Fizika na področju Slovenije v 19. stoletju

    Anton ŠantelV razpravi spremljamo pouk in raziskovanje fizike na ljubljanskih višjih šolah od leta 1773 do ukinitve sredi 19. stoletja. Opisujemo tudi prispevek slovenskih in v slovenskih deželah službujočih raziskovalcev k razvoju fizike v drugi polovici 19. stoletja.

    Fizika na Kranjskem po prepovedi jezuitskega reda

    Prevlada Boškovićeve fizike v Ljubljani

    Po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 so na višjih študijih v Ljubljani nekdanji jezuitje obdržali večino profesorskih mest; tudi tistih povezanih s fiziko. Gruber in G. Schöttl (1732-1777) sta bila sprva potrjena na svojih mestih. Vendar je bil Schöttl kmalu ob službo in je začel izdajati Javni tedenski list Vojvodine Kranjske. V njem je leta 1776 objavljal prva sistematična meteorološka opazovanja na Kranjskem z meritvami tlaka, temperature, vetrov in padavin v domnevni povezavi z luninimi menami.

    fizika_na_kranjskemfizika_na_kranjskem
    Slika 1: Gabrijel Gruber (1740-1805) in njegov najboljši študent Jurij Vega (1754-1802).

    Gruber je postal nesporni vodja nekdanjih jezuitov v Ljubljani. Zaradi težavnih tal je imel veliko težav pri gradnji prekopa. Tako je nekega jutra v njegovo sobo pritekel služabnik in vpil: “Gospod, gospod, most, ki ste ga postavili včeraj, se je ponoči porušil!”  Gruber ga je hladno zavrnil: “To ni mogoče, saj sem osebno opravil vse potrebne natančne izračune.” Kljub vsemu pa je imel služabnik prav in most je bilo treba postaviti znova.

    fizika_na_kranjskem
    Slika 2: Gruberjeva skica mostu z zapornicami na Ljubljanskem barju objavljena v pismih natisnjenih leta 1781.

    Sčasoma so postala ljubljanska tla za Gruberja prevroča. Konec leta 1777 je bil odstavljen od gradnje prekopa, štiri leta pozneje je izgubil položaj ravnatelja plovbe po Ljubljanici in Savi. Grozila je tudi ukinitev liceja v Ljubljani. Nekega zimskega večera je naročil služabniku naj mu kuri v sobi, češ da se bo vrnil pozno. Vendar ga ni bilo, saj je na skrivaj zapustil Ljubljano. Sredi januarja 1785 je odšel v Rusijo, kjer je poldrugo desetletje pozneje postal general jezuitskega reda.

    G. Schöttlov naslednik na katedri za fiziko je postal nekdanji jezuit Anton Ambschell (1751-1821) iz Ogrske, ki je postal tudi rektor liceja. Na dunajski univerzi se je Ambschell učil eksperimentalne fizike pri jezuitu iz Celovca Jožefu baronu pl. Herbertu (1725-1794). V Ljubljani je prevedel v nemščino Herbertovo knjigo s prvimi meritvami stisljivosti vode zunaj Anglije. Ambschell je objavljal tudi knjige o Boškovićevi mehaniki, dokler niso leta 1785 njegovega spora s sodelavcem izkoristili kot pretvezo za ukinitev filozofskih študijev na liceju v Ljubljani.

    fizika_na_kranjskem
    Slika 3: Ambschllova naprava za eno prvih demonstracij stisljivosti vode skicirana na fig. 7 (najnižja slika).

    Ambshell je pri oblasteh veljal za “prepirljivca”, čeravno je bil najpomembnejši ljubljanski fizik pred 20. stoletjem. Postal je profesor fizike in mehanike na Dunajski univerzi, kjer je dal natisniti več učbenikov za fiziko in matematiko.

