Jonski naravoslovci: iznajdba pojma narave

    Grška filozofija narave še zdaleč ne predstavlja enotnega toka napredovanja znanja. Grobo bi filozofijo narave pred Platonom lahko – po klasičnem delu Jonathana Barnesa The Presocratic Philosophers – razdelili na tri etape: (1) rajsko obdobje pred Parmenidom, (2) prihod Parmenida na filozofsko sceno ali prihod kače v raj in (3) poskusi ponovne vzpostavitve konsistentne filozofije narave ali poskusi vrnitve v raj. Poglejmo najprej v ta predparmenidski raj.

    Hilozoistični raj miletskih naravoslovcev in odkritje pojma narave

    Začetki filozofije narave sovpadajo s samim začetkom filozofije v mestu Milet v Mali Aziji, ker so delovali t.i. jonski monisti oz. miletski filozofi narave: Tales, Anaksimander in Anaksimen. Od vsega njihovega razmišljanja so se do današnjih dni ohranili le drobci njihovih idej, ki so jih povzemali kasnejši avtorji. Glavni vir informacij o miletskih naravoslovcih je Aristotel, tako da je včasih težko razločiti dejanske trditve teh naravoslovcev od Aristotelove interpretacije. Poleg Aristotela so nam v pomoč še doksografska dela, v katerih so kasnejši avtorji v zgoščeni obliki povzemali bistvene trditve svojih predhodnikov.

    Bolj kot same teorije in teze teh prvih filozofov-znanstvenikov (Barnes pravi, da so skorajda vsi njihovi argumenti slabi, saj nekje sklep ne sledi iz premis, drugje spet premise niso resnične…) je z današnjega gledišča pomemben njihov, za tiste čase svež pojmovni in metodološki pristop. Prav miletski naravoslovci so namreč »izumili« pojem narave in naravoslovja, kot tudi samo metodo racionalnega argumentiranega razpravljanja o svetu.

    Če danes povzemamo le njihove slepe in se potem nasmihamo, kako naivno so nekoč gledali na svet, jim delamo veliko krivico. Svoje trditve so se namreč trudili argumentirati in jih racionalno utemeljiti. Prepričani so bili namreč, da je svet urejen in racionalen; da je torej kozmos. V svoja razmišljanja so prav tako vpeljali nekatere temeljne pojme, za katere danes kar težko pomislimo, da jih nekoč niso poznali. Njihova je recimo delitev na naravo (gr. physis), ki označuje tisto, kar nastaja spontano iz notranjih vzgibov, v nasprotju z umetnim (gr. techne), kar nastane zaradi naše neposredne dejavnosti. Njihovo idejo, da je v svetu neka notranja naravna logika, ki ni odvisna od kapric bogov ali višjih bitij, bi lahko postavili celo za temelj celotne znanstvene tradicije. Ta notranja logika naj bo čim bolj preprosta, po možnosti eno samo jasno načelo.

    Tales

    O Talesu so pisali, da mu je uspelo napovedati sončni mrk (verjetno s pomočjo babilonskih kronik), tako da čas njegovega življenja umeščajo nekam okoli sončnega mrka 28. maja 585 pr. Kr. Z dokajšnjo gotovostjo mu lahko pripišemo nekaj tez, med katerimi sta gotovo najpomembnejši: (a) »vse je voda« in (b) »magnet ima dušo«.

    Svet je seveda zelo raznolik in poln najrazličnejših pojavov. Kako vse to pojasniti kot posledico preproste logike, ki naj bi vladala zadaj? Tales je, če verjamemo posrednikom njegove misli, razmišljal v smeri, da se lahko ista stvar v različnih okoliščinah kaže na zelo različne načine. Najbolj očiten primer je seveda kar voda, ki lahko spreminja svoja agregatna stanja in tako ostaja hkrati ista (enaka) in različna (drugačna). Če pogledamo na vse skupaj z rahlo distanco, je Talesov namen soroden recimo moderni fizikalni teoriji strun kot poskusu poenotenja sodobne fizike, po kateri naj svet ne bi sestavljalo nekaj različnih tipov osnovnih delcev, ampak naj bi bili raznovrstni osnovni delci posledica različnih nihajnih stanj enega samega tipa strune.

