v Teotihuacanu. Njena os, podaljšana proti severu, prečka vrh bližnjega hriba, imenovanega Cerro Gordo. Razen tega, če opazujemo z vrha piramide, Sonce vzhaja 23. marca in 21. septembra (četrtine leta ali numerični ekvinokciji) natanko izza visoke gore Tipayo na vzhodnem horizontu, kjer so bili najdeni tudi arheološki ostanki, Sončevo vzhajališče ob poletnem solsticiju pa sovpada z drugim oddaljenim hribom, pod katerim je klasičnodobna arheološka lokaliateta Xihuingo (izg. “šiuingo”). Podobnih primerov je več, tako da po vsej verjetnosti ne gre za naključna sovpadanja. To pa pomeni, da so pomembni kultni objekti morali biti postavljeni na skrbno izbranih mestih, ki so omogočala uporabo tako imenovanih horizontskih koledarjev, kakršni so izpričani tudi drugod po svetu v različnih kulturah. Izbor mest za izgradnjo ceremonialnih stavb je najbrž temeljil na določenih principih geomantike ali “posvečene geografije”, v katerih so bili vključeni astronomsko-koledarski razlogi, pa tudi verovanja v zvezi z lokalnimi značilnostmi naravnega okolja in verjetno mnogi drugi dejavniki. Čeprav še vedno ne razumemo dobro, kako je v resnici delovala celotna kombinacija teh pravil, je vendar nesporno dejstvo, da so imele gore izredno važno vlogo v predšpanskih verovanjih povsod po Srednji Ameriki, zlasti v pojmovanjih, ki so zadevala dež in rodovitnost in ki so med indijanskimi skupnostmi še danes zelo živa.

    Čeprav kaže, da solarne orientacije močno prevladujejo v majevski in sploh srednjeameriški sakralni arhitekturi, te še zdaleč niso edine. Nekatere je mogoče povezati z drugimi nebesnimi telesi, pri drugih pa astronomska osnova ni očitna. Čeprav so za več stavb bile izražene domneve, da so orientirane proti vzhajališčem ali zahajališčem določenih svetlih zvezd, so le redke tovrstne interpretacije prepričljive: z nekaj truda lahko pač za vsako orientacijo ugotovimo, da ustreza vzhajalni ali zahajalni točki kakšne zvezde (posebej še, če moramo zaradi nenatančne datacije objekta dopustiti tolerančni razpon vzhajalnih in zahajalnih azimutov zaradi precesije), seveda pa to še ne pomeni, da je bila usmerjenost proti tej zvezdi namerna. O namernih orientacijah proti neki zvezdi lahko z verjetnostjo govorimo samo, če imamo neodvisne podatke o pomenu te zvezde v kulturi, ki jo preučujemo, in če razpolagamo s statistično signifikantnim številom orientacij, ki ustrezajo njeni deklinaciji v zadevnem obdobju v preteklosti.

    Nekatere orientacije se morebiti nanašajo na lunarne ekstreme, vendar so tako redke, da gre prav lahko za naključna sovpadanja. Z veliko večjo gotovostjo lahko rečemo, da so bile nekatere stavbe orientirane proti ekstremom Venere, planeta, ki je za Soncem in Luno najsvetlejše nebesno telo in ki je imel izreden pomen tako med Maji kot tudi drugod v Srednji Ameriki. Ker pa so Venerini ekstremi za moderno astronomijo nezanimiv in tako rekoč neznan pojav, si jih oglejmo podrobneje. 

