| Kako nastane fatamorgana? |
Za pojav fatamorgane morajo biti temperaturne razmere v ozračju takšne, da omogočajo preslikavo majhnih delov površja v zelo povečane in pokonci postavljene obrise, ki spominjajo na visoke stene, vrhove, stolpe, gradove.
Poznamo dve vrsti fatamorgane oz. dve obliki zračnega zrcaljenja: spodnje in zgornje zračno zrcaljenje. Fatamorgana ali zračno zrcaljenje je optični pojav, ki nastane ob velikih razlikah temperature in s tem gostote posameznih zračnih plasti največkrat blizu tal. Ker je s spreminjanjem gostote zračnih plasti povezano tudi spreminjanje lomnega količnika, se na prehodu skozi meje takih plasti žarki lomijo ali celo odbijajo. Npr. močno ogreti zrak v plasti tik nad vročo cesto ima manjšo gostoto in s tem manjši lomni količnik kot plast nad njim. Zato lahko pride tudi do popolnega odboja in na cesti v daljavi vidimo sliko neba (kot na luži), cesta v daljavi se nam zdi mokra. Migotanje slike, ki ga opazimo pri zračnem zrcaljenju je posledica spreminjajoče se gostote zraka v smeri žarka.
Zračno zrcaljenje torej imenujemo preslikave, ki nastanejo zaradi širjenja svetlobe skozi plasti ozračja, katerih gostota (in s tem lomni količnik) se spreminja od plasti do plasti. Žarki ne pridejo v oko po ravni črti, temveč po različno ukrivljenih poteh. Zato je slika premaknjena glede na pravo smer predmeta. Žarki se vedno krivijo tako, da je hladnejši (gostejši) zrak znotraj ukrivljene poti žarka. Slika predmeta je zato vedno premaknjena v smeri toplejšega (redkejšega) zraka. Značilnosti zrcaljenja so odvisne od tega, kako se temperatura zraka spreminja z višino. Še posebej pomembne so te spremembe nekaj metrov nad tlemi.
– Pri spodnjem zračnem zrcaljenju je topel zrak tik nad pregretimi tlemi (asfalt, pesek, tudi toplo morje ali jezero), više pa temperatura zraka pada. Žarki se lomijo tako, da sliko predmeta vidimo kot čez vznožje prezrcaljen predmet. Slika je torej obrnjena in pod predmetom – od tod ime spodnje zrcaljenje.
Če je dan zelo vroč, se nam kdaj pa kdaj zazdi, da je na suhi cesti mlaka vode, nebo ali oblaki. Svetlobni snop, ki lije z neba, se v vročem zraku nad cesto ukrivi, da je videti, kakor da bi se odbil od mlake na cesti. Vidimo bolj ali manj jasno sliko neba, ki v oko ne prihaja od zgoraj, temveč s ceste.
– Do zgornjega zračnega zrcaljenja pa pride, če se nad tlemi nabere znatno hladnejši zrak kot v višjih plasteh ali če se nad hladno morje zavleče toplejši zrak (katerega plast ob vodni površini se ohladi). Takrat se žarki krivijo proti Zemlji in sliko predmeta dvignejo nad njegovo pravo lego. V takih razmerah so hribi onstran kotline, v kateri nastopi toplotna inverzija, dvignjeni, obzorje pa je dlje kot pri običajnih razmerah.