    Takole o Talesu poroča Aristotel v Metafiziki:

    »Vendar pa glede množine in oblike takšnega počela (arhé) vsi ne govorijo istega, temveč Tales, ki je začetnik takšne ljubezni do modrosti, trdi, da je voda (zato pa je tudi izjavil, da zemlja plava na vodi), najbrž privzemajoč tako domnevo iz tega, ker je videl, da je hrana vseh stvari vlažna in ker tudi sama toplota nastaja iz vlage in skozi vlago živi (saj je tisto, iz česar stvari nastajajo, počelo vseh stvari) – zaradi tega je tedaj sprejel to podmeno in zato, ker imajo semena vseh stvari vlažno naravo, voda pa je počelo narave vlažnim stvarem.« (Aristotel: 983b18)

    Na podoben način moramo razumeti tudi hipoteze drugih jonskih naravoslovcev. Pri Talesu ne gre za to, da je ves svet iz vode, ampak prej za princip, ki lahko pojasni, kako je za raznolikostjo pojavnega sveta pravzaprav enostavno načelo. Aristotel ga je v svoji sistematizaciji poimenoval počelo (arhé). In prav ta napetost med na eni strani enotnim počelom, ki predstavlja nekakšno statično bistvo sveta, in na drugi strani notranjo naravo tega počela (physis), ki počelo nikakor ne pusti v pasivnem stanju, ampak ga ves čas poganja in dela dinamičnega, je bistvo filozofije narave jonskih naravoslovcev. Imamo torej dva pola združena v enem osnovnem elementu, ki predstavlja bistvo sveta. Talesova voda je, kot smo videli, ves čas ista in različna. In prav ta dialektika med enostjo osnovnega elementa in mnogostjo njegovih uprizoritev, je jedro filozofije miletskih naravoslovcev. S analogijo katerega konkretnega elementa so posamezni naravoslovci ali physiologos, kot jim pravi Aristotel, ilustrirali to bistveno idejo, niti ni tako pomembno.

    »Izmed tistih tedaj, ki so prvi gojili modrost, si je večina predstavljala, da so vzroki v obliki snovi edina počela vsega; iz česar namreč prav vse bivajoče stvari bivajo in iz česar kot iz prvega nastajajo, v to nazadnje tudi preminjajo, pri čemer pa bitnost (ousia) ostaja v osnovi, čeprav se spreminja v svojih stanjih, to je prvina in to je počelo, trdijo, bivajočih stvari ter zaradi tega menijo, da nič ne nastaja niti ne propada, češ da se takšna narava (physis) vedno ohranja…« (Aristotel: Metafizika, 983b6.)

    Anaksimander

    Od vseh treh znanih miletskih filozofov, je še najmanj slabo ohranjen Anaksimandrov »filozofski sistem«. Pri Anaksimandru je enotna primarna materija, za katero po pričevanju doksografov prvi uporabi termin arhé (počelo, pravzrok), nekaj brezobličnega, nevidnega to ápeiron (nedoločeno, neskončno). Gibanje apeirona proizvaja nasprotja, ki se odražajo kot čutni svet stvari.

    »Anaksimander je postavil za pravzrok (arhé) in prvino vsemu, kar biva, apeiron (neskončno, nedoločeno) in je tudi prvi rabil to ime. Pravi pa, da to ni voda ne katera drugih tako imenovanih prvin, ampak neka svojevrstna neskončna podstat, iz katere sestojé vsi nebesi in svetovi v njih: ‘Iz česar pa stvari nastajajo, v tistem tudi minevanjo po Nujnosti; zakaj druga drugi plačujejo kazen in poravnavo za krivdo po redu Časa.’ Anaksimander je očitno opazoval presnavljanje štirih prvin iz ene v drugo, zato ni maral vzeti ne te ne one za podstat, temveč neko drugo mimo njih. Nastanka stvari ne izvaja iz kakovostnega spreminjanja prasnovi, temveč iz izločevanja nasprotij na podlagi večnega gibanja.« (DK 12A9, prevod po Sovrè: Predsokratiki, str. 35.)

    Fragment v zgornjem besedilu, ki se začenja z ‘ Iz česar pa stvari nastajajo…’ je najstarejši stavek, ki ga lahko z dokajšnjo gotovostjo pripišemo kakemu filozofu. (Seveda Grki niso poznali navednic, tako da je razmejitev fragmenta prepuščena občutku.) Anaksimander naj bi napisal daljšo razpravo z naslovom O naravi, od katere se je ohranil le zgornji fragment. Razprava naj bi bila dostopna v nekaterih antičnih knjižnicah, med drugim tudi v Aristotelovem Liceju, a se je do danes ohranil je zgornji stavek, pa še ta v komentarjih Aristotelove Fizike, ki jih je v šestem stoletju pisal že omenjeni Simplicij. Anaksimandrov fragment je verjetno ena od najbolj interpretiranih fraz v vsej zgodovini filozofije.

