Začelo se je povsem nedolžno. V Nedelu z dne 7. avgusta se je svetlikal naslov Skrb za pitno vodo je skrb za naše življenje. A kaj, ko se je že takoj v podnaslovu prikazalo nekaj skrivnostnega. Pisalo je namreč: Voda je osnova življenja na planetu Zemlja, a kljub navidezni preprostosti niti fiziki niti kemiki ne poznajo vseh njenih skrivnosti. Medtem ko so mnogi prepričani, da ima voda svoj spomin, uradna znanost tega ne priznava. In res, nekako na sredini sestavka se je dogodilo. Medtem ko so v prvi polovici prevladovale strogo okoljevarstvene teme, pa se je pri koncu razmišljanja dr. Olge Urbanc Berčič prelomilo, začenši s stavkom: … z zdaj že dokazanim dejstvom, da ima voda sposobnost shranjevanja informacij, kar je prepoznavno v njeni kristalični strukturi. Dokazano?! No, nato je šlo samo še navzdol.

Dr. Igor Kononenko in Vida Vidmar sta nas tako med drugim prepričevala o informirani vodi in o spominu vode, ki je osnova homeopatije. Vse skupaj jasno dokazano in znanstveno overjeno … Mesec dni kasneje, natančneje 6. septembra, smo v Oni dočakali še nadaljevanje sage v podobi intervjuja z dr. Olgo Urbanc Berčič s poetičnim naslovom Poznam zvok čiste reke. Zopet nas je pričakal lagoden uvod, nakar je proti koncu sledila kadenca cvetk v stilu: Spoznanje, da voda kristalizira v različno oblikovanih kristalih glede na informacije /…/, ki jih ima v sebi, je neverjetno! Vodi v kozarcu pošlješ misel in voda jo shrani. Neverjetno, skoraj strašljivo, mar ne? Ja, res strašljivo, še posebej, ker to berem v prilogi osrednjega slovenskega časnika!

Saj vem, saj vem, med bralci Kvarkadabre vas ni veliko, ki bi nasedli tovrstnim neumnostim. Ampak vseeno. Prepričan sem, da so vas že kdaj z vprašanji o informiranih kozarcih in podobnih čudežnih zadevščinah nadlegovali sosedje, babice, dedki, tete, strici ali znanci. Pa ste jim lahko vedno le odmahnili z roko. Če boste pričujočemu sestavku sledili do konca, jim boste nasprotno naslednjič pred očmi lahko pomahali z znanstvenimi argumenti. Neverjetno? Sploh ne.

V sestavku v Nedelu so načeli kar nekaj »vod(e)nih« tem, a posvetimo se le homeopatiji in spominu vode. Vse skupaj se je začelo v poznem 18. stoletju, ko je nemški zdravnik Samuel Hahnemann (1755–1843) zasnoval osnovna načela homeopatskega zdravljenja. Povsem razumljivo pretresen nad tedanjimi zdravniškimi praksami puščanja krvi in podobnimi krvavimi neumnostmi je razvil svoj »zakon podobnosti«. Po njej naj bi znamenja bolezni ozdravile skrajno majhne količine snovi, ki povzročijo podobne bolezenske znake pri zdravih ljudeh, če jih ti vzamejo v večjih količinah. Drugi zakon homeopatije je »zakon neskončne majhnosti«. Domnevno zdravilno snov znova in znova redčijo z destilirano vodo in/ali alkoholom, pri čemer naj bi z vsakim takim redčenjem zdravilo postajalo močnejše. Pri tem uporabljajo posebno poimenovanje. Redčenje v razmerjih 1 proti 10 poimenujejo z rimsko števko X (tako 1X = 1/10, 6X = 1/1.000.000), medtem ko redčenje v razmerjih 1 proti 100 zaznamuje rimska števka C (1C = 1/100, 3C = 1/1.000.000 …). Večina homeopatskih zdravil na trgu je nekako 6X do 30X, obstajajo pa tudi produkti z redčenjem 30C. Da so to res skrajno razredčene raztopine, nam pove razmislek s pomočjo osnovnošolskega znanja kemije. Vzemimo mol snovi v kateri je NA=6,2×1023 molekul in iz katere z redčenjem naredimo homeopatsko zdravilo 24X=12C=10-24. To pomeni, da je v molu zdravila le približno 50 odstotkov možnosti, da se v njem sploh nahaja ena sama samcata molekula aktivne snovi. No, seveda to ni problem za homeopate. Zdravila naj bi čudežno zdravila, ker se v vodo vtisne spomin prvotne snovi. Ker so v vsaki še tako čisti destilirani vodi sledi ostalih snovi (kar še vedno pomeni, da je lahko do 1020 molekul ostalih snovi v molu vode), je za zdravo pamet čista neznanka, kako se voda odloči, katera od teh snovi je zdravilna, katere spomin naj se vtisne!

