Janez Strnad: Einstein – Zakaj me nihče ne razume in me imajo vsi radi

    Einstein je večkrat kaj pikrega pripomnil na račun svoje slave. V pismu prijatelju je že leta 1919 potožil: »S slavo postajam vse bolj neumen, kar je seveda zelo splošen pojav.« Leta 1930 je v pismu zapisal: »Da bi me kaznovala za moj prezir do avtoritete, me je usoda samega naredila za avtoriteto.« Istega leta je izjavil: »Ironija usode je, da sem bil od soljudi deležen izdatnega občudovanja in spoštovanja, ne da bi naredil kaj slabega ali kaj dobrega.« Za New York Times se je leta 1944 spraševal: »Zakaj me nihče ne razume in me imajo vsi radi?« V tem je seveda precej pretiraval. Veliko fizikov je dobro razumelo njegovo delo in na njem gradilo, dovolj ljudi pa mu je tudi nasprotovalo, nekateri so ga celo sovražili. Pozneje, leta 1952, je o sebi menil: »Nisem posebno nadarjen. Sem samo strastno radoveden.«

    V dogovoru z založbo Modrijan objavljamo nekaj odlomkov iz nove knjige Janeza Strnada Einstein: Zakaj me nihče ne razume in me imajo vsi radi, ki prikazuje slavnega znanstvenika, kot ga razkrivajo njegovi zapisi, pisma in odkritja biografov.
    Življenjepis dopolnjuje delo Einstein: E=mc2, pregled Einsteinove fizike.

    Nazaj
    Naslednji

    Slava

    Hebrejska univerza, ki ima avtorske pravice za Einsteinove zapiske in večino slik, je izkoriščanje teh pravic poverila Agenciji Roger Richman z Beverly Hillsa. Natančnih podatkov ni mogoče dobiti, a po oceni zbere agencija po tej poti več kot milijon dolarjev na leto. Največji naročniki so družbe kot Microsoft, Apple, Walt Disney. V zadnjih treh letih je agencija izdala kakih štiristo dovoljen. Povpraševanje se je zaradi Mednarodnega leta fizike 2005, ki ga ponekod imenujejo kar Einsteinovo leto, v zadnjem času precej povečalo. Na dan dobijo v povprečju po pet prošenj, od teh jih približno četrtino zavrnejo. 70 odstotkov denarja, ki ga agencija iztrži, Hebrejska univerza porabi za štipendije svojih študentov.Pomembno vlogo pri nastanku Einsteinovega mita, če previdno uporabimo to besedo, so imeli novinarji. Prvi fizik, ki je naletel na velik odziv v javnosti, je bil Conrad Wilhelm Röntgen, dobitnik prve Nobelove nagrade. Veliko začudenja in pozornosti so zbudile njegove fotografije kosti v notranjosti človeškega telesa. Pojav so zelo hitro izkoristili in o njem in o njegovem odkritelju veliko pisali in razpravljali. Vendar je Röntgen po smrti kmalu zašel v pozabo, zanimanje za Einsteina pa je bilo v najširših krogih veliko večje in tudi po smrti ni uplahnilo. Njegovo ime je postalo domala blagovna znamka. O njem še vedno izhajajo članki in knjige, pojavlja se tudi v literarnih delih, na primer v dramah.

    Einstein je na začetku svoje poti rad dajal izjave za novinarje, pozneje pa se je stiku z njimi občasno tudi izognil. Prijatelju je leta 1920 pisal: »Prav kot pri možu iz pravljice, ki je spremenil v zlato vse, česar se je dotaknil, pri meni vse postane časopisni šum.« (Šum v fiziki pomeni nenadzorovane motnje, zaradi katerih se sporočila slabše prenašajo.) Drugemu prijatelju je leta 1933 pisal: »Prej nisem nikoli pomislil, da bodo vsako mojo običajno pripombo zgrabili in zapisali. Sicer bi se globlje zalezel v svoj oklep.«

    Einsteinov življenjepisec Abraham Pais je zasledoval razvoj zanimanja javnosti in novinarjev za znamenitega fizika. Pregledal je vse pomembne angleške, nemške in francoske časopise. Ugotovil je, da se je Einsteinovo ime prvič pojavilo v časopisu leta 1902 v že omenjenem oglasu, v katerem je ponudil inštrukcije. Potem so lokalni časopisi spremljali njegovo profesorsko pot od Züricha v Prago in nazaj ter nato v Berlin. Po letu 1905 so počasi postala znana njegova dela, a na začetku v manjšem obsegu in predvsem v fizikalnih krogih. Zanj se je začela zanimati tudi javnost, a še vedno le v Nemčiji. Njegov ugled je skokovito zrasel leta 1919 in poročevalci se strinjajo, da je tedaj zaslovel po vsem svetu.

