O življenju in delu Nikolaja Kopernika

    Mikolaj Kopernik se je rodil 19. februarja 1473 v pruskem Torunu (takrat je spadal pod Poljsko) v premožni družini trgovcev in mestnih veljakov. Ko je imel komaj deset let mu je umrl oče, zato je zanj od takrat naprej skrbel vplivni stric Lukasz Watzenrode, ki je kmalu postal ermelandski škof. Mikolaj (kasneje je polatinil svoje ime v Nicolaus Copernicus) je med letoma 1491 in 1494 študiral svobodne umetnosti na univerzi v Krakovu, potem pa, ne da bi diplomiral, odpotoval v Italijo, kjer je na bolonjski univerzi spoznaval kanonsko pravo. Tam je živel na domu profesorja matematike Domenica Marie de Novare, ki je bil eden prvih kritikov natančnosti Ptolemejeve Geografije. Ob njem je prvič opazoval nebesni pojav (okultacijo zvezde Aldebaran z Luno 9. marca 1497) in se navdušil za atronomska vprašanja. Med odsotnostjo s Poljske mu je stric priskrbel dobro plačano službo kanonika fromberške katedrale, s katero je bil denarno dobro preskrbljen.

    Pisanje knjige o gibanju nebesnih teles

    Vendar ni bil lenuh. Med letoma 1501 in 1505 je v Padovi študiral medicino in leta 1503 hkrati še doktoriral iz kanonskega prava na univerzi v Ferrari, ker so bili tu stroški nižji kot v Bologni. Na Poljsko se je vrnil leta 1506, kjer je postal osebni zdravnik in tajnik svojega strica. Opravljal je še manjše obveznosti v katedrali in se udeležil nekaj diplomatskih misij. Leta 1515 je sodeloval v komisiji petega lateranskega koncila za reformo koledarja. Ukvarjanje z astronomijo še zdaleč ni bila njegova glavna strast. Naredil je le nekaj opazovanj, da bi lahko natančneje izračunal položaje planetov na podlagi starih meritev in tabel. Kljub temu pa je kmalu po letu 1510 uvidel, da je ptolemejska geocentrična astronomija nezadovoljiva, in postal prepričan, da je Zemlja le eden izmed planetov, ki krožijo okrog nepremičnega Sonca.

    Kopernik se je dobro zavedal revolucionarne in verjetno heretične narave takih trditev. Svoje ideje pa je vseeno že leta 1512 zbral v manjši knjižici De Hypothesibus Motuum Celestium a se Constitutis Commentariolus, vendar je ni objavil (prvič je izšla šele v 19. stoletju), zato je krožila le med njegovimi zaupanja vrednimi prijatelji. Georg Joachim von Lauchen (poznan tudi kot Rheticus) ga je vseeno uspel prepričati, da je začel pripravljati večje in bolj podrobno delo, ki je kasneje izšlo pod naslovom De Revolutionibus Orbium Coelestrum (O vrtenju nebesnih teles).

    Težave s tiskom in predgovori v knjigi

    Knjigo je verjetno končal že leta 1530 saj so se novice o njeni vsebini hitro širile po kontinentu, čeprav je še ni nameraval objaviti. Orise njene vsebine je leta 1533 predstavil celo v Rimu pred papežem Klementom VII., ki delu ni nasprotoval. Leta 1536 je dobil celo uradno prošnjo iz Rima za natis knjige, a je še vedno odlašal. Šele po letu 1540 je uspelo Rheticusu ostarelega in bolnega Kopernika prepričati, da knjigo končno natisne. Rheticus je rokopis odnesel v Nüremberg, a je moral zaradi osebnih obveznosti pred natisom knjige nujno v Leipzig, zato je nadzor nad tiskanjem prepustil Andreasu Osianderju. Kopernik v predgovoru h knjigi (slovenski prevod odlomka iz Kopernikovega predgovora), ki jo je posvetil papežu Pavlu III., ni sklepal kompromisov, ampak je naravnost povedal, kaj misli. O ptolemejskih astronomih je med drugim zapisal:

    “Njihovo ravnanje je bilo podobno, kot če bi nekdo po raznih krajih zbiral roke, noge, glavo in druge ude, ki so sami po sebi skladni, a ne ustrezajo enemu samemu telesu niti se ne skladajo drug z drugim, in tako sestavljeni skupaj namesto človeka tvorijo nekakšno pošast.”

