Nikolaj Kopernik: O vrtenju nebesnih teles, predgovor

    (odlomek iz posvetila papežu Pavlu III.) 

    Pred Vašo svetostjo torej ne bom skrival, da je bil edini vzrok, ki me je vzpodbudil k iskanju drugačnega načina preračunavanja gibanja nebesnih teles, ta, da se matematiki v svojih raziskavah o njem med seboj v ničemer ne strinjajo. Prvič tako dvomijo glede gibanja Sonca in Lune, da ne morejo demonstrirati in z opazovanji dokazati niti konstantne dolžine celega leta, drugič pa jim pri razlaganju gibanja teh in ostalih petih planetov ne uspeva uporabljati vsakokrat enega sklopa prvih principov in hipotez, temveč uporabljajo metode dokazovanja, ki temeljijo zgolj na očitno opazljivih revolucijah in gibanjih teles. Nekateri uporabljajo samo koncentrične kroge; drugi ekscentrične kroge in epicikle. Pa tudi na ta način jim ne uspe doseči želenega cilja. Kajti čeprav so tisti, ki se zanašajo na koncentrične kroge, pokazali, da se določeni odkloni v gibanju z njimi dajo razložiti, jim ni uspelo utemeljiti trdnega principa, ki bi te pojave neizpodbitno razlagal. Na drugi strani tisti, ki so izumili sistem ekscentričnih krogov, za katerega se zdi, da je v glavnem razložil navidezna gibanja z izračuni, ki ustrezajo tem ekscentrikam, kljub vsemu niso upoštevali mnogih stvari, za katere se zdi, da nasprotujejo prvim principom uniformnosti gibanja. Niti niso bili zmožni odkriti ali izračunati najpomembnejšega, to pa je oblika sveta in stalna simetrija njegovih delov; njihovo ravnanje je bilo podobno, kot če bi nekdo po raznih krajih zbiral roke, noge, glavo in druge ude, ki so sami po sebi skladni, a ne ustrezajo enemu samemu telesu niti se ne skladajo drug z drugim, in tako sestavljeni skupaj namesto človeka tvorijo nekakšno pošast. V njihovem postopku dokazovanja, ki ga sami imenujejo “metoda”, ali nekaj bistvenega manjka ali pa je nekaj tujega preveč, kar ne ustreza obravnavani snovi. To se jim gotovo ne bi zgodilo, če bi sledili trdno določenim principom; kajti če bi bile hipoteze, ki jih prevzemajo, resnične, bi bilo vse, kar iz njih sledi, nedvomno potrjeno.

    Tako sem po dolgem premlevanju teh negotovosti tradicionalnih matematičnih metod izračunavanja gibanj nebesnih teles postajal vse bolj razočaran, saj se filozofi, ki sicer tako skrbno raziskujejo najmanjše podrobnosti tega sveta, med seboj ne strinjajo prav o nobeni konsistentnejši razlagi gibanj v mehanizmu vesolja, ki jih je v našo korist vzpostavil najboljši in večni zakonodajalec, Arhitekt vsega. Zato sem se lotil ponovnega branja knjig vseh filozofov, o katerih sem lahko prišel, da bi videl, če je kdajkoli kdo menil, da so gibanja nebesnih teles drugačna kot tista, ki so jih postulirali možje, ki po šolah poučujejo matematiko. In res sem najprej v Ciceru odkril, da je Niceta menil, da se Zemlja giblje; kasneje pa sem v Plutarhu prebral, da so bili tega mnenja tudi nekateri drugi, o kateri menim, da njihove besede sodijo na to mesto, kjer naj bodo dostopne vsem:

    “Nekateri menijo, da je Zemlja nepremična, toda pitagorejec Filolaj pravi, da se krožno giblje okoli ognja ekliptike kakor Sonce in Luna. Heraklides iz Ponta in pitagorejec Ekfantus pa pravita, da se Zemlja giblje, ne da bi spremenila svoje mesto, namreč omejena v svojem vrtenju okoli svojega središča kakor kolo.”

    To sem vzel za izhodišče in pričel razmišljati o premičnosti Zemlje; in čeprav se je misel zdela absurdna, sem zaradi tega, ker je bila mnogim pred mano dana svoboda postuliranja vseh mogočih malih krogov za razlago pojava zvezd, menil, da si tudi jaz lahko dovolim poskusiti, če lahko s postuliranjem gibanja Zemlje dosežemo zanesljivejše sklepe o revoluciji nebesnih teles, kot so jih moji predhodniki.

    In tako sem po postuliranju gibanja, ki ga v tej knjigi pripisujem Zemlji, po mnogih in dolgih opazovanjih odkril, da četudi za gibanje drugih planetov prevzamemo krožno gibanje Zemlje, ki zamenja revolucijo vsake zvezde, iz tega logično sledijo ne le vsi njihovi pojavi, temveč postanejo relativne pozicije, velikost zvezd in njihovih orbit ter sam nebes tako tesno povezani, da ne moremo ničesar spremeniti v kateremkoli njihovem delu, ne da bi s tem povzročili zmedo pri drugih delih in v celem vesolju.

    (prevedel Luka Omladič)

     kvarkadabra.net – številka 4 (april 2000)