    Bil je fizik Boškovićeve šole. Sprejel je tudi druge novosti svoje dobe, predvsem Franklinov strelovod. Ta je bil desetletja po prvih poskusih v Franciji v naših krajih še vedno novost, čeprav so podobne naprave na devinskem gradu uporabljali že v začetku 17. stoletja. Prvi strelovod na Štajerskem je postavil šele Biwald, nekdanji ljubljanski profesor. Ambschell je poročal: “v letu 1782 je udarila strela tri milje južno od Ljubljane na Kranjskem v križ turna cerkve redovnic… od koder je skozi samostan stekla v zemljo”. Dogodek je sprožil splošno zanimanje. Zato je Ambschell iz žice naredil strelovod na stolpu visoke stavbe v bližini svojega ljubljanskega stanovanja.

    Zaradi slabih povezav s tedanjim revolucionarnim Parizom, Ambschell na predavanjih v Ljubljani še ni sprejel Lavoisierjeve kemije in teorije gorenja, pozneje na Dunaju pa je že kritiziral zastarelo teorijo flogistona. Tudi v svojem dunajskem učbeniku iz leta 1807 je Ambschell pogosto omenjal Franklina. V optiki je sledil Newtonovim idejam in še ni poročal o valovni teoriji Angleža Thomasa Younga (1773-1829).

    V času ponovnega ustanavljanja liceja v Ljubljani Ambschell ni bil med kandidati za profesorja. Skušali pa so ponovno pritegniti G. Gruberja na katedro za matematiko, ki jo je po obnovi študijev leta 1788 dobil njegov mlajši brat nekdanji jezuit Anton. Nekdanji jezuit je bil tudi Jernej Schaller, ki je prevzel pouk fizike.

    Schallerjev naslednik na ljubljanski fizikalni katedri je postal leta 1803 Johann Philip Neumann z Moravske, ki je že pred tem dve leti poučeval na ljubljanski gimnaziji. Po stoletju pouka fizike na višjih študijih v Ljubljani je postal prvi profesor fizike, ki ni bil jezuit. Jeseni 1806 je odšel v Gradec in tam od leta 1812 poučeval na Joanneumu. Objavil je učbenik fizike v treh delih, ki ga je kmalu po izidu uporabljal tudi Kersnik v Ljubljani. Po Napoleonovih vojnah je Neumann postal profesor fizike in tajnik Politehnike na Dunaju. Objavil je številne razprave o kovinskem termometru in drugih tedanjih novostih. V bližini Dunajske politehnike so mu vzidali spominsko ploščo, ki žal ne omenja njegovega dela v Ljubljani.

    Francoske višje šole v Ljubljani v času Ilirskih provinc in restavracija

    Kmalu po Neumannovem odhodu je 10.12.1808 fizikalna predavanja za skoraj 42 let prevzel Janez Kersnik Kersnik (1783-1850) iz Most pri Žirovnici na Gorenjskem, učenec Schallerja in Neumanna in ded pisatelja Janka Kersnika. Kersnik je obdržal katedro tudi med francosko zasedbo, ko so višji študiji v Ljubljani pridobili še več značilnosti univerze. 14.6.1810 je Kersnik prevzel na Centralnih šolah v Ljubljani še predavanja iz matematike, naslednje leto pa tudi pouk kemije na isti šoli, ki so jo medtem preimenovali v Akademijo. Kersnik je imel v času francoske zasedbe na razpolago uporaben fizikalni in kemijski kabinet z več kot tristo napravami. Svojim študentom je kazal tudi poskuse z deset let prej izumljenimi Voltovimi celicami, med njimi eno prenosno in eno s 75 elementi. Uporabljal je številne kondenzatorje, vakuumske črpalke in teleskope.

    fizika_na_kranjskem
    Slika 4: Del popisa Kersnikovega fizikalnega kabineta iz leta 1811.

