Ko sem zadnjič obiskala mamo, mi je vsa zmedena pod nos pomolila laboratorijski izvid svoje krvi: “Hčerka moja, zdravnik pravi, da imam povišan holesterol, a se v vseh teh številkah prav nič ne znajdem.” Seveda sem se začudila, saj vem, da je že pred leti iz svojega jedilnika črtala večino maščob in začela intenzivno telovaditi. “Ah, saj ni tako hudo,” sem jo potolažila, “vrednost skupnega holesterola je 5, kar je ravno na meji, poleg tega pa imaš več dobrega holesterola kot slabega”. A moje besede so jo samo še bolj zmedle: “Dobri holesterol? Kaj je zdaj to? Ali ni ves slab? Je res, da ga telo tudi samo proizvaja? Če neham jesti jajca, bo potem vse v redu?” se je usula ploha vprašanj…

Vloga holesterola v našem telesu

Slika 1: Struktura holesterola. Sestavljajo ga štirje 5-6 členski obroči, na katere so pripete razne kemijske skupine. Te so na sliki ponazorjene s črtami, ki izhajajo iz obročev. Z odcepljanjem, dodajanjem in premeščanjem že obstoječih kemijskih skupin iz holesterola nastajata dve skupini hormonov: prvi uravnavajo človekov spolni razvoj, drugi pa presnovo ogljikovih hidratov.

Holesterol najdemo v membranah živalskih celic (torej tudi v človeških) kjer, podobno kot kovinske mreže v betonu, povečuje njihovo trdnost. Shematski zapis strukture holesterola (Slika 1) ni za oko laika nič kaj zanimiv. A vseeno lahko vsakdo na njej razloči, da holesterol sestavljajo štirje 5-6 členski obroči, na katere so pripete razne kemijske skupine.

Holesterol vnašamo v telo s hrano živalskega izvora. Ker pa pri večini ljudi (danes predvsem v nerazvitem svetu) meso, jajca in mlečni izdelki niso pogosto na jedilniku, se telo ne more zanašati samo na zunanje vire, zato holesterol izdeluje tudi samo. Sinteza lahko poteka v skoraj vseh celicah, največ pa ga proizvedejo jetra, prebavila, nadledvična žleza (tu nastajajo hormoni, ki uravnavajo metabolizem sladkorjev) in spolne žleze (vir spolnih hormonov).

Holesterol se do celic, ki ga potrebujejo, prenaša po krvi. V vodi, torej tudi v krvi, je slabo topen, zato po njej potuje povezan s posebnimi beljakovinami, ki jim pravimo lipoproteini. Glavni lipoprotein, ki celicam prinaša holesterol, je LDL (low density lipoprotein), pogosto imenovan tudi slabi holesterol. HDL (high density lipoprotein) ali po domače tudi dobri holesterol pa je lipoprotein, ki iz celic odnaša holesterol, ter ga po krvi prenese do jeter. Jetra so namreč edini organ, ki lahko odvečni holesterol deloma razgradi in odstrani. Jetrne celice ga razgradijo do žolčnih kislin, ki se nato izločijo v prebavila, kjer delujejo kot emulgatorji maščob in tako pomagajo pri njihovi prebavi. Žolčne kisline se sicer reciklirajo, a določen delež temu krogu uide in se izloči iz telesa.

Holesterol v slabi luči

Holesterol se začne v obliki plakov nalagati v stenah žil že kmalu po našem rojstvu. Ko dopolnimo 30 let, so nekateri plaki lahko že tako veliki, da počijo. Snovi, ki se ob tem sprostijo, sprožijo strjevanje krvi na mestu poškodbe, nastanejo krvni strdki, nekaj podobnega kot kraste na kolenu, ki smo si ga, recimo, poškodovali ob neuspelem poskusu vožnje z “rolerji”. Krvni strdki lahko zamašijo žilo ter tako preprečijo rdečim krvničkam, da bi do celic srca, možganov in drugih organov prenesle kisik. Posledice zmanjšanega dotoka kisika v srce so razlog za pekočo bolečino v prsih, značilno za angino pectoris in njeno hujšo inačico infarkt. Zamašitev kake žile, ki napaja možgane, največje porabnike kisika, pa vodi v kap.

