Slišnost groma


    Mnogokrat opazimo, da strele, ki so od nas oddaljene dvajset ali več kilometrov, treščijo, ne da bi zaslišali grmenje. Kako si razložimo to nenavadnost, če vemo, da lahko ob lepem vremenu slišimo grmenje topov tudi mnogo dlje?

    Ker lahko topove ob lepem vremenu slišimo tudi mnogo dlje, očitno za oslabitev zvoka ob udarcih strele ne moremo kriviti absorbcije v zraku. Odgovor tiči namreč povsem drugje.

    Hitrost zvoka v toplejšem zraku je večja kot v hladnejšem. Normalno temperaturno polje v ozračju je takšno, da je zrak ob tleh toplejši kot v višjih plasteh. Ko se torej širi zvok strele navzven vzporedno s tlemi, začne zvočno valovanje ob tleh   prehitevati tisti del višje nad tlemi. Zaradi tega se zvočno valovanje ukloni navzgor. Po kakih dvajsetih kilometrih ostane neuklonjen le del začetnega zvočnega valovanja. Podoben uklon lahko pričakujemo tudi ob lepem vremenu, vendar pa so tedaj temperaturne razlike manjše, zato odklon zvoka manjši.

    Nekaj podobnega poznajo tudi delavci za sonarji v podmornicah. Tudi v morju imamo namreč opravka s precejšnjo odvisnostjo temperature od globine, le da so tu toplejši sloji vode ob površju. Ko sonar oddaja zvočno valovanje, se zato le to odklanja proti dnu morja. Po določeni oddaljenosti je tako zvočno valovanje že tako oslabljeno, da je signal, ki se odbije npr. od sovražne podmornice, premajhen, da bi ga sonar lahko zaznal. Podmorničarji tedaj govorijo o tem, da je sovražna podmornica v “senci”.

    (Jure Zupan)