    V splošni teoriji relativnosti je Einstein leta 1915 napovedal, da se svetloba z zvezde pri prehodu mimo Sonca odkloni za 1,7 kotne sekunde. Tolikšen odklon ustreza kotu, pod katerim vidimo osem centimetrov dolgo palico z razdalje desetih kilometrov. Odklon je bilo mogoče izmeriti samo pri popolnem sončnem mrku. Slika zvezde tik ob robu sončne ploščice, pokrite z Luno, je za 1,7 kotne sekunde premaknjena od središča ploščice, če jo primerjamo s sliko, ko svetloba z zvezde ne gre mimo Sonca. Angleži so leta 1919 sestavili dve odpravi, v Sobral v Brazilijo in na otok Principe pred zahodno afriško obalo. Ob popolnem sončnem mrku 29. maja sta fotografirali več zvezd ob robu sončne ploščice, ki jo je zakrila Luna. Na začetku septembra so prvi računi podprli Einsteinovo napoved. O tem so z brzojavko obvestil Einsteina, ki je veselo novico z dopisnico sporočil materi v Švico.

    V pogovoru je neki študentki pokazal brzojavno sporočilo, da se izmerjeni odklon svetlobe z zvezde pri prehodu mimo Sonca ujema z napovedjo splošne teorije relativnosti. Na njeno vprašanje, kaj bi rekel, če bi se izmerjeni odklon ne ujemal z napovedjo, je odvrnil, da bi mu bilo žal za ljubega boga.

    Na skupnem zasedanju Kraljeve družbe in Kraljevega astronomskega društva novembra 1919 so v Londonu uradno razglasili novost. Predsednik družbe Joseph John Thomson je poročal o dobljenih rezultatih in zagotovil, da je Einsteinovo delo »eden največjih dosežkov v zgodovini človeškega uma«. Londonski Times je ob tem objavil članek z naslovom Revolucija v znanosti. Nova teorija vesolja. Newtonske ideje ovržene, ki je slavil Einsteinov dosežek. Drugi članek je poročal o tem, da je »prostor ukrivljen«. Naslednjega dne je isti časopis v članku Revolucija v znanosti. Einstein proti Newtonu opisal živahno razpravo v parlamentu, med katero so poslanca fizika Josepha Larmorja zasuli z vprašanji, ali so zares »ovrgli Newtona« in »je s Cambridgem konec«. V nekaj dneh so vesti povzeli časopisi po vsem svetu. Newyorški Times je članek naslovil Vsa svetloba na nebu odklonjena. Možje znanosti bolj ali manj iz sebe zaradi opazovanj mrka. Einsteinova teorija zmaguje. Einsteina v tem časopisu dotlej še niso omenili, odtlej so o njem pisali vsako leto. Pojavila so se tudi ugibanja, ki se jim danes nasmehnemo, na primer skrb, da bo treba spremeniti poštevanko.

    Einstein je tako rekoč čez noč postal svetovna znamenitost. Angleži so sami ugotovili, da je njegova teorija dopolnila Newtonov gravitacijski zakon. Začetna bojazen, da so opazovanja ovrgla gravitacijski zakon, so bila pretirana. V Osončju je bilo treba pri zelo natančnem merjenju upoštevati samo zelo majhne popravke.

    Zakaj so novice zbudile tolikšno pozornost? Pred kratkim je divjala vojna, ki je na zemljevidu zarisala velike spremembe in v kateri je umrlo veliko ljudi. Novinarji in bralci so naklonjeno in z zanimanjem sprejeli vest o novem dognanju o vesolju, ki ni imelo nobenega učinka na vsakdanje življenje, pri tem pa, resnici na ljubo, večina ljudi ni vedela, za kaj gre. Toda besede svetloba, zvezde, odklon, prostor, ukrivljenost imajo v vsakdanjem govoru preprost pomen. Zdaj so se skrivnostno prepletle, ljudi dražile in jih hkrati privlačile. Tako je mislil tudi Einstein. Nizozemskemu novinarju je povedal: »Sprašujete, ali je navdušenje množic nad mojimi teorijami, o katerih ne morejo razumeti besede, name naredilo mešan vtis? Mislim, da je to zabavno in tudi zanimivo opazovati. Zagotovo jih privlači ta nedoumljivost ne-razumevanja […] [ne-razumevanje] naredi vtis, ima barvo in privlačnost tajinstvenosti […] in jih navduši in vzburi.«

    Einstein je za časopise in revije napisal več člankov, v katerih je teorijo relativnosti pojasnil širšemu krogu bralcev. Njegovi drugi uspehi so zbujali veliko manj zanimanja. Novinarji so ga vedno pogosteje spraševali o zadevah zunaj fizike in rade volje je odgovarjal. Čeprav je še naprej raziskoval v fiziki, njegovi dosežki po letu 1924 niso več dosegli prejšnjih. S svojim nasprotovanjem kvantni mehaniki se je pozneje odmaknil od glavne smeri v razvoju fizike in neuspešno poskušal združiti splošno teorijo relativnosti in elektrodinamiko.

    Nazaj
    Naslednji