Giordano Bruno – mistik ali prerok sodobne znanosti?

    Giordano Bruno, vsestranski renesančni mislec in filozof, je prvi, ki je po obdobju antike obudil in zagovarjal misel o neskončnosti univerzuma, obstoju mnoštva osončij, podobnih našemu in obstoju izvenzemeljskega življenja. Zemlji je odvzel status absolutnega središča vesolja, saj je lahko v neskončnem prostoru središče katerakoli poljubno izbrana točka. Svoja prepričanja, ki se jim ni odpovedal niti pod krutim pritiskom cerkvene inkvizicije, je na koncu plačal z življenjem.

    Srednjeveški kozmos

    »Krogla sveta mora nabrekniti, preden se bo razpočila« (Koyre, str. 37)

    Brunova kozmologija predstavlja sintezo različnih filozofskih in mističnih tradicij, ki jih Bruno ni le preprosto povzel, temveč jih je obogatil z lastnimi spoznanji. Med najpomembnejšimi viri, iz katerih se je napajala njegova kozmološka misel, so bili predsokratiki, antični atomizem in materializem, Plotin, predvsem pa Nikolaj Kuzanski in kopernikanizem. Podoba univerzuma, ki je bila v veljavi pred Giordanom Brunom, je bila zasnovana na kombinaciji Aristotelovih in Ptolemajevih dognanj. Formirala se je torej v obdobju antike, vztrajala pa vse do konca srednjega veka. Njene konstitiutivne lastnosti so geocentrizem, heterogenost in finitizem. Radovedni bralec lahko o tej temi več izve tudi iz članka Matjaža Vesela z naslovom Srednjeveška podoba univerzuma in njene antične predpostavke, ki je izšel decembra 2000 v 7. številki Kvarkadabre, zato naj na tem mestu zadostuje splošnejši prikaz srednjeveškega pojmovanja univerzuma.

    • geocentrizem: v središču vesolja naj bi po tej teoriji bila Zemlja, okrog katere se vrtijo Luna, Sonce, planeti in sfera zvezd stalnic. Nebesna telesa se ne gibljejo sama po sebi, ampak zato, ker so »pripeta« na koncentrično urejene sfere, ki naj bi bile »posajene« druga v drugo. Enaka navidezna razdalja med posameznimi zvezdami stalnicami naj bi po tej teoriji potrjevala dejstvo, da so vse zvezde pritrjene na skupno orbito, hkrati pa to pomeni tudi, da je razdalja od Zemlje do katerekoli zvezde vselej ista.
    • heterogenost: vesolje naj bi bilo sestavljeno iz dveh regij, in sicer iz sublunarne in supralunarne sfere. Prva se začenja pod konkavnim površjem lunarne sfere in se konča v središču Zemlje, zaznamovana pa je z nenehnim spreminjanjem. Telesa v njej so sestavljena iz štirih osnovnih elementov (voda, zrak, zemlja in ogenj). Supralunarni del se začenja s konkavnim površjem lunarne sfere, konča pa se s sfero zvezd stalnic. Supralunarna regija je napolnjena s popolno, neminljivo substanco, imenovano eter, za katero je značilno, da ima zmožnost večnega enakomernega krožnega gibanja.
    • finitizem: srednjeveški univerzum ima sklenjeno strukturo, saj onkraj sfere zvezd stalnic ni ničesar materialnega. Fizično vesolje je torej končno in onkraj njegovih meja ne obstaja nič.

