Marie Sklodowska-Curie – najslavnejša znanstvenica

    Marie Curie, prav gotovo najslavnejša znanstvenica, morda ni dosegla položaja pop ikone tako kot Albert Einstein, je pa nedvomno predstavljala vir navdiha generacijam žensk, ki jih je zanimal študij naravoslovja. In to povsem po pravici. Bila je namreč prva ženska, ki je prejela Nobelovo nagrado. Še več, poleg Linusa Paulinga je tudi edina prejemnica Nobelovih nagrad za kar dve različni področji (medtem ko je nekaj več prejemnikov, ki so dobili dve Nobelovi nagradi za isto področje; no Rdeči Križ je dobil celo tri Nobelove nagrade za mir, a kar nekako ne sodi v isti razred s posamezniki…). In kako se je začela ta bleščeča kariera znanstvenice v času, ko je bila vsakršna izobrazba ženske bolj izjema kot pravilo, kaj šele izobrazba na naravoslovnotehničnem področju?

    Prav gotovo je bilo pomembno, da se je Marya Salomee Skłodowska (njeno ime ob rojstvu) rodila v družino učiteljev (in sicer v Varšavi, 7.11.1867). Njen oče Wladyslaw Sklodowski je bil namreč po poklicu učitelj. Upravljal je več šol, med njimi tudi poboljševalnico za fante in je morda ravno zato svoje otroke vedno navduševal nad učenjem. Poleg tega je bil učitelj in ravnatelj tudi njen dedek Jozef Sklodowski in celo njena mati Bronislawa, ki je bila ravnateljica v eni od boljših Varšavskih šol za dekleta. Mati Bronislawa je imela velik vpliv na vseh pet otrok, še posebej na najmlajšo Marie. Žal je mati kaj kmalu zbolela za tuberkulozo in umrla, ko je bila Marie stara enajst let. Verjetno je prav zaradi te grenke izkušnje iz otroštva Marie vse življenje nosila v sebi željo po znanosti v povezavi z medicino.

    Pomembno vlogo v Marijinem odraščanju je predstavljalo tudi poljsko odporniško gibanje. Za večje razumevanje si na hitro obnovimo znanje o Poljski zgodovini. Leta 1790, torej skoraj sto let pred Marijinim rojstvom, so Rusija, Prusija in Avstrija napadle Poljsko in jo razdelile na dva dela. Severni del, kjer je bila tudi Varšava, v kateri je živela družina Sklodowski, je zavzela Rusija. V sto letih okupacije sta se dogodila dva večja upora proti ruski nadvladi, zadnji je bil l. 1864, le tri leta pred Marijinim rojstvom. Po neuspelem uporu je na tisoče poljskih intelektualcev emigriralo v zahodnoevropske metropole, predvsem v Pariz. Marijin oče se načrtno ni pridružil oboroženemu uporu l. 1864, saj je zagovarjal pasivni odpor. Sestavni del tega gibanja, tako imenovanega poljskega pozitivizma, je bilo tudi trdno prepričanje v moč izobraževanja. Četudi so ruske oblasti skrbno nadzorovale šole, so poljski učitelji kljub vsemu uspeli nadaljevati s poučevanjem poljščine in poljske zgodovine. Na privatni klasični gimnaziji, ki jo je obiskovala Marie, so tako imeli dvojni učni načrt, uradni ruski in neuradni poljski. Ob prisotnosti inšpektorjev so se nato pretvarjali, da študirajo po uradni verziji. Ta pristop je bil posebno naporen za boljše učence, med drugim tudi za Marie, saj so ravno oni morali pokazati znanje ruščine pred inšpektorji. Pri 10 letih je nato oče Marie prepisal v državno šolo, kjer so poučevali le v ruščini.

    Marie Sklodowska Curie v mladih letih.

