Francis Fukuyama: Konec človeštva – posledice revolucije v biotehnologiji

    Ko filozof izda knjigo z razmišljanji o političnih in moralnih implikacijah novih znanstvenih spoznanj, se naravoslovci ponavadi primejo za glavo. Če je to nekdo, ki se je prej ukvarjal predvsem s politično teorijo in ne vsaj s filozofijo znanosti, je skepsa upravičeno še toliko večja. Francis Fukuyama, ki je pred dobrim desetletjem zaslovel kot prerok konca zgodovine, se v knjigi Konec človeštva – posledice revolucije v biotehnologiji sprašuje, kakšen družbeni in politični vpliv imajo lahko odkritja moderne biologije.

    Fukuyamina knjiga je razdeljena na tri dele: 1) Poti v prihodnost 2) Biti človek in 3) Kaj naj storimo. V obsežnem prvem delu, ki mu je posvečena skoraj polovica knjige, Fukuyama korektno povzame dogajanja v moderni biologiji. Posebej se posveti tehnikam, ki omogočajo poseganje v t.i. »človekovo naravo«: podaljševanje življenja, nevrofarmakologija kot tehnika manipulacije čustev ter vedenja, genski inženiring, kopičenje znanja o delovanju možganov… V drugem delu knjige obnovi osnove politične teorije in razvije svojo pogumno, a po mnenju mnogih zelo problematično in neprepričljivo, osrednjo tezo o razmerju med biologijo in politiko. V krajšem tretjem delu pa razmišlja o državnem in mednarodnem nadzoru nad biotehnološkimi posegi v človeško naravo.

    Verjetno bi vsi strinjali s trditvijo, da smo ljudje po nečem bistveno drugačni od vsega drugega v svetu, ki nas obkroža. A kaj je tisto, po čemer se ljudje ločimo od druge narave? Navedimo kratek odlomek iz knjige (str. 170-171): »Zahteva po enakosti daje slutiti, da se pod vsemi naključnimi in nebistvenimi značilnostmi osebe skriva neka bistvena človeška kvaliteta, ki je vredna določene minimalne stopnje spoštovanja; imenujmo jo Faktor X. Barva kože, videz, družbeni položaj in bogastvo, spol, kulturno ozadje in celo naravni talenti osebe spadajo v razred nebistvenih značilnosti. /…/ V političnem življenju pa moramo spoštovati ljudi enakovredno – ker posedujejo Faktor X. Skuhamo, pojemo, mučimo, zasužnjimo ali predelamo lahko truplo vsakega bitja, ki nima Faktorja X, a če to storimo s človeškim bitjem, zakrivimo ‘zločin proti človeštvu’.«

    Ali lahko moderna biologija res ogrozi ta skrivnostni Faktor X oziroma človeško dostojanstvo? Fukuyama nikakor noče širiti lažne panike in apriorno nasprotovati raziskavam, poskuša biti konstruktivno kritičen (str. 116): »Gre za bojazen, da bi biotehnologija na koncu na nek način povzročila izgubo človeškosti.« Po Fukuyami namreč sedanja družbena ureditev temelji na univerzalnosti človekovih pravic, ki so lahko po njegovo osnovane le na človeški naravi, česar v knjigi zares ne dokaže, ampak se zadovolji že s tem, da so po njegovo vse druge opcije še manj verjetne. Zato pri Fukuyami takšen strah, da bi se človeška narava nekako izgubila. V članku O človekovih pravicah v dobi Kinder jajčk (Problemi, št. 2-3/2003) Slavoj Žižek zelo barvito povzame temeljno Fukuyamovo bojazen: »Faktor X /…/ Fukuyama hrabro umesti v samo ‘človekovo naravo’, v našo edinstveno gensko dediščino. In zares, mar genom ni zadnja upodobitev plastične igračke, ki je skrita globoko pod našo človeško čokoladno kožo? Čokolada je torej lahko bela, navadna mlečna, črna, z rozinami in orehi ali brez njih – znotraj nje bo zmerom ista plastična igračka (v nasprotju s Kinder jajčki, ki so na zunaj ista, vsako pa skriva v sebi drugačno igračko). In, če naj skrajšamo dolgo zgodbo, Fukuyamo skrbi, da bomo – če bomo preveč brkljali s produkcijo čokoladnih jajčk – na koncu proizvedli jajček BREZ plastične igračke v njegovi notranjosti – kako? Fukuyama upravičeno poudari, kako naše ‘naravne’ lastnosti izkušamo kot nekaj naključnega, kot rezultat sreče: če je moj sosed lepši in pametnejši od mene, je temu tako, ker je imel srečo, da se je tak rodil, česar niti njegovi starši niso mogli planirati. V tem je filozofski paradoks: če ljudem odvzamemo to razsežnost srečnega naključja, če naše ‘naravne’ lastnosti postanejo predmet biokemične in biogenetske kontrole in reguliranja, potem izgubimo to, kar je ležalo ONSTRAN njih, Faktor X.«

    Fukuyamina knjiga je vsekakor zanimiva, čeprav se seveda z nekaterimi njegovimi sklepi težko strinjamo. Je pa zanimivo, da je Michael Shermer v letošnji aprilski številki revije Scientific American, po analogiji z Asimovimi tremi zakoni robotike, prvič zapisal tudi tri zakone človeških klonov. V terminologiji Fukuyame bi jih lahko povzeli preprosto s stavkom: tudi človeški kloni posedujejo Faktor X.

    Francis Fukuyama: Konec človeštva – posledice revolucije v biotehnologiji, Učila, Tržič 2003.

    (Sašo Dolenc, kvarkadabra.net)