    Ponovna vzpostavitev habsburške oblasti ni le povrnila starega fevdalnega reda, temveč je odpravila tudi francoske novosti pri pouku fizike, čeprav seveda ni mogla ustaviti nezadržnega uveljavljanja tehničnih izumov in francoskega metričnega sistema. Bošković je bil sicer član francoske akademije in je po prepovedi jezuitskega reda živel v Parizu. Vendar je bil vpliv njegovih idej v Franciji šibak v primerjavi z Laplaceovo fiziko. Večji vpliv je imela Boškovićeva fizika v bolj obrobnih središčih znanosti na Škotskem in tudi pri nas. Tako je po restavraciji habsburške oblasti Kersnik leta 1825 poučeval fiziko na ljubljanskem liceju po učbeniku piarista Remigia S. Döttlerja, ki je temeljil na Boškovićevi dinamiki. Döttler je po Ambschllu prevzel predavanja fizike in mehanike na dunajski univerzi in katedro obdržal do smrti leta 1812.

    Kersnik je predaval fiziko v drugem letniku v nemškem jeziku vsak dan dopoldne med 9. in 10. uro, popoldne pa še od 15. do 16. ure po tri dni v tednu. Četrtki in nedelje so bili pouka prosti, podobno kot na tedanji gimnaziji. Število ur pouka fizike in matematike je ostalo enako tudi ko se je po reformi skupno število ur na filozofskih študijih zmanjšalo. Po letu 1818 je bil Kersnik stalno nameščen pri mehanični šoli za umetnost in rokodelstvo. Tam je v nemškem in tudi v slovenskem jeziku predaval fiziko po dve in pozneje tri ure na teden do svoje smrti. Leta 1830 je prvi začel na ljubljanskem liceju poučevati v slovenskem jeziku. Predaval je ob nedeljah po 2 do 3 ure o kemiji.

    fizika_na_kranjskem
    Slika 5: Kersnik, zadnji profesor fizike na višjih študijih v Ljubljani pred 20. stoletjem.

    Poleg geometrijske začetnice je Kersnik objavil še krajša poročilo o potresih, pri katerih se je izkazal kot vesten opazovalec. O Kersnikovi fiziki lahko sodimo tudi po njegovih učencih. Med njimi sta bila pisec prvega slovenskega učbenika fizike Robida in pisatelj Janez Trdina (1830-1905), ki se je takole spominjal učnih let:

    “Kersnik je imel staro, pohabljeno eksperimentalno orodje, tako da se mu je marsikak poskus ponesrečil, in tudi matematični dokaz. Predaval je poljudno in ni bil posebno učen, kot npr. Kleeman, ki ga je po smrti leta 1850 nadomestil in je zahteval same matematične dokaze. Pri Kersniku se je smelo odgovarjati tudi Slovensko. Zelo je bil vesel spisov v slovenskem jeziku, saj se je zanimal za slovensko fizikalno terminologijo.”

    Hummlovo raziskovanje kondenzatorjev v Ljubljani

    Precej slabše mnenje je imel Trdina o svojem profesorju Karlu Hummlu (1801-1879) z Moravske, ki je predaval osnove matematike v prvem letniku liceja v Ljubljani od leta 1831 do odhoda v Gradec. Na prenovljeni univerzi v Gradcu je leta 1850 postal prvi profesor fizike in katedro obdržal do upokojitve 31.5.1867. V tem času so študentje spletali že prave legende o Hummlovih poskusih z Eolovo harfo, hidravličnim ovnom, Voltovo celico in podobnim, tedaj že zastarelim orodjem. Dve leti pozneje je Hummlovo katedro v Gradcu prevzel Dunajčan Ludwig Boltzmann (1844-1903).

    Še pred prihodom v Ljubljano je Hummel sestavil napravo za izboljšano vrenje vina in piva, v kateri je uporabljal tesnila in druge elemente značilne za tedanje naprave z vakuumom in nadtlakom.

    Ljubljanski suplent Hummel je leta 1833 na Dunaju objavil razpravo o preprostem kondenzatorju imenovanem elektrofor, v katerem so zbirali električni naboj pridobljen s trenjem. Upošteval je predvsem nemške avtorje, ki so se zavzemali za Voltovo kontaktno teorijo elektrike v nasprotju z Faradayevo kemično teorijo. Hummel je uporabljal elektrofor kot elektrostatični generator, stoletje pozneje pa ga je izpopolnil Američan Robert Jemison Van de Graaff (1901-1967).

    fizika_na_kranjskem
    Slika 6: Naslovnica Hummlove razprave o elektroforju tiskane leta 1833 na Dunaju.