    Zakaj Anaksimander kot počelo vpelje ápeiron? Verjetno je poskušal najti boljšo rešitev za temeljni problem jonske filozofije narave, kot jo je predlagal Tales. Težava je seveda, kako skupaj združiti enostavnost počela in hkrati dejstvo, da je to počelo vir vseh raznolikosti v svetu. Posamezni element tako ne more biti počelo, ker ne more biti vzrok drugih elementov. Anaksimander tako predlaga za počelo nekaj, kar ni v domeni čutnosti, a hkrati tudi ni neko nadnaravno bitje, ki bi iz ozadja vleklo niti. Moderno bi lahko rekli, da vpelje teoretični pojem, da bi pojasnil opazljive pojave. Apeiron je povsem v domeni narave, a hkrati ni neka določena čutna stvar. Še najlažje ga lahko mislimo kot nekaj podobnega kasnejšemu pojmu materije kot osnove vseh stvari, ki pa sama po sebi ni stvar, ki bi se jo dalo občutiti. Seveda pa se tudi ápeiron ne izogne temeljnemu problemu jonske fizike: kako lahko ápeiron kot počelo vsebuje nasprotja, ki jih proizvaja, in je še vedno eno in celota?

    Anaksimen

    Na prvi pogled bi pri Anaksimenu lahko pomislili, da je njegov predlog zraka kot počela korak nazaj od Anaksimandra, a ni tako. Pri Anaksimenu, tretjemu predstavniku miletske šole, sta primarna procesa, ki povzročata raznolikost pojavnega sveta, zgoščevanje in redčenje. Če je Anaksimander razumel osnovne elemente sveta kot nasprotja, ki so v konfliktu, je Anaksimen uvedel drugačen pristop. Zanj si osnovni elementi in lastnosti ne nasprotujejo, ampak so le različne stopnje v enotnem kontinuumu:

    »[Zrak] se razdeli v različne bitnosti v skladu s stopnjo redčenja in zgoščevanja: tako tedaj, ko se širi, porodi ogenj, v zgoščevanju pa porodi veter, nato oblak; ko se še bolj zgosti, oblikuje vodo, potem zemljo in skale; druge stvari izvirajo iz teh.« (DK 13A5)

    Anaksimen je bil tako prvi, ki je poskušal razlike v kvaliteti stvari v svetu pojasniti z razlikami v kvantiteti oziroma v gostoti enega osnovnega elementa. Kot osnovno snov zgoščevanja in redčenja je izbral zrak, ker je se mu je zdel verjetno najbolj primeren za to nalogo od vseh možnosti, ki jih je imel na voljo, čeprav bi strogo po teoriji verjetno lahko izbral kateri koli del kontinuuma zgoščevanja in redčenja. Anaksimen je bil tako prvi, ki je ponudi tudi dejansko razlago, kako v svetu prihaja do sprememb.

    *

    Milečani so torej pojasnjevali vse pojave: od nebesnih teles, do ustroja družbe in živega sveta, kot posledico spreminjanja lastnosti osnovnega prvinskega elementa, ki je hkrati tudi primarna sestavina sveta. Talesova voda oz. tekočina je spreminjala agregatna stanja in tako ostala hkrati ista (enaka) in različna (drugačna). Anaksimandrov apeiron je vir nasprotij, ki porajajo čutni svet stvari. Anaksimenov zrak se lahko redči in zgoščuje, posledica česar je raznolikost naravnega sveta. Razlika gosto-redko in trdno-tekoče-plinasto je služila kot način razlage raznolikosti pojavnega sveta iz enega samega izvornega elementa.

    Če povzamemo: jonski filozofi narave so pojasnjevali raznolikosti pojavnega sveta kot različne uprizoritve enega samega primarnega počela (arhé), ki so posledica same narave oz. nekega notranjega vira spreminjanja (physis) v tem počelu. To so lahko spremembe gostote, vlažnosti, toplote ipd., odvisno od posameznih mislecev. Počelo je pri njih oživljeno (hilozoizem – živa materija), saj ima svojo notranjo naravo (physis).

    (Sašo Dolenc)

    Deli