Kako naj vem ali sem opazil NLP?


    Kako naj vem ali sem opazil NLP?

    Kot pove že samo ime je NLP (neznani leteči predmet) ali UFO (Unidentified Flying Object) v angleški različici, pač leteč predmet, ki mu ne znamo pripisati izvora. Seveda je najbolj vznemirljiva razlaga NLP-jev kot prevoznih sredstev, s katerimi naj bi se izvezemljeska bitja pripeljala na obiska na Zemljo. Vendar pa ta razlaga ni tudi najverjetnejša. Poglejmo si, katere so najpogostejše situacije, ki pripeljejo do prijav videnj NLP.

    Prvi kriterij, ki ga lahko uporabimo je, ali je leteči predmet pri miru, ali pa se premika. Če je nepremičen, gre skoraj zagotovo za zvezdo ali planet. V resnici tudi zvezde in planeti niso nepremični, toda za opazovalca z Zemlje je njihovo gibanje tako počasno, da ga bomo opazili šele čez nekaj ur, v primeru zvezd pa v večini primerov nikakor ne v teku našega življenja. V takem primeru lahko odpremo mapo neba, ki kaže položaj zvezd in planetov v vseh letnih časih in skoraj ni dvoma, da bomo našli ustrezno nebesno telo. Venera je že marsikoga zapeljala v zmoto. Je namreč najbolj svetlo nebesno telo in v določenih intervalih razmeroma blizu Zemlje ter jo včasih lahko vidimo tudi podnevi.

    Če se svetloba premika, moramo s pazljivim opazovanjem ugotoviti ali ima ustaljen tir, ali spreminja smer, plava v ozračju… Kadar je pojav časovno kratek, gre v večini primerov za meteorje, meteorski prah ali druge “vesoljske odpadke”, ki v stiku z Zemljino atmosfero zažarijo in zgorijo. Meteorji se bleščijo, vidimo jih sekundo ali dve, nato pa izginejo. Edina sled za njimi je svetel rep. Včasih je meteorski odpadek večji in ne zgori tako hitro. Takšni meteorji žarijo na nebu (bolidi), bleščečo svetlobo, ki traja tudi deset sekund, pa spremlja zamolklo bobnenje. Podnevi jih ne opazimo, razen resnično izjemoma. Ognjene krogle so prave predstave, vidi pa jih veliko ljudi, ki potem vznemirjeno opozarjajo oblasti, da so na lastne oči videli prišleke iz vesolja. Tudi umetni sateliti večkrat zapeljejo v zmoto. Večinoma so premajhni, da bi jih opazili s prostim očesom, nekateri pa ponoči potujejo po nebesnem oboku kot svetle pike. Ko sateliti opravijo svoje delo, se jim tir zniža in na koncu zgorijo v atmosferi. Svetloba se pogosto obarva in sled za njim zbledi šele po nekaj minutah.

    Letala so glavni povzročitelj preplahov. Luči, ki se prižigajo in ugašajo na krilih in trupu, so vir raznih optičnih slepil. Ljudje z bujnejšo domišljijo bodo takoj ugotovili, da se po nebu spreletavajo NLP – ji. Letala med poletom manevrirajo, posebno manevri manjših helikopterjev, ki se hitro dvigajo in spuščajo, naglo spreminjajo smer ali pa obvisijo v zraku, so že večkrat zmedli opazovalce. Zračni tokovi odnašajo zvok motorja, luči pa skrivnostno sijejo na nebu. Veliko zmede so povzročile tudi razne reklame v zraku. Luči zažarijo in ugasnejo ali počasi pišejo vnaprej elektronsko programirano sporočilo (laserji).