Slika 2: Sestava arterijske stene. (1) elastično vezivno tkivo; (2) gladke mišice; (3) celice endotela, najbolj notranji žilni sloj. (Vir: cardio.bayer.com)

S tem kratkim uvodom smo potešili prvo radovednost tistih najbolj neučakanih, sedaj pa si bomo celoten proces od odlaganja holesterola, tvorbe plakov preko razvoja bolezni krvnih žil (ateroskleroza) do najhujšega izida kapi in infarkta skušali še podrobneje razjasniti.

Z aterosklerozo (grško athero – lepilo in sclerosis – trdnost) označujemo bolezen arterij, to je žil, ki po telesu prenašajo kri, bogato s kisikom, in je posledica vnetnega procesa, ki ga sproži odlaganje LDL delcev v žilni steni. Da lahko nemoteno opravlja svojo funkcijo, mora biti arterija elastična, saj se le tako lahko mišice v njeni steni krčijo in pomagajo srcu poganjati kri po telesu, in seveda prehodna, da kisik in vsa hranila prispejo tja, kjer jih potrebujemo.

Odvečni holesterol se v obliki LDL delcev odlaga v arterijski žilni steni. Okoliške celice, to so predvsem celic gladkih mišic in celice endotela (najbolj notranje plasti žilne stene), z izločanjem posebnih signalnih molekul – citokinov, sporočajo drugim celicam, da je z njimi oziroma v njihovi okolici nekaj narobe. Na signale odgovorijo monociti (ena od treh podskupin belih krvničk), ki imajo v našem telesu vlogo smetarjev. Monociti se prerinejo skozi žilno steno do mesta odlaganja holesterola in tam začnejo “požirati” (fagocitoza) LDL delce. Ker so precej požrešni in nimajo meje se lahko tako najedo, da počijo. Ob tem sprostijo celotno celično vsebino, med drugim tudi nove citokine, ki še pospešijo vnetni proces, in faktorje, ki omogočajo strjevanje krvi (prokoagulacijski faktorji).

Nastanejo plaki, to so z lipidi obdani monociti, ki so potem, ko so pojedli svoj prvi obrok, dozoreli in jih zato pravilneje imenujemo makrofagi. Vse skupaj pa obdaja ovoj iz nitaste beljakovine fibrina. Če aterosklerotični plak poči, se v krvotok sprostijo koagulacijski faktorji, ki povzročijo strjevanje krvi, nastanejo krvni strdki (trombusi), ki se spočetka držijo žilne stene. Če se tak strdek odlomi, lahko zamaši žilo, kar vodi v kap ali infarkt.

Kaj nam povedo analize holesterola v krvi?

Ko dobimo v roke listek z analizo svoje krvi, smo ponavadi vsi zmedeni, saj ne vemo prav dobro, kaj te številke sploh pomenijo. Kakšne so torej priporočene vrednosti holesterola in maščob v krvi?

V tabeli 1 so podane meje oziroma intervali, ki veljajo pri nas, sicer pa vrednosti od države do države rahlo nihajo. Nekako se vsi strinjajo, da so vrednosti skupnega holesterola pod 5 mmol/l normalne, nad to številko pa je že potrebna določena previdnost. Poleg tega je zaželeno, da je v krvi čimveč dobrega in čim manj slabega holesterola, nizka pa naj bo tudi vsebnost maščob (trigliceridov).

Tabela 1: Priporočene krvne vrednosti holesterola in maščob.
parameter koncentracija v krvi (mmol/l)
skupni holesterol 4,0 – 5,7
LDL – slabi holesterol 2,0 – 3,9
HDL – dobri holesterol ženske več kot 1,4
moški več kot 1,6
trigliceridi (maščobe) 0,6 – 1,7

 

Izredno strog pri stopnjah holesterola je znani športni dietolog dr. Haas, ki je med drugim urejal jedilnike tudi Martini Navratilovi. Po njegovih standardih vrednosti skupnega holesterola v krvi ne bi smele presegati 3,9 mmol/l, vrednosti trigliceridov pa naj ne bi bile višje od 0,8 mmol/l. Takšna sestava krvi naj bi po njegovem mnenju športnikom omogočala ohranjanje visoke zmogljivosti in doseganje vrhunskih rezultatov.