    Marie je srednjo šolo končala pri petnajstih kot prva v razredu. Žal za izobražene ljudi v okupirani Poljski ni bilo veliko upanja. To je še posebno veljalo za ženske saj so bile možnosti za kariero nične – edina zaposlitev bi bila ta, ki jo je imela tudi Marijina mati, to je biti učiteljica v dekliški šoli. Ženskam se recimo sploh ni bilo dovoljeno vpisati na katero od poljskih univerz, na primer na univerzo v Varšavi. Vendar sta tako Marie kot njena sestra želeli nadaljevati s študijem. Zaradi velike emigrantske skupnosti, se je Pariz zdel naravna izbira, a je bila na žalost družinska finančna situacija kaj slaba, saj je oče medtem izgubil službo ravnatelja. Možnosti za nadaljevanje študija tako niso bile ravno rožnate. Po letu premora sta se s sestro le domislili načina, kako si omogočiti študij v Parizu. Tako je najprej Bronia v Parizu doštudirala medicino, medtem ko je Marie delala in vzdrževala obe. Leta 1891 je Marie pripotovala v Pariz in se vpisala na Univerzo Sorbonne. Tako kot sta se prej dogovorili, je tokrat Bronia vzdrževala svojo sestro. Sprva je Marie stanovala s sestro in njenim možem v stanovanju, ki je bilo eno uro vožnje oddaljeno od univerze. Slednje nadebudni študentki nikakor ni ustrezalo, saj se ji je zdelo, da z vožnjo izgublja dragoceni čas in denar. Zato se je čez nekaj mesecev preselila bliže univerzi, kjer je živela sama in se je lahko v celoti posvetila študiju. V Parizu je kmalu ugotovila, da je njeno znanje matematike, fizike in kemije šibkejše od znanja ostalih študentov. Prav tako je imela težave s strokovnimi besedami v francoščini. Leta 1893 se ji je ta trud obrestoval, saj je magistrirala iz fizike kot prva v razredu, tako kot vselej do slej. Ker ji to ni zadoščalo, je vpisala še magistrski študij matematike ter ga v enem letu tudi končala kot druga v razredu.

    Pierre Curie

    Poleg tega v času študija ni zanemarila niti kemije. Tik pred koncem magisterija iz matematike je tako prejela projekt raziskave magnetnih lastnosti različnih jekel v odvisnosti od kemijske sestave. Ker ni imela na voljo primernega laboratorija, so jo znanci predstavili nekoliko zasanjanemu 35 letnemu fiziku Pierru Curie, ki si je sloves pridobil z odkritjem piezoelektrikov. Pierre je bil predstojnik laboratorijev v Mestni šoli za industrijsko fiziko in kemijo, kjer je Marie tudi dodeli prostor za raziskave, nakar sta se Marie in Pierre vedno bolj zbliževala in tudi vzljubila. Prepoznala sta se ne samo kot ljubezenska partnerja, pač pa tudi kot raziskovalca z enako strastjo po znanosti. Pierre je že nekaj mesecev kasneje Marie predlagal, da preživita preostali del znanstvenih dni skupaj. Zaradi bojazni, da se bo v zakonu morala posvetiti gospodinjskim opravilom in se tako odreči sanjam v fiziki, Marie sprva ni bila nič kaj navdušena nad predlogom. Da bi razblinil tovrstne dvome o izgubi samostojnosti, je Pierre nasprotno predlagal, da “živita skupaj”, a ločeno v sosednjih stanovanjih. Po nekaj mesecih je Marie vendarle ugotovila, da si popolnoma ustrezata in privolila v poroko. Poročila sta se 26.6.1895.

    Pierre in Marie Curie z na novo kupljenima kolesoma v kolesarski opravi za časa njune poroke, poleti 1895.

    Naslednjih 14 let predstavlja prav gotovo najvznemirljivejša leta njenega življenja, ko sta skupaj s Pierrom sodelovala pri raziskovanju radioaktivnih elementov. Leta 1896 je namreč Henri Becquerel opazil, da uranove soli sevajo. Marie si je za temo doktorske disertacije nato izbrala ravno proučevanje tega novega naravnega fenomena. Raziskovanje je pripeljalo tudi do odkritja dveh novih elementov, radija in polonija. Marie je namreč opazila, da je radioaktivnost uranove rude močnejša od radioaktivnosti čistega urana. S kemijskim določanjem radioaktivnih elementov v rudi je sprva Marie uspela najti le do tedaj že znana torij in uran. Vendar s tem uganke prevelike radioaktivnosti še ni razrešila, saj je torij ni pojasnil celotne razlike med dejansko in pričakovano radioaktivnostjo. Zato je (pravilno) predvidevala, da se v rudi nahaja nek nov element. Nadaljnji postopek je bil analiza delčkov rude in merjenje radioaktivnosti, kar jo je pripeljalo do odkritja. Novi element je Marie poimenovala po svoji domovini Poljski. Poleg tega ima Marie na vesti tudi veliko splošneje uporabljani izraz, ravno ona je namreč avtorica izraza radioaktivnost.