    Kljub temu, da je bil sklenjen model univerzuma trdno vsidran v srednjeveško zavest, pa so nekateri teologi že pred Giordanom Brunom posegali po nekoliko drugačnih rešitvah. Thomas Bradwardine je v 14. stoletju sprejemal nauk o enem in končnem univerzumu, hkrati pa ni zanikal možnosti, da Bog lahko ustvari še druga vesolja. Palingelius in Thomas Digges sta trdila, da je materialni svet sicer končen, vendar da se za poslednjo sfero zvezd stalnic razprostira neskončna nadnebesna regija čiste svetlobe. Nikolaj Kuzanski, eden od najpomembnejših Brunovih filozofskih virov, je v 15. stoletju učil, da univerzum nima ne meje, ne središča, in ne oboda. Univerzum ni niti končen niti neskončen, pač pa nedoločen, ne omejuje ga nič, kar bi bilo izven njega (več o kozmologiji Nikolaja Kuzanskega glej v članku Taje Ožbolt: Nikolaj Kuzanski – Mislec neskončnosti, Kvarkadabra, št. 17, december 2002). Vidimo lahko, da nihče izmed njih ni zagovarjal neskončnosti fizičnega vesolja. Pri Kuzanskem je namreč pojem dejanske oziroma aktualne neskončnosti prihranjen zgolj za Boga. Pri ostalih treh pa gre za prepletanje fizičnega in duhovno-teološkega univerzuma, kar pomeni, da ohranjajo staro heterogeno strukturo.

    Zadnji pomembni korak pred Brunom je storil Nikolaj Kopernik, ki je avtor heliocentrične teorije. Vendar pa k vprašanju neskončnosti vesolja ni prispeval nobenih teoretskih inovacij. Kopernik sicer razsredišči Zemljo, na njeno mesto postavi Sonce, okrog katerega krožijo planeti vključno z Zemljo, a vesolje kot celota ostaja še vedno omejeno z zadnjo sfero zvezd stalnic. Kopernik ostaja v mejah srednjeveškega univerzuma, ker ni uspel (ali upal) izpeljati vseh implikacij, ki so se mu ponujale s heliocentričnim sistemom. Ovrgel je torej samo eno izmed treh glavnih predpostavk srednjeveške kozmologije. Prvi, ki je ovrgel vse tri, je bil Bruno, ki je fizičnemu vesolju pripisal dejansko neskončnost, homogenost in odsotnost absolutnega središča.

    Filozofske predpostavke Brunove kozmologije

    »Zakaj radi pravimo, da je božanska dobrota, ki se je zmožna podeljevati neskončnim stvarem in se neskončno širiti, rajši skopa in omejena na nič, gleda na to, da je v primerjavi z neskončnim vsaka stvar nič.« (Bruno, str. 188)

    Izhodišče Brunove filozofske orientacije je ontološki monizem, na podlagi katerega izpelje svoj projekt infinitizacije in homogenizacije univerzuma. Gre za filozofski nauk, ki priznava obstoj samo ene substance. Tako zavrača predstavo tradicionalne metafizike o ločenem obstoju materialne in duhovne substance. Dualizem substanc Bruno rešuje z vpotegnjenjem Boga v fizični svet. Bog, prvi dejavnik, svetovni um, svetovna duša, kot ga tudi imenuje, je imanentno prisoten v naravi. Prežema vse vesolje, vse posamične pojave, je konstitutivni princip realnosti. Ni stvari, ki bi ne vsebovala duhovne substance, saj je ta prisotna v še tako majhnem delcu snovi (tako, kot je zvok v zaprtem prostoru prisoten ves v vsakem delu tega prostora, tako je tudi Bog prisoten ves v vsaki posamezni stvari, tudi v najmanjšem delcu snovi).