    Večina teh pojavov je vidna ponoči, podnevi pa povzročajo zmedo baloni. Meteorološki centri na primer spuščajo balone v atmosfero v pravilnih časovnih razmakih. Z njimi poizkušajo ugotoviti zračne tokove ali pa na balone obesijo naprave, ki nato po radiu oddaja na Zemljo dragocene meteorološke podatke in izsledke meritev. Kadar je balon zelo visoko se bodo sončni žarki odbijali od njegove gladke površine. Srebrno svetlikajočo se piko vidijo na Zemlji kot skrivnosten leteč predmet, okrogle ali kopaste oblike.

    Gibajoči predmet, ki ga zaznamo podnevi, a mu ne vemo izvora je skoraj vedno letalo. V močnem soncu izginjajo krila in rep, kovinski trup ali kljun pa žarita v svetlobi in ustvarjata popačeno sliko – in že smo odkrili nov NLP. Nevarna past za opazovalce so cepelini ali podobna zračna plovila. Oblika je valjasta, podobna cigareti, zato marsikdo pomisli, da so v plovilu nepovabljeni gosti iz vesolja, ki med počasnim letom opazujejo Zemljo. V to skupino štejejo tudi zmaje. Vrvi iz velike razdalje ni moč opaziti, nepravilno obliko pa zlahka označimo za NLP. Gibajoči predmet, ki ga zaznamo podnevi, a mu ne vemo izvora je skoraj vedno letalo. V močnem soncu izginjajo krila in rep, kovinski trup ali kljun pa žarita v svetlobi in ustvarjata popačeno sliko – in že smo odkrili nov NLP.

    Celo oblaki so kdaj pa kdaj podobni NLP. Skoraj vedno gre za lentikularne oblake, ki imajo ploščato obliko in jih prav lahko zamenjamo z NLP. Res so redki, a so ukanili že več kot enega opazovalca. Tudi ptičje jate so že povzročile preplahe. Sonce se je odbijalo od spodnjih delov njihovega oprsja, opazovalci na Zemlji pa so videli svetle ovale, ki so neslišno drveli skozi zrak. Najbolj nenavaden NLP so ulične svetilke in druga svetila, ki svojo svetlobo reflektirajo v najrazličnejših barvah in oblikah.

    Kot vidimo je možnosti za napačno tolmačenje videnj veliko. Čeprav obstajajo primeri, ko videnj ni uspelo pojasniti z do sedaj znanimi optičnimi pojavi ali preleti letal, pa je verjetnost, da bi kjerkoli na svetu prišli v stik z zunajzemeljskimi bitji ter se za to ne bi razvedelo ob sedanji medijski pokritoti sveta precej majhno. Kljub temu, da se zdi možnost, da tudi drugje v vesolju obstaja življenje vse sprejemljivejša tudi za del znanstvene srenje, pa jih le malo verjame, da je verjetnost za vzpostavitev stika z zunajzemeljsko civilizacijo znatna. Sedanji pogled na svet in vesolje namreč ne omogoča hitrih (to je v roku nekaj človeških generacij) medgalaktičnih potovanj.

    Seveda to ne moti, da se ljudje ne bi pripravljali na medzvezdni stik. Kot zanimivost naj omenim, da sta Ken Franklin iz newyorškega observatorija in psihiater Alan Rosenberg sestavila priročnik za lepo vedenje pri srečanju z bitji iz vesolja. Neznanemu bitju ne smemo seči v roko, prav tako pa mu ne smemo ponuditi pijače, ne smemo se premikati ali ga posneti s kamero, ne ponujati mu jedi, ker bi se lahko zastrupilo. Pravilo ne rokovati se, nista avtorja napisala kar tako, menita da bi bilo nerodno, ko bi ponudili roko bitju, ki te okončine morda nima. Upravičeno lahko pričakujemo, da tuja bitja ne bodo govorila našega jezika, a kljub vsemu bo najbolje, če bomo prvo (lastno) zadrego premostili z besedami:” Pozdravljeni! Jaz sem človek.”