    Skoraj poldrugo stoletje so na višjih študijih v Ljubljani sledili razvoju evropske znanosti. Konec šolskega leta 1848/49 so v habsburški monarhiji ukinili liceje. Ljubljanski licej so priključili do tedaj šestletni gimnaziji kot sedmi in osmi razred. Naslednjih sedem desetletij v Ljubljani ni bilo višjih študijev s poukom fizike.

    Dežele poseljene s Slovenci po ukinitvi višjih študijev

    Raziskovanje razelektritev na gimnazijah v Ljubljani in v Kopru

    Kmalu po Kersniku je češki Nemec Heinrich Mitteis (1821-1879) postal profesor fizike in ravnatelj gimnazije v Ljubljani. Ukvarjal se je z meteorologijo in seizmologijo ter preučeval elektromagnetne pojave in njihovo zgodovino. Zanimivejše nabave iz fizikalnega kabineta je prikazoval tudi izbrani družbi izobraženih someščanov na predavanjih pred Društvom kranjskega muzeja v Ljubljani. V letu 1856 je pred Muzejskim društvom kar štirikrat predaval o elektriki.

    2.1.1856 je imel Mitteis pred Kranjskim muzejskim društvom predavanje o zgodovini strele. Poslušalcem je opisal kako so ob naši jugozahodni meji pri devinskem gradu že pred 100 in več leti uporabljali Franklinovim podobne osti in vodnike kot strelovode.

    Mitteisovo predavanje je zbudilo precejšno pozornost, saj so ga poslušali tudi zelo učeni ljudje, med njimi član Muzejskega društva in direktor tedaj še nižje realke v Ljubljani Mihael Peternel (1808-1884), Kersnikov učenec in asistent. V razpravi po Mitteisovim predavanju je Peternel opozoril na povezave med električnimi pojavi v strelovodu in meteorologijo.

    Mitteisov suplent Thomas Schrey iz Logatca je konec istega leta dopolnil Mitteisovo predavanje o razvoju stereoskopa s prikazom najnovejših metod za merjenje električne iskre.

    Odmevna raziskovanja električne iskre je objavljal tudi Niccolò Vlacovich z otoka Brača. Študiral je na Dunajskem fizikalnem institutu, kjer je spoznal tudi tri leta mlajšega Jožefa Stefana (1835-1893). 5.10.1858 je bil Vlacovich nameščen na višji gimnaziji v Kopru, kjer je pet let poučeval fiziko. V tem času je objavil eksperimentalne raziskave o razelektritvah v najpomembnejših italijanskih in avstrijskih fizikalnih časopisih. Pozneje je bil več kot dve desetletji profesor fizike, pozneje tudi direktor na višji realki v Trstu. Vsa svoja dela je objavil v italijanskem jeziku, tudi tista natisnjena v poročilih Dunajske akademije.

    V Kopru je raziskoval trajanje in obliko električne iskre sestavljene iz več prostorsko ločenih delov. Velikost razmika med deli iskre je povezoval z lastnostmi tokokroga v katerem nastane. Svoje račune je primerjal s sočasno objavljenimi poskusi italijanskih raziskovalcev.

    Vlacovich je v svojih razpravah uporabljal več kot dvajset naprav za raziskovanje elektrike in magnetizma, med njimi: Henlyev univerzalni praznilec, cev za opazovanje iskre, Leydensko steklenico, Voltovo baterijo in 12 močnih Bunsenovih baterij. V svojem kabinetu je imel tudi obločnico in “aparat za električno luč v vakuumu”, ki so ga uspešno prodajali šele dve desetletji pozneje. Vlacovicheve svetilke še danes hranijo v fizikalnem kabinetu italijanske gimnazije v Kopru.