Bolje preventiva kot kurativa

Slika 3: Odlaganje holesterola, migracija monocitov in začetek nastanka plakov. Rdeče okrogle ploščate celice – rdeče krvničke; rumeno – LDL delci (slabi holesterol); vijolične celice – monociti. (Vir: cardio.bayer.com)

Na vrednosti holesterola v krvi vplivajo vsaj štirje dejavniki v prehrani: holesterol, nenasičene maščobe, nasičene maščobe in vlaknine-balast. Vse te stvari moramo upoštevati, če želimo izbojevati svojo bitko s holesterolom.

Morda se vam bo zdelo smešno, da je vnos holesterola samega pri vsem še najmanj pomemben. Če s hrano vnašamo dovolj holesterola, ga jetrne celice ne proizvajajo in ravnotežje se hitro vzpostavi. Dosti bolj nevarno je uživanje “slabih” maščob. Dostikrat proizvajalci različne hrane kupca zavajajo z napisi, da nek izdelek ne vsebuje holesterola, nihče pa vam ne pove, da ni zato nič bolj zdrav, saj je najbrž poln “slabih” maščob, kar pa se očitno proizvajalcu ni zdelo potrebno obešati na velik zvon.

Prvo pravilo, ki se ga moramo naučiti je, da vse maščobe niso slabe. Prav nasprotno, nekatere so celo dobre in pomagajo zniževati holesterol v krvi, poleg tega pa so nujno potrebne za normalno delovanje organizma, saj sestavljajo celične membrane, so predhodniki mnogih signalnih molekul in bogat vir v maščobah topnih vitaminov A, D in E.

Kaj sploh so maščobe?

Tri molekule maščobnih kislin se preko estrskih vezi povežejo z glicerolom (predstavnikom alkoholov) v maščobe, pri čemer so pri nasičenih oziroma slabih maščobah vse tri maščobne kisline nasičene, pri nenasičenih pa je vsaj ena med njimi nenasičena.

Slabe maščobe najdemo v hrani živalskega izvora, ki se običajno nahajajo v trdni obliki kot maslo ali mast. Dobre maščobe, ki so enkrat ali večkrat nenasičene, pa najdemo predvsem v rastlinski hrani in v nekaterih mastnih ribah, kot so losos, skuša. Nenasičene maščobe srečamo največkrat v obliki olj. Žal pa tudi vsa olja niso zdrava. V postopku hidrogeniranja, s katerim povečajo njihovo obstojnost ali pa jih spravijo v trdno obliko (margarina), se maščobe bodisi spremenijo v nasičeno obliko ali pa se preoblikujejo v tako imenovano trans inačico nenasičenih maščob, ki so ravno tako škodljive kot nasičene. Najbolj zdravo je olivno olje, še posebej tisto, pridobljeno v postopku hladnega stiskanja z oznako deviško oziroma ekstra deviško. Ribe severnih morij vsebujejo še posebej koristne, večkrat nenasičene maščobne kisline, imenovane omega-3 in omega-6.

Nasičene maščobe preprečujejo celicam, da bi sprejemale LDL delce, zato ti v večjem številu krožijo po naših žilah in se slej ko prej odlagajo v njihovih stenah. Nenasičene maščobe znižajo vsebnost LDL delcev in nasičenih maščob v krvi, omega-3 maščobne kisline pa poleg tega tudi preprečujejo strjevanje krvi in nastajanje krvnih strdkov. Nedavno so ugotovili, da holesterol in nasičene maščobne kisline (ne pa tudi nenasičene) aktivirajo gen za protein imenovan CETP (cholesteryl ester transfer protein), ki v celici prenaša holesterol iz HDL delcev v LDL delce. Tako se holesterol usede namesto na “HDL avtobus”, ki pelje v jetra in nato ven iz telesa, raje na “LDL avtobus”, ki nudi krožne oglede po znamenitostih našega telesa. Vsake toliko se kak avtobus tudi pokvari, malomarni uslužbenci javnega prometa pa ga ne odstranijo, zato ostane večno parkiran na robu prometne ceste, kjer začne kmalu povzročati zastoje in škodo.