    Marie Curie l. 1903.

    Kljub sodelovanju s Pierrom, je Marie objavila tudi nekaj samostojnih člankov z rezultati raziskav skupaj s svojimi predpostavkami o radioaktivnih elementih, ki se naj bi nahajali v uranovi rudi. Ker je Pierre nastopal kot njen mentor, so se kaj kmalu pojavile špekulacije, da je do teh zaključkov prišel Pierre in ne Marie, pač v stilu večne skepse glede ženskih sposobnosti. Na srečo je Marie skrbela za podrobne zapiske o svojem laboratorijskem delu, ki so dokazovali, da je do zaključkov prišla samostojno. Morebitni nejeverneži si zapiske še vedno lahko ogledajo v Bibliotheque Nationale v Parizu, kjer so v hrambi. Eden od Marijinih najpomembnejših izsledkov je bil, da je radioaktivnost lasnost atomov in ne nastopa na primer na molekulski ravni. Ta trditev je bila konec 19. stoletja kaj drzna, saj še atomistika ni bila vsesplošno sprejeta, kaj šele, da ima radioaktivnost kaj opraviti z notranjim ustrojem atomov. Za delo na radioaktivnosti sta si leta 1903 Pierre in Marie razdelila Nobelovo nagrado v fiziki s Henrijem Bequerelom.

    Originalna verzija doktorske disertacije Marie Curie iz l. 1903.

    Po začetnem odkritju, sta se Pierre in Marie odločila, da izolirata radij v čisti obliki. Pridobivanje radija iz uranove rude je bilo kaj mukotrpno in dolgotrajno delo. Za 1 dL čistega radija je bilo namreč potrebnih nekaj ton uranove rude in nekaj let trdega dela. Marie, kot bolj vešči kemik, je nosila glavno breme ekstrakcije radija. Večino časa je kemijski postopek izvajala na prostem, vendar je v deževnem in zimskem obdobju delo prestavila v laboratorij. Takrat se ni zavedala, da je pri kemijskem postopku nastajal plinast radij, ki je kontaminiral celoten prostor. Po nekaterih izračunih je bila Marie izpostavljena 1 rem sevanja na teden. Samo za primerjavo, po današnjih standardih velja nekajkrat manjša vrednost 0,03 rem tedensko za zdravju nevarno dozo. Nežna modro zelena svetloba, ki je obdajala radij je obnorela svet. Mediji so po podeljeni Nobelovi nagradi radij razglasili za čudežno snov. Celo Marie in Pierre sta stekleničko z radijevo soljo imela na nočni omarici zraven postelje. Kmalu pa je radij pokazal svojo temačno stran. Vsi trije, Marie, Pierre in Becquerel so imeli znake opeklin na koži. Curiejeva sta zato na primer celo predpostavljala, da bi radioaktivno sevanje lahko učinkovito uporabili za uničevanje rakastih celic, pri čemer bi zdrave celice ponovno zrasle. Ob tem se seveda nista zavedala, da samo radioaktivno sevanje deluje kot karcinogeni dejavnik.