    Ker pa je srednjeveška metafizika (krščanstvo) Bogu pripisovala atribut neskončnosti, to za Bruna ne pomeni nič drugega, kot da je neskončna tudi narava, v kateri se Bog manifestira. Za Bruna je značilno panteistično občutenje narave, ki jo pojmuje kot božansko. »Močna ontologizacija Bruna privede do tesnega prekrivanja Boga, inteligibilnega sveta in fizičnega vesolja.« (Škamperle, str. 259) Bistvo Brunovega metafizičnega argumenta, ki govori v prid neskončnosti vesolja, je sinteza krščanskega načela o vsemogočnosti Boga in strogega ontološkega monizma. Če je Bog vsemogočen in neskončen ter če je imanentno prisoten v naravi, če ni ločen od fizičnega sveta, potem tudi slednji ne more biti drugačen kot neskončen. Na tem mestu je zanimiva primerjava konceptov neskončnosti pri Brunu in Kuzancu. Za slednjega je vesolje – kot smo že omenili – nedoločeno, ne pa neskončno. Dejansko neskončen je Bog, ki sicer ima moč, da ustvari neskončno vesolje, vendar ga pri tem omejuje odpor materije, ki jo je nemogoče »raztegniti« v neskončnost. Bruno se s takšnim pojmovanjem ne more sprijazniti, saj bi to pomenilo, da je končna materija močnejša od neskončne moči Boga. Končno bi v tem primeru vsiljevalo mejo neskončnemu. Neskončna moč Boga zato ne more proizvesti ničesar drugega kot neskončno posledico (neskončno vesolje). Neskončnost enega pogojuje neskončnost drugega.

    Brunov kozmološki model

    »Kaj mi boš odgovoril na `kaj je zunaj sveta`? Če praviš, da tam ni nič, potem, seveda, neba in sveta ne bi bilo nikjer.« (Bruno, str. 179)

    Bruno v svojih dialogih utemeljuje svoj kozmološki model na trditvah, ki nasprotujejo aristotelskim argumentom proti neskončnosti. Sprašuje se, kaj obstaja onkraj omejenega in končnega univerzuma. Kaj bi se zgodilo s puščico, ko bi predrla zadnjo sfero zvezd stalnic. Bi morda prenehala obstajati? Kako si prestavljati praznino zunaj našega sveta? Težko si je zamisliti, da se praznina zunaj »kozmične opne«, ki je navzven neomejena, končuje v našem svetu. Brunu se zdijo aporije, ki jih s seboj prinaša finitistični model univerzuma nepremostljive. Zato ga zavrže in nadomesti z v neskončnost raztezajočim se prostorom. Ta prostor ne more biti drugačen kot uniformen. To pomeni, da ima katerikoli del tega prostora enako dovzetnosti za vsebovanje sveta (nebesnih teles), kot vsi drugi. Bruno pravi, da »obstajajo brezštevilna sonca in neštete zemlje, ki krožijo okrog teh sonc ravno tako, kot vidimo, da okrog nam bližnjega sonca kroži ta sedmerica«. Ker je prostor, v katerem se nahaja naš sončni sistem enak, kot prostor zunaj tega sistema, se mora tudi v »zunanjem« prostoru ponoviti struktura, enaka našemu sistemu. Bruno torej prenese heliocentrični sistem na celotni univerzum, v katerem se nahajajo nepreštevni svetovi, na katerih se bohotijo najrazličnejše življenjske oblike.

    Neskončni uniformni prostor vsebuje še eno implikacijo, ki je pomembna za Brunov kozmološki sistem. V neskončnem prostoru namreč ni nobene točke, ki bi jo lahko imeli za središčno. Druga plat iste trditve pa je, da je središčna lahko katerakoli poljubno izbrana točka. V Aristotelovi fiziki predstavlja Zemlja absolutno središče vesolja. Po njegovi teoriji naj bi se istovrstni elementi gibali proti istemu mestu, kar pomeni, da se posamezen osnovni element lahko nahaja le na enem mestu, kar je tudi argument za to, da ne obstaja več različnih svetovnih sistemov, pač pa samo eden. Če bi obstajalo več središč, bi se osnovni elementi med seboj pomešali, in struktura sveta bi bila uničena. Bruno pa temu ugovarja, češ da obstaja toliko gravitacijskih središč, kolikor je nebesnih teles. Posamezni elementi se ne bodo gibali vsi samo k enem skupnem središču, ampak vsak k svojemu. Središče vesolja torej ne sovpada s središčem Zemlje, kot je mislil Aristotel, niti s središčem Sonca, kot je trdil Kopernik. Središče je relativen pojem, ki se nanaša na posamezna nebesna telesa in na posamezne sisteme nebesnih teles.

