John Gribbin: Science – A History 1534-2001

    Ko beremo znanstvene članke ali knjige – recimo učbenike astronomije, fizike ali biologije – so osebne zgodbe, usode in svetovni nazori posameznikov, ki so ustvarjali posamezne znanosti, vedno omejene na posebna poglavja ali manjše stranske dodatke, katerih namen je predvsem popestritev besedila. Seveda študent ali dijak ne bo prav nič bolje razumel Newtonovih zakonov, če bo natančno poznal življenjsko zgodbo samega Isaaca Newtona, kot tudi dogajanje na ladji Beagle ne bo razložilo Darwinove ideje o evoluciji. Moderna znanost se namreč že v samem svojem bistvu distancira od usod posameznikov, ki so jo ustvarjali. Njena vrednost je prav v tem, da znanje, ki ga proizvede, nikakor ni vezano na avtoriteto odkritelja. Čeprav se običajno zaslužnim posameznikom \”oddolžimo\” vsaj tako, da posamezne zakone v znanosti (Keplerjevi, Mendlovi, Maxwellovi… zakoni) poimenujemo po njihovih odkriteljih, to nikakor ne podmeni, da ugled posameznega imena veča tudi pomen zakona, ki nosi to ime. Bistvo znanstvenih zakonov je prav njihova univerzalnost in ponovljivost. (Prav nasprotno je v umetnosti, kjer sta prav avtor in avtorjev opus v središču in vrednost umetnine je predvsem v njeni unikatnosti in neponovljivosti. Zanimivo pa je – na to je opozoril Michel Foucault – da so bile vloge pred novoveško znanstveno revolucijo ravno obrnjene: posameznik je bil avtoriteta v znanosti, v umetnosti pa je šlo bolj za obrt, kjer avtor ni imel osrednjega mesta.) Kaj torej dobimo, če skupaj zberemo biografije vseh pomembnejših znanstvenikov v zgodovini moderne znanosti? Je to zbornik življenjepisov posameznikov ali morda kar biografija znanosti? John Gribbin, ki je po izobrazbi sicer astrofizik, a zaslovel je predvsem s svojimi poljudno-znanstvenimi knjigami, med katerimi je bila prva velika uspešnica \”V iskanju Schrödingerjeve mačke\”, v knjigi \”Znanost: zgodovina 1534-2001\” poskuša nemogoče: skozi zgodbe o znanstvenikih piše življenjepis znanosti. Knjiga se začenja z letom 1543, ko sta izšli Kopernikova knjiga \”O revolucijah nebesnih teles\” in Vesalijeva \”O zgradbi človeškega telesa\”, končuje pa leta 2001, ko je Gribbin rokopis oddal založbi. Vmes na več kot 600 straneh kot vešči pisec zanimivo predstavi usode in zgodbe posameznikov, ki so ustvarjali moderno znanost. V knjigi je opisano vse tisto, za kar v razredu in v učbenikih ponavadi ni prostora: to so konkretne zgodbe o dogodkih, ki so pripeljali do posameznih odkritij. Tipičen je odlomek o Descartesu in njegovem odkritju kartezijanskih koordinat: \”Bil je 10. november 1619 in vojska bavarskega vojvode (zbrana za boj proti protestantom) je prezimovala ob bregovih Donave. Descartes je dan prebil udobno zleknjen v postelji, kjer je sanjaril o naravi sveta, smislu življenja in podobnem. […] Tega dne je Descartes prvič zaslutil pot do svoje lastne filozofije, zraven pa je imel še enega od največjih matematičnih uvidov vseh časov. Ko je lenobno opazoval brenčečo muho v kotu sobe, se je nenadoma zavedel, da lego muhe vsak trenutek določajo tri števila, ki povedo njeno razdaljo od treh sten, ki se stikajo v kotu.\” (str. 110) John Gribbin Science: A History 1534-2001 Penguin Books, 2002.