    Tempelj sedmih lutkTempelj sedmih lutk v Dzibilchaltunu, Yucatan, Mehika; pogled proti vzhodu. (foto IŠ)

    Venera je notranji planet, zato se navidezno nikoli zelo ne oddalji od Sonca in je vidna samo zjutraj kot Danica ali zvečer kot Večernica, največ nekaj ur pred Sončevim vzhodom ali po Sončevem zahodu. Tako kot za ostale planete tudi za Venero velja, da se njena deklinacija spreminja, zato se njeno vzhajališče/zahajališče premika vzdolž vzhodnega/zahodnega horizonta, pri čemer dosega severne in južne skrajne točke ali ekstreme. Datumi in velikosti ekstremov precej variirajo, vendar tvorijo osemletne vzorce tako kot ostali Venerini pojavi (spomnimo se, da je dolžina Venerine sinodske dobe v povprečju 583,92 dni, zaradi česar pet sinodskih dob traja skoraj natanko osem let). Ravnina Venerine orbite ne sovpada z ravnino ekliptike, zato so nekateri ekstremi osemletnega cikla večji kot ekstremi Sonca ob solsticijih. Prav preučevanje srednjeameriških orientacij je v zadnjih letih pripeljalo do dveh presenetljivih odkritij. Ob natančnem študiju Venerinega navideznega gibanja se je izkazalo, da vsi planetovi ekstremi ohranjajo stalno zvezo z določenimi letnimi časi in da so maksimalni ekstremi Venere kot Danice in Večernice asimetrični, da se namreč največji ekstremi, vidni na vzhodnem horizontu, po velikosti razlikujejo od največjih ekstremov, vidnih na zahodnem horizontu.

    Kadar je Venera vidna kot Danica, preseže Sončeve solsticijske ekstreme samo dvakrat v osemletnem ciklu, namreč ob maksimalnem severnem in južnem ekstremu, ko doseže za kake pol stopinje večjo/manjšo deklinacijo kot Sonce ob poletnem/zimskem solsticiju. Kadar pa je planet viden na zahodnem nebu kot Večernica, so skoraj vsi njegovi ekstremi večji kot Sončevi, največji kar za 4° ali približno 8 premerov Sončevega diska. Čeprav datumi ekstremov variirajo, so vendar omejeni na določena obdobja leta. Ekstremi Danice nastopajo vselej po solsticjih, od konca decembra do februarja južni ekstremi ter od konca junija do avgusta severni ekstremi; kadar pa je Venera vidna kot Večernica, doseže ekstremne deklinacije pred solsticiji, severne ekstreme vedno med aprilom in junijem, južne pa med oktobrom in decembrom. V Srednji Ameriki so bili posebej pomembni ekstremi Večernice, saj približno sovpadajo z začetkom in koncem deževne dobe, ki traja od maja do oktobra. Posebej zanimivi so maksimalni ekstremi, ki nastopajo v osemletnih intervalih in ki so omejeni na ozek razpon datumov: Venera kot Večernica dosega največje severne ekstreme med 1. in 6. majem, največje južne pa med 2. in 7. novembrom. 

    Notranjost templja

    V enem osemletnem ciklu je mogoče opazovati pet severnih in pet južnih ekstremov Večernice. Vzorec datumov in velikosti ekstremov v osemletnem obdobju se skozi čas polagoma spreminjata, velja pa poudariti, da se zveza določenih ekstremov z določenimi obdobji v letu ne spreminja skozi stoletja in celo tisočletja. Vzroke za konstantno sezonsko vezanost in asimetričnost vidnih Venerinih ekstremov najdemo v kombinaciji astronomskih dejstev, med drugim v naklonu Zemljine osi in ravnine Venerine orbite na ravnino ekliptike ter v heliocentrični longitudi dvižnega vozla Venerine orbite.

    Doslej znane orientacije, ki jih je moč povezati z Venero, ustrezajo maksimalnim ekstremom, ki so, kot je bilo omenjeno, vidni na zahodnem horizontu in ki vedno nastopajo v skoraj istih trenutkih tropskega leta. Najbolj veličastna majevska stavba, orientirana proti Venerinemu ekstremu, je vsekakor Guvernerjeva palača v Uxmalu, ki je bil v poznoklasičnem obdobju, nekako med 700 in 950 n. š. pomembna regionalna metropola na polotoku Yucatanu. V osrednjem delu tega obsežnega najdišča je še vedno mogoče občudovati sorazmerno dobro ohranjeno ceremonialno in rezidenčno arhitekturo z bogato plastično dekoracijo, zaradi česar je Uxmal ena najlepših in najbolj obiskanih arheoloških lokalitet v Mehiki, Guvernerjevo palačo pa so nekateri zgodnji popotniki in raziskovalci označili celo kot najlepši arhitektonski spomenik predkulombovske Amerike.