    Eden izmed argumentov, ki jih navaja Aristotel v obrambo končnega univerzuma, izhaja iz opažanja, da se nebesni svod zavrti okoli Zemlje v enem dnevu. Aristotel na podlagi tega sklepa, da bi bilo to nemogoče, če bi bilo vesolje neskončno (če bi obstajalo neskončno kroglasto telo), saj se neskončno telo ne more zavrteti za 360° v končnem času. Aristotelu se na podlagi geocentrizma vsiljuje predpostavka o končnosti univerzuma, ki je kroglaste oblike. Geocentrizem sam po sebi onemogoča predstavo o neskončnem univerzumu, vsaj o takšnem, ki ga zagovarja Bruno, torej homogenem. Brunu se tudi ta argument zdi absurden. Trdi, da se neskončno telo pač ne more gibati, ker se nima kam premakniti. Vesolja kot celota je negibno, čeprav je vsak njegov del (nebesno telo) nenehno v gibanju. »… vsako od teh nebesnih teles ali svetov z vrtenjem okoli lastnega središča ustvarja videz trdnega in sklenjenega sveta, ki se polašča toliko nebesnih teles, kolikor jih je videti in jih more biti, da krožijo okrog njega kakor okrog središča vesolja.« (Bruno, str. 219,220)

    Bruno in sodobna kozmologija

    Bruno se je sodobni kozmologiji približal predvsem s tezo o homogenosti vesolja. Vsa nebesna telesa, ki jih lahko vidimo, so po Brunu sestavljena iz enakih štirih osnovnih prvin. Čeprav je bila njegova argumentacija pogojena z ravnjo tedanje »znanosti«, je poanta enaka kot v sodobni astrofiziki, ki je ugotovila, da so nebesna telesa sestavljena iz enakih osnovnih kemičnih elementov. V prejšnjem stoletju smo dobili tudi empirično potrditev dejstva, da so zvezde nebesna telesa, podobna našemu Soncu in da okoli nekaterih krožijo planeti. To pa je teza, ki jo je prvi vpeljal Bruno. Zagovarjal je tudi izotropnost vesolja, kar je bilo prav tako potrjeno s kasnejšimi astronomskimi opazovanji. Gre za to, da izgleda vesolje, če ga opazujemo iz katerekoli poljubno izbrane točke, enako v vseh smereh. Edini pogoj, ki ga moramo pri tem upoštevati, je da odmislimo posebne značilnosti regije vesolja, v kateri poteka opazovanje. Predstava o neskončnem vesolju, vsebujočem neskončno število z lastno mero gibanja gibajočih se svetov, napelje Bruna na drzno misel, da je v vesolju toliko različnih časov, kolikor je nebesnih teles. O predhodnici Einsteinove posebne teorije relativnosti je tu težko govoriti, vendar pa Bruno s to idejo nasprotuje zdravorazumski predstavi o absolutnem času. Vendar Bruno ni nasprotoval le predstavi o prostorski omejenosti vesolja, pač pa je zagovarjal tudi časovno neskončnost univerzuma.

    Najbolj pomanjkljiva točka Brunove teorije je razlaga gibanja nebesnih teles. Temelji namreč na povsem metafizičnih predpostavkah, ki ne upoštevajo niti do tedaj znanih razlag o vzrokih gibanja (Newton je svoj zakon gravitacije objavil 87 let po Brunovi smrti). Nebesna telesa se po Brunu gibljejo zaradi lastnega notranjega počela. Do takšne teorije pride na podlagi ontološkega monizma, v katerem utemelji, da sta materija in duh, inteligibilni princip združena v eno. Prav ta od materije neločljivi inteligibilni princip giblje nebesna telesa s takšno mero gibanja, ki najbolj ustreza ohranitvi življenja na posameznem planetu. V pomanjkanju resne fizikalne teorije je Bruno svoj kozmološki model prisiljen reševati na ontološki ravni.