    Marie in Pierre Curie v laboratoriju

    Ob medijski evforiji sta tudi zanemarjala očitne znake, ki so jih raziskave puščale na njunem zdravju. Marie je bila neprestano izčrpana in je shujšala več kot 8 kg. Utrujenost in depresija sta dandanes ena od znakov radiacijske bolezni. Vendar to ni bilo vse. Po srečnem prvem porodu, ko je rodila Irene, je leta 1903 v petem mesecu druge nosečnosti Marie spontano splavila, verjeno kot posledica prevelike radiacijske doze. Marie je bila razumljivo razočarana, in je tudi dokončanje doktorata ni potolažilo. Oba Curiejeva sta se počutila tako zelo slabo, da se sploh nista odpravila v Stockholm na podelitev Nobelove nagrade. Vendar njuni zdravniki niso našli ničesar. Marie je šla na testiranje za tuberkulozo, a so bila njena pljuča čista. Poškodbe tkiva, ki ga je v telesih Curiejevih povzročalo gama sevanje iz radija, so pač bile nevidne tedanjim medicinskim tehnikam.

    Majhen kos čistega radija, ki je sveže pripravljen zelo svetel, nato pa potemni. Letna svetovna proizvodnja radija je okoli 100g.

    Verjetno je očarljiva modra svetloba radija vzpodbudila novinarje, da so po odkritju le tega začeli predstavljati fiziko kot nekaj romantičnega. Leta 1943 so celo posneli romantičen in le delno resničen film z naslovom Madame Curie. Curiejeva sta postala vzor za naslednjo generacijo fizikov. Še posebej ženske so dobile upanje, da lahko tudi one gredo po Marijinih stopinjah. V Nemčiji sta na primer začeli s kariero na področju atomske fizike dve ženski, Lise Meitner in Ida Tacke. Vendar slava Pierra in Marie Curie ni skvarila. Njuna predanost znanosti je bila recimo tako velika, da sta se odločila, da ne patentirata postopka za pridobivanje radija. Če bi ga, bi nedvomno postala večkratna milijonarja, saj je bilo povpraševanje po radiju izjemno.

    Uspehom in entuziazmu navkljub so se zdravstvene tegobe nadaljevale. Leta 1906 so se na Pierru začele kazati resne posledice dnevne izpostavljenosti radiju. Postajal je vedno bolj šibak s hudimi bolečinami v hrbtu in nogah. Marie ni imela tako hudih zdravstvenih težav, morda tudi zato, ker se je ukvarjala s svojo drugo hčerjo Eve in ni bila toliko v laboratoriju. Na koncu koncev pa Pierra vseeno ni pokopalo nevarno znanstveno delo temveč navadna nepazljivost. Sredi aprilskega neurja l. 1906 je skušal prečkati cesto, a zaradi odprtega dežnika ni opazil nasproti vozeče kočije. Kot po naključju je le ta tehtala celih 6 ton, ker je bila obložena z vojaškimi uniformami. Takojšnja smrt je bila neizogibna. Marie je bila obupana, saj ni izgubila le moža, pač pa tudi svojega soraziskovalca. Dan po Pierrovi smrti je francoska vlada Marie ponudila državno penzijo, ki naj bi vzdževala njo in otroka, a je Marie penzijo zavrnila, češ da je povsem sposobna sama skrbeti za svojo družino. Nasprotno pa je sprejela ponudbo, ki je prišla nekaj tednov za tem, namreč da na Sorbonni prevzame Pierrovo mesto kot profesorice fizike. S tem je postala prva ženska v Franciji, ki se je povzpela tako visoko v akademski sferi.