    Fizika na ljubljanski realki in Loschmidtova polemika s Fingerjem

    Do leta 1865/66 so v Ljubljani dopolnili tudi šest razredov višje realke. Pet let pozneje je na njej začel poučevati Josef Finger iz Plzña. Objavil je številne matematične obravnave nalog iz mehanike s pedagoškega zornega kota. O izpeljavi izreka o nihanju za srednješolce je polemiziral z dvajset let starejšim Josefom Loschmidtom (1821-1895), ki je bil prav tako rojen na Češkem. Konec polemike je Finger objavil v Izvestjah Ljubljanske realke.

    fizika_na_kranjskem
    Slika 7: Naslovnica Fingerjevega odgovora Loschmidtu v izvestjah Ljubljanske gimnazije leta 1871.

    Gorenjec Luka Lavtar (1846-1915) je do leta 1872 študiral pri Stefanu na Dunaju. Naslednje leto je kot Fingerjev sodelavec na realki v Ljubljani objavil je zanimiv poskus vsesplošne teorije gravitacije z modelom vrtincev, ki je bil tedaj priljubljen med fiziki, tudi v teoriji magnetizma André Marie Ampèra (1775-1836). Leta 1875 je Lavtar postal glavni učitelj na moškem učiteljišču v Mariboru in je veliko objavljal v slovenskem pedagoškem tisku.

    Leta 1874 je Finger zapustil Ljubljano in naslednjega leta habilitiral za analitično mehaniko na Dunajski univerzi. Med letoma 1884-1910 je bil redni profesor mehanike na Dunajski tehnični visoki šoli.

    Slovenski fiziki zunaj današnje Slovenije in začetki statistične mehanike

    Kinetična teorija Rudolfa Clausiusa (1822-1888) in Loschmidtov reverzibilnostni paradoks

    Benediktinec Lucas Karel Robida (1804-1877) iz Male vasi pri Ježici v predmestju Ljubljane je poučeval fiziko na liceju in pozneje na gimnaziji v Celovcu, kjer je bil Stefan njegov najboljši dijak. V svojih razpravah iz let 1857-1862 Robida ni omenjal kinetične teorije in njenih avtorjev. Pozneje je nasprotoval kinetični teoriji, vendar se je v svoji kritiki lotil le nekaterih njenih podrobnosti. Razpravi iz let 1864 in 1865 sta bili edini, ki ju je objavil zunaj meja Habsburške monarhije. V prvi je opisal problem, ki so ga pozneje imenovali Loschmidtov paradoks reverzibilnosti. Kritiziral je Clausiusovo posplošitev kinetične teorije Augusta Karla Kröniga (1822-1877), po kateri se molekule plina med redkimi trki zaradi velikih medsebojnih razdalj gibljejo naravnost. Robidi se takšne predpostavke niso zdele pravilne, saj se molekule zaradi sile teže gibljejo po parabolah. Hitrosti delcev in z njimi temperature naj bi bile zato višje pri dnu kot pri vrhu stolpa plina. Po Robidi bi hitro zmanjkalo atmosfere, če bi veljale Clausiusove trditve. Sila teže ne bi ustavljala navpično navzgor usmerjenih molekul, ki bi bežale v Vesolje.

    Clausiusov odgovor je bil odposlan iz Züricha le 8 mesecev za Robidovo kritiko. Clausius se je z Robido strinjal. Svojo obrambo pred kritikami kinetičnega opisa difuzije je navedel v podporo Robidovemu mnenju o odvisnosti hitrosti plinskih molekul od višine zaradi vpliva sile teže. Vendar je menil, da je mogoče vpliv sile teže zanemariti pri velikih hitrostih molekul, kjer so trki tako pogosti, da teža med dvema trkoma le malo vpliva na hitrost. Clausiusov pristop je bil v popolnem nasprotju z Robidovim, ki so se mu zdeli trki redki zaradi velikih razdalj med molekulami. Clausius je menil, da je treba Robidove popravke upoštevati le pri zelo visoki posodi s plinom, oziroma če si želimo absolutno natančne obravnave.

    fizika_na_kranjskem
    Slika 8: Prva stran Clausiusovega odgovora Robidi iz leta 1864.