Ko preventiva ne pomaga več …

Kako delujejo zdravila, ki vam jih je predpisal zdravnik in zakaj je njihova uspešnost omejena?

Odvečnega holesterola se lahko znebimo na dva načina: tako, da povečamo njegovo izločanje iz telesa ali pa tako, da preprečimo nastajanje novega, torej sintezo v celicah. Dejali smo, da se holesterol iz telesa odstranjuje v obliki žolčnih kislin, žal pa se večina v prebavila izločenega žolča ponovno absorbira. Z zdravili, ki v prebavilu vežejo žolčne kisline in s tem preprečijo absorpcijo, lahko znižamo vrednosti holesterola le za 15 – 20 %, saj se, če je v krvi premalo holesterola, v celicah poveča njegova sinteza. Zdravili lovastatin in kompaktin, ki ju pridobivajo iz gob, preprečujeta sintezo holesterola, a lahko krvne vrednosti znižata le za 30 %. Ob skupni uporabi obeh vrst zdravil se lahko vsebnost holesterola v krvi zniža za 50 – 60 %.

Bomo kmalu dobili cepivo proti povišanemu holesterolu?

Saj ni res, ali pa mogoče tudi je? Novo zdravilo je zasnovano kot cepivo na osnovi prej omenjenega CETP proteina.

Slika 4: Aterosklerotični plak. Črna barva predstavlja fibrin. (Vir: cardio.bayer.com)

Idejo, da bi lahko raven holesterola uravnavali preko CETP proteina, so dobili na podlagi študije opravljene na Japonskem, ki je pokazala, da imajo družine z zelo visoko vsebnostjo dobrega in relativno nizko vsebnostjo slabega holesterola v krvi spremenjen gen za ta protein.

Pri pripravi cepiva na osnovi CETP proteina so raziskovalci sklenili izkoristiti avtoimunsko lastnost našega imunskega sistema, ki normalno ni zaželena. Limfociti T so vrsta belih krvničk, ki v našem telesu spoznajo zelo specifične antigene, to je odseke molekul, proti katerim imunski sistem, katerega del so tudi sami, sproži odgovor. V normalnem stanju organizem onemogoči delovanje limfocitov T, ki prepoznajo in odgovarjajo na telesu lastne molekule. Pri avtoimunskih boleznih določeni limfociti T uidejo nadzoru in sprožajo odziv na telesu lastne snovi. Cepivo bi moralo biti sestavljeno tako, da bi v telesu izzvalo avtoimunski odgovor na CETP. Poleg tega bi moral biti odgovor usmerjen samo proti CETP proteinu in ne tudi proti kakemu drugemu, ki je CETP proteinu podoben. Identificirali so 16 aminokislin dolg košček proteina, ki je značilen samo za CETP, in ga zlili s 14 aminokislinami toksina tetanusa, za katerega je pri človeku značilen zelo buren imunski odziv, ter tako zagotovili učinkovito reakcijo tudi na CETP. Pri zajcih in miših, ki so jih cepili s tako pripravljenim antigenom, so se HDL vrednosti dvignile, LDL znižale, občutno pa se je zmanjšal tudi obseg aterosklerotičnih poškodb.

Ocenjujejo, da bi za učinkovito delovanje zadoščali že dve cepljenji na leto, kar je precejšen napredek od vsakodnevnega jemanja tablet. Delovanje tega zdravila naj bi bilo tudi dosti bolj specifično in s tem manj škodljivo kot tradicionalne metode zdravljenja.