    Večina stavb v Uxmalu je zamaknjenih od 9° do 15° od glavnih strani neba v smeri urnih kazalcev, izstopajoča izjema pa je Guvernerjeva palača, katere odklon je preko 28°; pravokotnica na njeno pročelje, ki gleda proti jugovzhodu, ima namreč azimut 118°13. Okoli leta 900 n. š., ko so palačo zgradili, je ta linija v zahodni smeri (azimut 298°13) sovpadala z Venerinim zahajališčem ob največjem severnem ekstremu.

    Piramida SoncaPiramida Sonca v Teotihuacanu, Mehika; pogled proti jugovzhodu. (foto IŠ)

    Pojav je bilo mogoče opazovati z glavnega piramidastega templja manjše lokalitete Cehtzuc (izg. “kehcuk”), ki leži okoli 4,5 kilometra jugovzhodno od Uxmala, vzdolž pravokotnice na fasado Guvernerjeve palače. In po čem sklepamo, da to sovpadanje ni naključno?

    Na razkošno okrašeni fasadi Guvernerjeve palače je še vedno ohranjenih več sto simbolov planeta Venere, ki krasijo ličnice grotesknih podob boga Chaca (izg. “čak”). Glede na to, da je bil Chac bog dežja (med yucatanskimi kmeti je to še vedno eno najpomembnejših božanstev), kaže opozoriti na že prej omenjeno dejstvo, da so maksimalni severni ekstremi Venere kot Večernice, vidni vselej v začetku maja, oznanjali nastop deževne dobe. Chacova obličja so razporejena v skupinah po pet, ornament nad glavnim vhodom je sestavljen iz osmih kač, število 8 pa najdemo tudi zapisano na majevski način s črto in tremi krožci na dveh Chacovih podobah ob severnih vogalih palače. Pet in osem sta seveda Venerini števili par excellence: spomnimo se, da 5 Venerinih sinodskih dob ustreza 8 majevskim koledarskim letom in da največji severni ekstremi Venere, proti katerim je usmerjena Guvernerjeva palača, nastopajo v osemletnih intervalih. Razen tega velja omeniti, da je ime Guvernerjeve palače sicer tradicionalno, saj so ga popotnikom v prejšnjem stoletju posredovali domačini, vendar so raziskave v zadnjem času pokazale, da je bilo poslopje resnično vladarjeva rezidenca; zveza palače z Venero je tudi v tej zvezi pomenljiva, saj vemo, da so se majevski knezi tudi drugod identificirali s tem svetlim planetom, ki je imel, kot sklepamo na osnovi najrazličnejših podatkov, pomembno mesto v verovanjih, povezanih z dežjem, koruzo in rodovitnostjo.

    Proti največjim Venerinim ekstremom, vidnim na zahodnem horizontu, so orientirana tudi nekatera svetišča krožnega tlorisa (v teh primerih orientacijo določa stopnišče). Tovrstni templji so bili posvečeni bogu Kukulcanu ali Quetzalcoatlu (izg. “kukulkan”, “kecalkoatl”), enemu najpomembnejših srednjeameriških božanstev, katerega mitološka zveza z Venero je v raznovrstnih virih nedvoumno izpričana. 

    Pogled z vrha Piramide SoncaPogled z vrha Piramide Sonca v Teotihuacan proti vzhodu, v trenutku vzhoda ob numeričnem ekvinokciju. Očitno je bila Piramida Sonca zgrajena okoli začetka našega štetja, namenoma postavljena na mestu, od koder je smer proti visoki gori na vzhodnem horizontu sovpadala s Sončevim vzhajališčem ob teh dnevih. (foto IŠ)

    Arheologija, ki skuša rekonstruirati in pojasniti življenje najrazličnejših ljudstev v zgodovini človeštva, si ob preučevanju posebnosti njihovih kultur vselej postavlja tudi neizogibno vprašanje: zakaj? Seveda se tudi arheoastronomija, čeprav se osredotoča le na tiste kulturne pojave, ki so tako ali drugače povezani z opazovanjem neba, tovrstnim vprašanjem ne more izogniti. Čemu so Maji v svojih posvečenih stavbah materializirali astronomsko pomembne smeri? Zakaj so vlagali toliko napora v načrtovanje in gradnjo arhitektonskih objektov, ki so bili ob določenih datumih prizorišča astronomskih hierofanij?