    Paul Lagevin

    Po Pierrovi smrti se je Marie vrgla v delo. Poleg tega se je leta 1910 tudi ponovno zaljubila in sicer v sodelavca Paula Langevina. Ta ljubezenska afera je skoraj uničila njeno kariero in njen družbeni ugled. Paul je bil znan kot velik ženskar. Poročen je bil z Jeanne, ki mu je kmalu po poroki že grozila z ločitvijo. Nekega dne je celo prišel v laboratorij prekrit z modricami in oteklinami. Menda so ga preteple žena, tašča in svakinja. Usodna napaka je bila ta, da mu je Marie pisala pisma, saj je gospa Lagevine prestregla nekatera od njenih pisem. Med njimi je bilo tudi tisto, kjer je Marie Paulu predlagala ločitev. Jeannenina družina je začela izsiljevati Marie in Paula, ter grozila, da bo pisma objavila. Marie je popustila in Paulu “posodila” 5,000 frankov. Vendar so pisma kasneje vseeno objavili, kar je v časopisju sprožilo velik škandal. Nekatere konzervativne časopisne hiše so celo začele s kampanjo, da bi Marie kot tujerojeno francozinjo izgnali iz države. Vse skupaj je šlo tako daleč, da je Paul enega od urednikov pozval kar na dvoboj s pištolami. No, k sreči le ni prišlo do streljanja. Proti vsem pričakovanjem fizikalna skupnost Curiejeve ni podprla. Lahko bi recimo vsaj opozorili, da je reakcija na njeno ljubezensko življenje pretirana, vendar so vsi le molčali. Marie je podprla edino inžinirka Hertha Aryton iz Anglije, ki ji je ponudila zatočišče pred nadlegovanjem novinarjev. Pred izbruhom škandala so Marie obvestili, da je v drugo dobitnica Nobelove nagrade, tokrat za odkritje radija in polonija. Ko so pisma prišla v javnosti, je Marie od Akademije nato prejela obvestilo, da ni dobrodošla na javni podelitvi v Stockholmu. Curiejeva njihovega obvestila ni upoštevala in se je pogumno vendarle udeležila podelitve. Prav tako je ostala v Franciji in si sčasoma povrnila ugled.

    Marie s hčerama Eve in Irene

    Ob vseh teh nevšečnostih je Marie kot mati samohranilka skrbela za obe hčeri. Ker ni zaupala francoskim šolam, je v skrbi za dobro izobrazbo hčera šla celo tako daleč, da je organizirala privatno šolo za otroke profesorjev, tako da so različni profesorji poučevali doma v dnevnih sobah. Marie je že zgodaj opazila, da je Irenin način razmišljanja zelo podoben Pierrovem, zato jo je pripravljala na znanstveno kariero. Eve je bila nasprotno bolj nadarjena za glasbo in je že pri treh letih znala zaigrati nekaj melodij na klavir. Irene je tako prevzela Pierrovo vlogo znanstvenika, Eve pa gospodinjska dela. Med prvo svetovno vojno sta se Marie in Irene prostovoljno javili za obsevanje ranjencev z rentgenskimi žarki na fronti. Skupaj sta obiskali preko 300 bolnišnic v Franciji in Belgiji, z namenom da bi vojaške kirurge naučile, kako poiskati metke in granatne drobce v ranah s pomočjo rentgena. Leta 1925 je Irene doktorirala iz fizike in se pri osemindvajsetih poročila s fizikom Frederickom Joliotom. Ravno tako kot Marie in Pierre sta tudi onadva začela s skupnimi raziskavami. Za svoje delo sta bila nagrajena leta 1935 z Nobelovo nagrado za odkritje umetne radioaktivnosti. Irene je tako postala druga ženska, ki je za svoje delo dobila Nobelovo nagrado. Poleg tega je po drugi svetovni vojni Frederick postal začetnik jedrskega programa v Franciji.

    Marie Curie z znanstvenikoma, ki sta nadzorovala ekstrakcijo radija v Standard Chemical Company, Pittsburgh, Pa, 1921

    Leta 1920 je Curiejeva s svojimi sodelavci ustanovila Curiejevo fundacijo, ki je služila kot finančna pomoč raziskavam na Inštitutu za radij (sedaj poimenovan Inštitut Curie)in za razvoj zdravljenja rakastih obolenj. Prva investicija je bila v izgradnjo klinike na ulici d’Ulm, le nekaj metrov stran od Panthenona, ki je odprla svoja vrata novembra leta 1922. Tam je Claudius Regaud skupaj s svojimi sodelavci razvil izboljšano verzijo zdravljenja raka, tako da je združil kirurgijo in obsevanje.