    Brunova kozmologija, ki je utemeljena predvsem na filozofski ravni, na nastanek novoveške znanstvene paradigme verjetno ni imela posebnega vpliva. Sodobniki (Galileo) so ga verjetno poznali, a so se omembi njegovega imena raje izogibali, zato je počasi tonil v pozabo. Bruno je do svojih spoznanj prišel s pomočjo spekulacij, ne pa na podlagi astronomskih opazovanj in matematičnih izračunavanj. Mnenja o njegovem prispevku k začetkom moderne znanosti so sicer nekoliko deljena, prevladujejo pa tista, ki mu v zgodovini znanosti ne pripisujejo pomembnejšega mesta. Med tistimi, ki se s takšnim vrednotenjem ne strinjajo, je Ramon G. Mendoza, ki trdi, da je izraz »kopernikanska revolucija« pravzaprav napačen, saj Kopernik ni tako temeljito pretresel srednjeveške kozmologije kot Bruno. Mendoza ugotavlja še, da je odnos med duhom in materijo kot ga je zasnoval Bruno, zelo podoben tistemu, ki se je uveljavil v sodobni znanosti. Materija-energija in prostor-čas tvorijo totaliteto fizične realnosti, ki pa je organizirana na določen način. Mendoza trdi, da je teorija kaosa tista, ki je v sodobno kozmologijo vpeljala inteligibilni princip, ki ga od fizične realosti sicer lahko odmislimo, čeprav ne obstaja ločeno od nje. Iz teorije kaosa sledi, da se, če preučujemo nek navidezno popolnoma kaotičen sistem na podlagi algoritmov fraktalne geometrije, iz sprva neurejenega sistema izlušči nek razpoznaven vzorec. V vsem vesolju vlada red, vsa materija in vsi pojavi so urejeni na način, ki ga narekujejo posebne entitete – algoritmi. Ti so »popolnoma indiferentni do materije, ki ji informirajo.« (Mendoza, str. 7) Prav tako je Brunov svetovni um kot počelo kozmične organizacije imanentno prisoten v naravi, v vsakem njenem delu na enak način. Algoritmi in fizična realnost tvorijo vseobsegajočo enotnost, ki jo Mendoza povzame v prispodobi, v kateri pravi, da so algoritmi »softver kozmičnega hardvera.« (str. 133)

    Po drugi strani Andrej Ule označi Bruna za »predparadigmatskega misleca«, ki je razbijajoč okove stare znanstvene paradigme z eno nogo že stal v novi paradigmi, katere načel pa sam še ni vzpostavil. Bolj kot z metodo naj bi na sodobnike vplival z neuklonljivo držo pri zagovarjanju svoje filozofije. Frances Yates, znana britanska brunologinja, skuša prikazati Bruna kot nekakšnega renesančnega maga, ki je z navezavo na tradicijo hermetizma »potisnil Kopernikovo znanstveno delo nazaj v predznanstveno obdobje« (str. 155) O njegovem ugledu med znanstveno srenjo navsezadnje zgovorno priča tudi podatek, da se mu je ta oddolžila le tako, da je po njem poimenovala enega izmed Luninih kraterjev.

    Da bi bolje razumeli motive, iz katerih je Bruno črpal ideje za svojo kozmologijo, je na koncu potrebno omeniti še njegov etično-politični angažma. Bruno si je prizadeval, da bi osnoval religijo, ki bi bila sprejemljiva za vso tedaj z verskimi vojnami razklano Evropo. Ljudem je skušal ponuditi vero, ki bi bila utemeljena na racionalnem uvidu, ne pa na dogmi. Če bi namreč ljudje sprejeli njegovo misel o neštetih svetovih, poseljenih z živimi bitji, bi Zemlja in z njo človek verjetno izgubila svoj središčni položaj tudi v teološkem smislu. Razlike med posameznimi verstvi bi postale manj pomembne in verniki bolj strpni do drugače mislečih. Takšna nova religija pa ni ustrezala predstavam katoliške cerkve, ki se je, kot pravi Marko Uršič, gotovo zavedala, da je »relativizacija kozmoloških horizontov takrat eo ipso pomenila tudi relativizacijo religioznih horizontov, posledično pa seveda tudi zavrnitev socialne in politične hierarhije.« (str. 78)