    Njegov model naj bi se od starih matematičnih poskusov formalizacije gibanja planetov bistveno razlikoval:

    “In tako sem po postuliranju gibanja, ki ga v tej knjigi pripisujem Zemlji, po mnogih in dolgih opazovanjih odkril, da če tudi za gibanje drugih planetov prevzamemo krožno gibanje Zemlje, ki zamenja revolucijo vsake zvezde, iz tega logično sledijo ne le vsi njihovi pojavi, temveč postanejo relativne pozicije, velikost zvezd in njihovih orbit ter sam nebes tako tesno povezani, da ne moremo ničesar spremeniti v kateremkoli njihovem delu, ne da bi s tem povzročili zmedo pri drugih delih in v celem vesolju.”

    Tako drznih stališč pa se je ustrašil nadzornik tiskanja Osiander in na svojo roko knjigi napisal dodatni predgovor (slovenski prevod celotnega Osiandrovega predgovora), v katerem trdi, da Kopernikova hipoteza nima nobene zveze z resnično zgradbo sveta, temveč je le ena od matematičnih metod za računanje. Spotoma navrže celo nekaj dokazov, da je vsakršna drugačna interpretacija nerazumna:

    “Za te hipoteze pa ni nujno, da so resnične ali verjetne. Nasprotno, če le priskrbijo z opazovanji skladen račun, je to povsem dovolj… Je sploh kdo, ki se ne zaveda, da bi iz takšne predpostavke nujno sledilo, da bi bil videti premer planeta v perigeju štirikrat, njegovo telo pa celo šestnajstkrat, večje kot v apogeju? … Ker imamo za opis istega gibanja včasih na voljo različne hipoteze (naprimer ekscentričnost in epicikel za Sončevo gibanje), bo astronom za svoj prvi izbor vzel tisto, ki jo je najlaže doumeti. Filozof bo mogoče raje iskal podobnost z resnico. Vendar noben od njiju ne bo razumel ali dognal karkoli gotovega, če to ne bo imelo vira v Božjem razodetju.”

    Predgovor je sklenil z udarnim stavkom:

    “Da le ne bi kdo po naključju za resnične sprejel v druge namene zamišljene ideje in zapustil to študijo še večji nevednež, kot je bil takrat, ko je vanjo vstopil. Zbogom.”

    Knjiga je prišla iz tiska marca 1543 in Kopernik jo je ravno še uspel videti na smrtni postelji dan, preden je 24. maja umrl. Kljub drznim trditvam, pa so knjigo cerkvene oblasti prepovedale in postavile na Indeks šele leta 1616, ko je njene ideje začel širiti Galileo Glalilei, kjer je ostala do leta 1835.

    Pomen Kopernikovega modela

    Kopernikovo dolgo odlašanje z natisom knjige lahko pojasnimo tudi z možnimi dvomi o vsebini pri njem samem, saj napovedi z njegovim modelom (v nasprotju z ustaljenim mnenjem) niso bile niti enostavnejše niti natančnejše od starih Ptolemejevih. Problem se je skrival seveda v načinu gibanja planetov, ki so se še zmeraj premikali samo po krožnicah, tak model pa nikakor ni uspel dovolj dobro napovedati leg. Da bi prišel vsaj do enako natančnih napovedi kot s pomočjo starih modelov, je moral tudi on uvesti ekvante in epicikle, ki pa so “lepoto” njegovega novega sistema močno skazili. Sonce tako v njegovem heliocentričnem sistemu sploh ni bilo postavljeno v središče sveta (vesolja), ampak je bilo iz centra malo zmaknjeno (ekvant).

    Ptolemejev sistem        Kopernikov sistem

    slika primerjave Ptolemejevega (levo) in Kopernikovega sistema sveta (desno)

    Racionalnih razlogov za izbiro med geocentričnim Ptolemejevim in heliocentričnim Kopernikovim sistemom sveta tako ni bilo. Izbira je temeljila bolj na osebnem svetovnem nazoru posameznika, kot pa na čisti znanstveni osnovi. Kopernik v De Revolutionibus razlaga:

    “V središču vsega pa je Sonce. Kdo bi, dejansko, v tem najsijajnejšem templju postavil svetlobo na drugo ali na boljše mesto, kot je mesto, od koder bi lahko hkrati razsvetljevala celoten tempelj? Zato ni napačno, da ga nekateri ljudje imenujejo luč sveta, drugi njegovega duha, spet drugi njegovega vladarja. Trismegistos [ga imenuje] vidni Bog, Sofoklejeva Elektra vsevidni. Tako Sonce, ki kraljuje na kraljevskem prestolu, nedvomno vlada nad družino zvezd, ki ga obkrožajo.”

    Nekaj novih argumentov za heliocentrizem je kasneje dodal še Galileo, tehtnico pa sta prevesila šele Kepler in Newton.

    kvarkadabra.net – številka 4 (april 2000)