    Leta 1932 je inštitut prejel veliko anonimno donacijo, ki je omogočila gradnjo biološkega laboratorija za kliniko. Razen Irene Joliot-Curie je Marie zaposlila kar nekaj talentiranih mladih znanstvenic kot so Ellen Gleditsch, May Leslie in Marguerite Perey, ki je odkrila radioaktiven element francij. Marie je svoje zaposlene na inštitutu obravnavala kot svojo družino ter mu posvečala veliko svoje energije, čeprav je trpela hude bolečine zaradi očesne mrene, tintinitusa (neprestano zvonjenje in brnenje v ušesih) in levkemije. Kljub bolečinam je šla Marie na dve potovanji po ZDA, z namenom pridobiti nove donacije za svoj inštitut. Na prvem potovanju leta 1921 je iz rok ameriškega predsednika Warren G. Hardinga prejela 1 g čistega radija v vrednosti 100,000 tedanjih dolarjev, ki ji ga je v zahvalo za njeno delo na področju kemije in fizike radija, v vrednosti 250,000 dolarjev darovalo Ameriško združenje univerzitetnih žensk American Asociation of University Women (AAUW). Za Marie je bilo to veliko darilo, saj je bila odkriteljica postopka za ekstrakcijo radija in prejemnica dveh Nobelovih nagrad preveč revna, da bi lahko sama kupila dragoceni radij za svoje raziskave.

    Marie Sklodowska Curie s predsednikom Warren G. Hardingom v Beli hiši, 20 maj, 1921. (Slika je last Kongresne knjižnice)

    Naravnost ironično Francija za razliko od ZDA Curiejeve ni nikoli nagradila za svoje delo. Ko se je razvedelo, da bo Marie Curie prejela radij osebno iz rok ameriškega predsednika, je francoska vlada krivico skušala popraviti, tako da so ji dodelili najvišje državno priznanje.Nagrado je Marie zavrnila, ravno tako kot jo je pred dvemi desetljetji zavrnil Pierre, saj so jo za odkritje radioaktivnosti ponudili le njemu in ne tudi Marie. V obrazložitvi zavrnitve je med drugim izjavil, da ne čuti potrebe po kitenju, ampak da pa močno potrebuje nov laboratorij. Kljub temu, da so mu ob ponudbi mesta na Univerzi Sorbonne obljubili tudi nov laboratorij, se namreč to ni nikoli zgodilo.

    Francoska znamka s podobo Marie Curie.

    Zadnje desetletje svojega življenja je Marie uživala v uspešnem laboratorijskem raziskovanju svoje hčere Irene in zeta Fredericka. Uspelo ji je dočakati njuno odkritje umetne radioaktivnosti, vendar ni doživela novice, da sta si za to odkritje prislužila Nobelovo nagrado. Umrla je 4.7.1934 z ranami na prstih, izmučena in skoraj slepa. Marie do zadnjega ni hotela priznati, da jo njej ljubi radij počasi a vztrajno ubija. Smrt njene hčere Irene Joliot-Curie, ki je v svojem devetinpetdesetem letu umrla zaradi levkemije, je potrdilo, da je prekomerna izpostavljenost radioaktivnosti zelo nevarna. Ista usoda je čez dve leti doletela tudi Ireninega moža Fredericka, ki je svojo bolezen imenoval poklicna bolezen. 100 let po njenem rojstvu so v Franciji izdali poštno znamko s portretom Marie in s podobo izparilnice z radijevim kloridom, ki seva modrikasto svetlobo. Prav tako so znamko z njeno podobo izdali v San Marinu, Afriki, Severni Koreji, Monaku in v njeni domovini Poljski.

    Pepel Marie in Pierra Curie so leta 1995 po navodilih predsednika Mitterranda prestavili v grobnico v Pantheonu, največjem francoskem spomeniku junakov in od pokopa Marie dalje tudi junakinj. Marie sicer ni prva ženska, ki je našla svoje zadnje počivališče v Pantheonu, saj je v Pantheonu pokopana tudi žena kemika in politika Marcellin Berthelot. Je pa Marie prva, ki si je svoje poslednje mesto v Pantheonu zaslužila zaradi lastnih zaslug.

    Dodatno branje:
    Biografija Marie Curie na straneh AIP
    Uradna biografija kot dobitnica Nobelovih nagrad
    Nekoliko daljša biografija na nobelprize.org

    Deli

    PUSTITE KOMENTAR

    Please enter your comment!
    Please enter your name here