    Življenje in delo

    Giordano Bruno se je rodil 9.2 1548 v kraju Nola blizu Neaplja. Pri petnajstih vstopi v dominikanski samostan z bogato filozofsko tradicijo. Leta 1565 je posvečen v dominikanski red, ki pa ga mora zaradi zanikanja dogme o inkarnaciji in božje troedinosti enajst let kasneje zapustiti. Začne se nemirno in neustaljeno obdobje njegovega življenja, ki bo trajalo petnajst let. Najprej ga srečamo v Rimu, nato v Genovi, kjer izda svoje prvo delo, kasneje izgubljeni spis O znamenjih časov. Leta 1578 se znajde v Ženevi, kjer se zaplete v spor s tamkajšnjo cerkveno intelektualno srenjo. Še istega leta se odpravi v Toulouse, kjer dve leti predava filozofijo. Leta 1581 pride v Pariz, v tem času nastaneta deli O sencah idej in Kirkin spev, v katerih so že prisotne glavne teme njegove filozofije. Bruno se s francoskim ambasadorjem leta 1583 poda v Anglijo, razlog potovanja pa naj bi bila diplomatska akcija, ki naj bi na osnovi verske strpnosti povezala Otok z ostalo Evropo. Tam se sreča tudi s kraljico Elizabeto, ki odkrito izrazi občudovanje njegovega dela. V Angliji nastanejo njegovi najpomembnejši kozmološki in etični teksti – Pepelnična večerja, O vzroku, počelu in enem, O neskončnem, vesolju in svetovih, O junaških zanosih, Izgon zmagovite zveri. Leta 1591 odpotuje v Benetke na povabilo nekega meščana, za katerega se kasneje izkaže, da je agent inkvizicije. Bruno je dve leti zaprt v beneških ječah, dokler ga tamkajšnje oblasti ne izročijo Rimu, kjer ostane do svoje smrti. Inkvizicijska obtožnica, na podlagi katere je bil obsojen na smrt na grmadi, ga bremeni zagovarjanja obstoja mnogih svetov in neskončnosti vesolja, zanikanje troedinosti Boga, istovetenje Svetega Duha z naravnim duhom,… Obsodba je izvršena 17. 2. 1600, Bruno pa jo sprejme z besedami: »Vi, ki sodbo izrekate, se je bojite bolj kot jaz, ki jo sprejemam.«

    Literatura

    1. Bruno, Giordano, »O neskončnem, vesolju in svetovih«, v: Poligrafi: Giordano Bruno, Mislec neskončnosti, št. 5-6, Ljubljana, 1997.
    2. Koyré, Alexandre, Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma, Studia humanitatis, Ljubljana, 1988.
    3. Mendoza, Ramon G., The Acentric Labirinth. Giordano Bruno`s Prelude to Contemporary Cosmology, Element Books, Shaftesbury, 1995.
    4. Škamperle, Igor, Kozmološke inovacije in filozofija narave pri Giordanu Brunu, doktorska disertacija, Ljubljana, 1997.
    5. Ule, Andrej, »Brunova metafizika neskončnega univerzuma. Med hermetizmom in novo znanostjo«, v: Poligrafi, št. 5-6.
    6. Uršič, Marko, »Brunov razsrediščeni univerzum in krščanstvo«, v: Poligrafi, št. 5-6.
    7. Yates, Frances A., Giordano Bruno and the Hermetic Tradition, The University Press of Chicago, 1978.

    (Marko Kitin)