    Clausius je Robidi odgovoril presenetljivo hitro, medtem ko se na Šubičeve kritike iz let 1863 in 1864 sploh ni odzval. Šubic je bil tisti čas znan po sporu o vrsti sil med molekulami, ki sta ga skupaj z Robido leta 1864 vodila proti Krönigu, srednješolskemu profesorju in uredniku vodilne fizikalne revije v Berlinu. Krönig je ostro kritiziral dve leti starejšo Šubičevo knjigo o fiziki molekul. Robida ga je zavrnil in napovedal tudi Šubičev odgovor, ki ni bil natisnjen.

    Robidov spor s Clausiusom se po pomirljivem zaključku ni nadaljeval. Njegove odmeve najdemo le ob koncu Robidove kritike Kröniga, kjer je dvomil v Krönigov opis tlaka izotermne atmosfere. Posebno ga je motil tlak neodvisen od prožnosti molekul. Po Krönigu naj bi bila prožnost neodvisna od gostote snovi. Robida je znova trdil, da stolp plina nikakor ne more imeti enakomerne temperature če na spodnje molekule pritiska teža zgornjih. Zaradi temperaturnega razširjanja molekul se spreminjata tudi tlak in gostota, z njima pa tudi elastičnost plina.

    V Krönigovem modelu je odbojna sila pojemala z razdaljo, tako da je bilo treba vpeljati dodatno silo, ki ohranja razdalje med molekulami ali pa dopušča spremembe v plastičnih snoveh. V plinih je privlačna sila res mnogo šibkejša kot v trdnih snoveh in v kapljevinah, po Robidi zaradi velikih polmerov molekul plina oziroma razdalj med molekulami. Vendar obstoj privlačne sile v plinih dokazuje kondenzacija, do katere pride ob zadostnem zmanjšanju polmerov molekul zaradi ohladitve.

    Krönigova kinetična teorija je nasprotovala idejam starejših fizikov Robidove gen­eracije. Kjer je Krönig pisal o ovirah in odbojih, je videl Robida privlačne sile med molekulami. Teorije molekul v resnici ni mogoče sestaviti brez privlačnih sil, kar je kmalu dokazal tudi Clausius z virialnim teoremom leta 1870. Robida je nasprotoval kinetični teoriji v njenih prvotnih skrajnih oblikah, ki so se izkazale izredno plodne za razvoj fizike. Čeprav je imel v marsičem prav, je bilo njegovo stališče stranpot glede na poznejši razvoj fizike.

    Robida, Loschmidt in drugi so večinoma neodvisno drug od drugega dokazovali, da zaradi zakonov Newtonove mehanike sila teže bolj greje spodnje dele stolpa plina v primerjavi z zgornjimi. Loschmidt je v svojem znamenitem reverzibilnostnem paradoksu kritiziral Maxwellovo izpeljavo z enakim modelom kot nekoč Robida. S tem je spodbudil raziskave svojega prijatelja Boltzmanna o statistični naravi entropijskega zakona. Boltzmann med letoma 1875-1895 našel izhod iz krize tako, da je Newtonovo mehaniko pri obravnavi hitrosti molekul nadomestil s statično porazdelitvijo, ki jo danes ime­nujemo Maxwell-Boltzmannovo. V takšni porazdelitvi so stanja, ki nasprotujejo drugemu zakonu termodinamike, veliko manj verjet­na od stanj, ki jih ta zakon dovoljuje. Vpliv sile teže v statističnem poprečju ne poruši Maxwell-Boltzmannove porazdelitve hitrosti molekul v plinu. Zato spodnje molekule v stolpu plina v povprečju ne morejo imeti večjih hitrosti, energij ali temperatur od zgornjih.