    (Milan Krajnc Pavlica)

    Pred nekaj leti je Cia javnosti razkrila del zaupnega materiala o tajnih študijah NLP-jev, ki jih je izvajala od leta 1945 naprej. Po poglobljeni razpravi zgodovinarja Geralda K. Hainesa z naslovom “Vloga Cie pri študiju NLPjev, 1947-90” naj bi US Air Force in Cia javnost dolgo zavajali o resničnem ozadju več tisoč primerov NLP-jev. Haines je na podlagi še pred kratkim tajnih dokumentov ugotovil, da je ameriška vlada najemala celo priznane znanstvenike, ki so zanjo iskali naravne verzije razlag za pojave NLP-jev, čeprav je Cia sama dobro vedela, da so v več kot 50% primerih, ljudje res videli (zanje) neznan predmet na nebu.

    Med hladno vojno je ameriška vojska v strogi tajnosti razvila več vohunskih letal in balonov, s katerimi je poskušala visoko z neba zbirati informacije o sovražnih državah. Ta tajna zračna plovila je sicer preizkušala na svojih poligonih, vendar je tudi tu le majhno število ljudi v celoti vedelo za kaj pravzaprav gre. Večine navadnih pilotov o izvoru letal neobičajnih oblik niso poučili, zato so logično takšne pojave, ki so jih opazovali z lastnimi očmi, na kontrolnem stolpu pa o njih niso nič vedeli, identificirali kot NLP-je. Vojska je bila tako v kočljivem položaju, saj obstoja teh plovil ni smela uradno priznati, hkrati pa je bilo težko postavljati na laž vse večje število ljudi, med katerimi so bili tudi ugledni senatorji in celo ameriški predsednik. Identifikacija teh pojavov z obiski vesoljcev ji tudi ni bila pretirano všeč, ker bi lahko povzročila množično histerijo in ogrozila delovanje države. Še najbolj primerno se jim je zdelo, da poskušajo najti za vsak domnevni pojav NLP-jev “znanstveno” razlago, ki bi pomirila vsaj večino državljanov.

    Vendar je to samo polovica zgodbe. Cia se je upravičeno bala, da podobna vohunska letala razvijajo tudi Rusi, zato je vestno zbirala in preverjala vsa poročila o opaženih NLP-jih, saj je hotela biti na tekočem s potencialnimi ruskimi vdori v ameriški zračni prostor. Ker so agenti Cie, ki so se večinoma predstavljali kot uslužbenci katere od drugih vladnih služb, pričam NLP-jev največkrat pobrali vse materialne dokaze z izgovorom, da jih morajo preučiti, potem pa jih večinoma niso hoteli vrnili (slike, zvočne posnetke…), so se, najprej v tabloidih, kasneje pa tudi v resnih časopisih, začele pojavljati razne verzije teorij zarote, po katerih naj bi Cia namerno zakrivala resnico o pravi naravi NLP-jev. Takšne teorije so se hitro prijele, saj je bila včasih uradna razlaga tako za lase privlečena, da je lahko prepričala samo že prepričane.

    V 1970-ih se je število prijav NLP-jev zmanjšalo, saj se je vohunjenje preusmerilo na satelitsko tehniko, debate o starih primerih pa vseeno niso zamrle. Razna ljubiteljska društva za raziskovanje NLP-jev so zbrala vedno več primerov iz katerih je bilo jasno razvidno, da vlada neka skriva… Vendar pa, kot ugotavlja tudi Haines na koncu svoje razprave, podobno kot v primeru umora predsednika Kennedyja, tudi ob NLP-jih zagovorniki teorij zarote še dolgo ne bodo utihnili, ne glede na to koliko zaupnih dokumentov bo Cia spustila v javnost. Verovanje, da v vesolju nismo sami, je le preveč emocionalno privlačno in tudi zaupanje v iskrenost tajnih služb ni pretirano močno, zato racionalne znanstvene debate na to temo še nekaj časa ne bo.

    Glej tudi:

    (Sašo Dolenc)