Vreme po želji: bi raje sonce ali dež?

    Čeprav je zgodovina vseh kultur polna najrazličnejših idej, kako bi ljudje lahko po svoji volji spreminjali potek vremena, so prvi oprijemljiv uspeh prinesla šele štirideseta leta našega stoletja. Takrat sta Američana Vincent Shaefer in Irving Langmuir v močno ohlajenem zaboju gojila, iz razpršenih drobnih kapljic vode sestavljene, umetne oblake. Po najrazličnejših poskusih sta opazila, da lahko z dodajanjem zrn trdnega ogljikovega dioksida, ki mu pravimo tudi suhi led, učinkovito vplivata na razvoj oblačkov v zaboju. Vodne kapljice so se na zrnih suhega ledu kondenzirale in tvorile kristale ledu, ki so rasli, dokler zaradi lastne teže niso popadali na dno zaboja. Našla sta razmeroma preprost način, kako izvabiti dež iz še ne zrelih oblakov.

     

    Metoda se je hitro prijela, saj samo v ZDA vsako leto poleti okrog 500 letal napolnjenih s suhim ledom, ki stresajo krogljice po nebu in poskušajo izvabiti dežne kaplje iz oblakov predvsem nad porečji večjih hidroelektrarn in zajetij pitne vode za velemesta. Vendar prihaja suhi led danes počasi iz mode, saj ga vedno bolj nadomešča srebrov jodid, ki se odlikuje s podobnimi učinki na deževne oblake. Njegova kristalna struktura je podobna strukturi zmrznjene vode, zato je zelo primeren za tvorjenje jeder na katerih se kondenzirajo vodne kapljice. Hkrati je še cenejši in enostavneši za uporabo. Ker je učinkovit že v majhnih količinah, saj ga odvžejo le 20 do 30 gramov za nekaj sto kvadratnih kilometrov, tudi ni škodljiv za okloje. V naravni koncentraciji se teh nekaj gramov skorajda ne pozna.

    Podobno tehniko uporabljajo tudi za preganjanje toče, ki lahko v nekaj minutah povzroči večjo škodo, kot suša v celem mesecu. Letošnjega avgusta je ena sama nevihta s točo v Severni Dakoti povzročila za 10 miljonov dolarjev škode. Leta 1986 pa je rekordna toča, z jedri težkimi skoraj kilogram, pustošila po Bangladešu in ubila 92 ljudi. Metoda boja je preprosta: če v nevihtni oblak pravočasno razpršimo kristale srebrovega jodida, nastane, namesto nekaj velikih, več manjših kosov ledu, ki se ponavadi stopijo še preden pristanejo na zemlji. Tako smo točo spremenili v dež.

    Ko imamo enkrat tehnologijo, s katero lahko po potrebi vplivamo na razvoj vremena, lahko nastopijo težave, če želje prebivalcev neke pokrajine niso usklajene. V 1960-ih so pridelovalci sadja v neki ameriški zvezni državi, v strahu za svoj pridelek, najeli letalo za razbijanje toče. Z njim so razpršili nevihtne oblake in obvarovali svoj pridelek, kar pa ni bilo pogodu farmarjem v sosednji državi, ki so zaradi suše že komaj čakali prvi dež. Ti so na sodišču zahtevali odškodnino za ukraden dež, a s tožbo niso uspeli. Sodišče je odločilo, da ima lastnik zemljišča lastninsko pravico tudi do oblakov, ki tisti trenutek potujejo preko njegovega ozemlja. Od takrat naprej se preprečevanje toče in vzpodbujanje dežja šteje za splošni interes države in je vedno dobrodošlo. V nekaterih predelih ZDA je postalo odganjanje megle s kritičnih predelov avtocest z razprševanjem kristalov suhega ledu že nekaj vsakdanjega.

    SD