    Boltzmannova statistična mehanika v delih Gorenjca Šubica in Štajerca Šantla

    Škot James Clerk Maxwell (1831-1879) je začel raziskovati statistično mehaniko v dobi, ko je Gorenjec Simon Šubic (1830-1903) raziskoval mehanično teorijo toplote. Šubic je molekule in atome obravnaval kot običajne makroskopske fizikalne objekte. Raziskoval je delovanje privlačnih sil med atomi in med molekulami in poskušal je dobiti uporabno definicijo temperature. V začetku leta 1864 sta Krönig in Stefan ostro kritizirala Šubičevo pojmovanje privlačnih sil in temperature. Stefan jo je v zaključku svoje recenzije proglasil kar za “mešanje zraka”.

    fizika_na_kranjskem
    Slika 9: Zadnja stran Stefanove recenzije Šubičeve razprave o Dulong-Petitovem pravilu.

    V naslednjih letih je Šubic kot izredni profesor na univerzi v Gradcu raziskoval veljavnost Dulong-Petitovega pravila, ki se je pozneje razvila v ekviparticijsko domnevo za pline. Večji odmev sta imeli Šubičevi razpravi iz leta 1872, v katerih je opozoril na neskladje primerjal med napovedmi Boltzmannove ekviparticijske domneve in rezultati poskusov.

    Šubičevi dvomi v ekviparticijsko domnevo so bili v njegovem času sprejemljivi v Habsburški monarhiji in tudi zunaj nje. Razprave s podobno vsebino je William Thomson lord Kelvin (1824-1907) objavljal še tri desetletja pozneje.

    fizika_na_kranjskem
    Slika 10: Londonska J.Chem.Soc. je objavila recenzijo razprave Simona Šubica, ki je dve leti pozneje izšla tudi pri JAZU v Zagrebu kot najpomembnejša med prvimi znanstvenimi fizikalnimi razpravami v slovenskem jeziku.

    Ob začetku Šubičevega raziskovanja je večina raziskovalcev zagovarjala mehanično teorijo toplote, pozneje pa je prevladala statistična teorija. O njej so največ pisali konec stoletja, ko se je v angleški reviji Nature razvila živa razprava o fizikalnem pomenu Boltzmannove teorije.

    Z Boltzmannom je bilo povezano tudi fizikalno delo njegovega svaka Slovenca Antona Šantla (1845-1920). Oba sta si izbrala nevesti v slovenski štajerski družini pl. Aigentler.

    Šantel je bil od leta 1872 profesor fizike na gimnaziji v Gorici, med prvo svetovno vojno pa je moral pobegniti v Krško. Družini Šantla in Boltzmanna sta skupaj hodili na počitnice, svaka pa sta sodelovala tudi v fiziki. Boltzmann je leta 1883 citiral Šantlovo matematično obravnavo difuzije plinov. Istega leta je Šantel sestavil vakuumsko črpalko za opazovanje razelektritev v razredčenih plinih. Osnovni problem dotedanjih črpalk je bilo slaba tesnitev pri ventilih ter krhkost tanke steklene stene vakuumske elektronke, ki pogosto ni prenesla velikih tlakov. V Šantlovi črpalki je prosto padajoče živo srebro črpalo zrak iz posode. Dovolj dolg stolp živega srebra se je v cevi pod lastno težo pretrgal in ustvaril vakuum. V širokih ceveh je velika hitrost padanja kapljevine v navpični smeri preprečevala nastajanje zračnih mehurčkov. Delovanje Šantlove vakuumske črpalke je bilo hrupno, saj so se po vrsti trgali posamezni kosi padajočega živega srebra. Šantel je odsvetoval uporabo redkejših kapljevin, saj bi morali zanje sestaviti večje črpalke, imeli pa bi tudi večje probleme z izhlapevanjem.

    fizika_na_kranjskem
    Slika 11: Fotografija Antona Šantla.

    Čeprav v drugi polovici 19. stoletja na Slovenskem niso več poučevali fizike na višjih študijih, smo imeli poleg Stefana in Klemenčiča tudi druge fizike, ki so utirali pot znanosti dvajsetega stoletja.

    kvarkadabra.net – številka 11 (oktober 2001)