Tabela 2: Vsebnost holesterola in nasičenih maščob v različnih vrstah hrane.
hrana holesterol (mg) nasičene maščobe (g)
možgani (100g) 2000 2
jajce (1) 400 4
jetra (100g) 300 3
maslo (100g) 250 50
svinjina (100g) 90 13
govedina (100g) 70 8
piščanec (100g) 60 1
riba (100g) 45 0-2
sir (100g) 100 15
smetana (100g) 40 8
mleko (100g) 14 2

 

Slovarček:

maščobne kisline – so gradniki maščob. Sestavljajo jih dolge verige med seboj povezanih ogljikovih atomov, na katere so vezani še atomi vodika, kisle lastnosti pa jim zagotavlja karboksilna skupina (COOH). Najpogosteje se v tako dolgo verigo poveže 16 ali 18 ogljikovih atomov. V primeru, ko so vsi ogljikovi atomi med seboj povezani z eno samo vezjo, govorimo o nasičenih, ko pa je vsaj med dvema ogljikovima atomoma dvojna vez, pa o nenasičenih maščobnih kislinah. Vodikova atoma, ki sta vezana na z dvojno vezjo povezanima atomoma ogljika, v naravi normalno prisotnih maščobnih kislinah ležita prostorsko gledano na isti strani glede na dvojno vez, pravimo, da zavzemata atoma cis konfiguracijo (cis maščobne kisline). V procesu obdelave rastlinskih olj (hidrogeniranje), s katerim jim povečajo obstojnost, lahko pa tudi spremenijo agregatno stanje (margarina), se vodikova atoma prestavita vsak na svojo stran dvojne vezi in nastanejo trans maščobne kisline.

ogljikovi hidrati – so pogonsko gorivo našega telesa, saj z energijo, ki se sprošča ob njihovi razgradnji poganjajo vse procese v telesu. Poznamo enostavne (glukoza, saharoza..) in sestavljene (škrob, glikogen in celuloza) ogljikove hidrate. Glikogen je skladiščna oblika ogljikovih hidratov pri živalih in se kopiči v jetrih. Škrob je skladiščna oblika pri rastlinah, celuloza pa je gradnik celičnih sten pri rastlinah in jim, tako kot nam kosti, zagotavlja trdnost. Enostavne sladkorje, škrob in glikogen lahko razgrajujemo in s tem pridobimo energijo, celuloze (v prehrani pogosto imenovana balast ali dietne vlaknine) pa žal ne moremo, in jo zato izločamo iz telesa.

spolni hormoni – sem spadajo androgeni (testosteron), estrogeni in progestini (progesteron). Testosteron je moški spolni hormon, ki omogoča zorenje spermijev in razvoj sekundarnih spolnih znakov (poraščenost, globok glas, brada…). Progesteron in estrogen sta ženska spolna hormona, ki uravnavata mesečni ciklus, razvoj mlečnih žlez in ženskih sekundarnih spolnih znakov, estrogen pa poleg tega preprečuje tudi sintezo testosterona pri moških.

glukokortikoidi – so steroidni hormoni, ki uravnavajo presnovo ogljikovih hidratov. Proizvaja jih skorja nadledvične žleze. Poenostavljeno rečeno, delujejo obratno kot insulin, torej povečujejo koncentracijo sladkorja v krvi, poleg tega uravnavajo vnetne procese in odgovore telesa na stres. V skorji nadledvične žleze nastaja še ena skupina steroidnih hormonov, mineralokortikoidi, ki v ledvicah uravnavajo izločanje soli.

mišice našega telesa – lahko razdelimo v dve skupini, na gladke mišice, katerih krčenja ne moremo sami zavestno uravnavati, in na prečno-progaste mišice, ki jih lahko zavestno krčimo (mišice rok, nog, trebušne stene…). Gladke mišice med drugim omogočajo dihanje, potovanje hrane od ust, preko želodca do črevesja…

citokini – so manjši proteini ali druge male organske molekule, ki jih celice izločajo v okolico in s tem vplivajo na lastno delovanje ali na delovanje sosednjih celic. Vplivajo na fizične povezave in procese sporočanja med celicami. Najbolj znani so interlevkini, ki uravnavajo delovanje imunskega sistema.