    Kot je bilo že opisano v članku o koledarju Majev (Spika I/7 in I/8), le-ta ni natančno reproduciral tropskih let, ker je imelo koledarsko leto nespremenljivo le 365 dni, tropsko leto pa je nekoliko daljše. Za zadovoljevanje praktičnih potreb (na primer za načrtovanje poljedelskih dejavnosti, ki so odvisne od menjavanja letnih časov) koledar sam na sebi ni mogel biti zadosten pripomoček. Prav zaradi tega opazovanje cikličnih astronomskih pojavov nikoli ni postalo nepotrebno. Sistem prestopnih let našega gregorijanskega koledarja je tak, da se sovpadanje koledarskih datumov z določenimi astronomskimi pojavi (na primer ekvinokciji in solsticiji) in klimatskimi spremembami ohranja več tisoč let, datumi majevskega koledarskega leta pa so že po nekaj desetletjih občutno “zaostali”, zato tudi njihova zveza z letnimi časi ni bila stalna. Čeprav je bil koledarski sistem Majev izredno zapleten in pravzaprav dovršen mehanizem za štetje dni in daljših ciklov, je bilo pazljivo opazovanje nespremenljivega ritma astronomskih pojavov še vedno potrebno: prav registriranje datumov določenih nebesnih dogodkov je omogočalo natančno spoznavanje napak, ki so se kopičile ob poteku koledarskih ciklov, in predvidevanje cikličnih podnebnih sprememb v teku tropskega leta.

    Potek časa se najbolj jasno odraža v navideznem gibanju nebesnih teles: spreminjanje njihove lege na nebu sovpada z večnim izmenjavanjem naravnih ciklov; ker pa so Maji večino sprememb opazovali vzdolž horizonta, ki je najbolj preprost referenčni pripomoček, so smeri, na katere so se navezovali pomembni astronomski dogodki, obenem zaznamovale ustrezne trenutke v cikličnih časovnih obdobjih. Tako je Sončevo pomikanje po obzornici ponazarjalo potek letnega cikla, smeri proti posameznim vzhajališčem in zahajališčem Sonca pa so predstavljale prostorsko materializacijo pomembnih trenutkov tropskega leta. Potemtakem je razumljivo, da sta bila čas in prostor nerazdružljivo povezana v majevski religiji in sploh v srednjeameriškem pogledu na svet. Ker so posamezni astronomski dogodki, zlasti tisti, ki so sovpadali s pomembnimi letnimi spremembami v naravnem okolju, zadobili poseben pomen, so postale posvečene tudi njim ustrezne smeri v kozmičnem prostoru, ki je bil za Maje ravna plošča, nad katero se je bočilo večplastno nebo, pod njo pa je bilo prav tako iz več plasti sestavljeno podzemlje. Nebo je predstavljalo podobo dovršenega reda in božanske popolnosti, zato je bil razvoj dogodkov na Zemlji seveda odvisen od nebesnih pojavov. Raznovrstni obredi so zagotavljali ohranjanje vesoljnega reda, astronomsko orientirane stavbe pa so ta red poustvarile v zemeljskem okolju in ga prenesle v človekove stvaritve, ki so tako dobile posebno magično moč. V svetiščih pa tudi v rezidenčnih poslopjih vladarjev, ki so kot ljudje-bogovi ali božji namestniki na Zemlji bili soodgovorni za pravilno odvijanje naravnih ciklov, so bili z astronomskimi orientacijami in hierofanijami ovekovečeni in poveličani kozmični principi, ki so bili za Maje življenjskega pomena.

    Ponatis članka “Ivan Šprajc: Igra svetlobe in sence v arhitekturi Majev” iz revije Spika (maj 1994).

    Deli