strjevanje krvi – zapleten proces, ki se sproži ob poškodbi žil ali drugih tkiv. Najprej se začnejo na mestu poškodbe kopičiti krvne ploščice (trombociti), ki skupaj s poškodovanimi celicami izločajo celo paleto najrazličnejših snovi, katerih sproščanje izzove kaskado celega niza dogodkov. Poenostavljena razlaga je naslednja: iz poškodovanih celic in trombocitov izločene snovi reagirajo s kalcijevimi ioni, vitaminom K in ostalimi faktorji strjevanja krvi, tako da nastane encim, imenovan protrombin aktivator, ki pretvori beljakovino protrombin v trombin. Ta pretvori fibrinogen v fibrin (glej spodaj), ki tvori mrežasto strukturo ter skupaj s krvnimi ploščicami naredi krvni strdek na mestu poškodbe tako, da kri na tistem mestu ne uhaja več.

fibrin – je nitasta beljakovin, ki nastaja iz vodotopne oblike, fibrinogena, najdemo ga v krvi, v procesu strjevanja krvi.

limfociti T – so ena od dveh vrst belih krvničk, ki v našem telesu omogočajo specifičen imunski odgovor. V obdobju dozorevanja se naučijo razlikovati med telesu lastnimi (vse, iz česar smo zgrajeni) in telesu tujimi snovmi (gradniki bakterij, virusov…). Bakterije in viruse, ki so sestavljene iz tujih snovi, z izločanjem določenih strupenih snovi bodisi ubijejo sami ali pa z izločanjem citokinov “prosijo” druge celice imunskega sistema: smetarje makrofage, naravne celice ubijalke in limfocite B (tovarne protiteles) za pomoč.

aminokisline – so “opeke”, ki gradijo “hišo”, imenovano beljakovina ali protein. Beljakovine so pomembni gradniki našega telesa in v njem opravljajo najrazličnejše naloge, omogočajo krčenje mišic, katalizirajo vse kemijske procese v celicah, omogočajo sporazumevanje med celicami… Poznamo 20 tako imenovanih esencialnih aminokislin, ki jih telo nujno potrebuje, da lahko zgradi različne proteine, a jih ne more izdelat samo, zato jih moramo zaužit s hrano. Drugi organizmi, kot so bakterije in rastline, pa jih večinoma lahko proizvajajo same.

toksin tetanusa – je nevaren toksin, ki ga proizvaja bakterija Clostridium tetani. Z njo se okužimo npr., če se nabodemo na kovinski žebelj ali če se urežemo z zemljo umazanim ali zarjavelim nožem. Bakterija je namreč normalno prisotna le v zemlji, kjer raste v prostorčkih med grudicami prsti v odsotnosti kisika. Tako tudi v ranah uspeva le, če so te dovolj globoke. Povzroča mišične krče, ko so mišice zakrčene se ne morejo več sprostit, moteno je tudi delovanje dihalnih mišic, zato je najpogostejši vzrok smrti zadušitev. Ker sproži toksin tetanusa zelo močan imunski odziv, bolezen učinkovito preprečimo s cepljenjem.

hiperholesterolemija – je dedna bolezen, pri kateri celice bolnika ne morejo sprejemati LDL delcev. Število teh delcev v krvi zato močno naraste, kar povzroči, da pri tej bolezni pacienti umirajo zaradi infarktov in kapi že pri tridesetih. Obstajajo štiri različne genetske okvare, ki privedejo do enakih simptomov in do razvoja hiperholesterolemije. (1) Pri prvi pride do spremembe gena za sintezo LDL receptorja. To je protein, ki sedi v celični membrani in veže LDL delce tako, da lahko v naslednjem koraku vstopijo v celico. Pri teh bolnikih se LDL receptor ne sintetizira, zato v membranah LDL receptorja preprosto ni. (2) Druga skupina bolnikov receptor sicer ima, a ta LDL delcev ne more vezati (ponovno zaradi mutacije v prej omenjenem genu). (3) Pri tretjih se nastali receptor ne prenese do celične membrane, ampak se kopiči znotraj celice. (4) Zadnja skupina pacientov kljub temu, da so LDL delci na receptor vezani, teh ne more prenesti v celico. Pacienti s hiperholesterolemijo so obsojeni na zelo strogo dieto in stalno jemanje zdravil.

(Petra Malovrh, Kvarkadabra št. 13, februar 2002)