Je pa proizvajanje homeopatskih zdravil zelo dobičkonosen posel. Zdravilo Oscillococcinum z redčenjem 200C, ki ga uporabljajo za »lajšanje težav pri prehladih«, na primer pripravijo iz račjega srca in jeter. Redčenje 200C pomeni, da je v končnem pripravku le ena molekula iz račjega srca ali jeter na 100200 molekul topila. To velikansko število, enica, ki ji sledi 400 ničel, je pravzaprav mnogo večja od celotnega števila molekul v vidnem vesolju (približno en googol oz. 10100). Zaradi velikanskega redčenja seveda ena raca več kot zadostuje za letno proizvodnjo tega zdravila, ki je menda leta 1996 dosegla 20 milijonov dolarjev. Nesrečno ptico je tako U.S. News & World Report leta 1997 razglasil kot »raco za dvajset milijonov dolarjev«.

Pa da ne boste mislili, da slučajno trdim, kako homeopatska zdravila ne pomagajo. Oh, seveda pomagajo, ampak pomagajo ravno tako, kot pomaga placebo. Če zdravilec in zdravljeni verjameta v moč zdravila, je namreč verjetnost okrevanja v nekaterih primerih merljivo večja, kot če zdravljenja ni, pa četudi bolnika zbadamo le z injekcijami s fiziološko raztopino. Problem je samo v tem, da homeopatska zdravila pomagajo ravno toliko kot placebo in nič bolj! Tisto o spominu vode lahko kar lepo pozabimo. Podrobnejši pregled literature lahko najdete npr. na strani www.homeowatch.org, tu naj omenim le dolgo poročilo Homoeopathic Medicine Research Group (HMRG), skupine strokovnjakov, ki jo je sklicala komisija Evropske unije. V njej so bili zbrani tako homeopatski zdravniki in raziskovalci kot predstavniki uradne medicine in znanosti. Po pregledu 184 objavljenih člankov o nadzorovanih raziskavah homeopatskega zdravljenja je skupina ugotovila naslednje: samo 17 raziskav od 184 je bilo dovolj dobro zastavljenih, da jih je bilo vredno obravnavati, v nekaterih od teh poskusov so homeopatski pristopi morda imeli večji uspeh kot placebo in v vsaki od teh 17 raziskav je bilo število udeležencev premajhno, da bi lahko sklepali o učinkovitosti homeopatskega zdravljenja za katerokoli bolezen [1]. Z drugimi besedami: večina homeopatskih raziskav je ničvredna in noben homeopatski izdelek nima nikakršnega dokazanega zdravilnega učinka. Vprašajte se tudi, zakaj nihče od homeopatov ni sprejel izziva ustanove James Randi Educational Foundation, ki ponuja milijon dolarjev tistemu, ki dokaže, da homeopatija učinkuje (American Physical Society je privolila, da opravi testiranje). Zgolj skromnost?

Kljub vsemu homeopatske zdravilce še vedno najdemo skoraj v vseh kotičkih sveta. Naravnost neverjetni so izsledki ankete iz leta 1994, po kateri se 40 odstotkov francoskih, 40 odstotkov nizozemskih, 37 odstotkov britanskih in 20 odstotkov nemških zdravnikov zateka k homeopatiji [2]. Glede na to, da so homeopatska zdravila le placebo, se to na prvi pogled niti ne zdi preveč nevarno. A kaj, ko homeopatska zdravila niso zastonj in pomenijo zapravljanje davkoplačevalskega denarja v socialnih državah Evropske unije. Kljub nikakršnim dokazom o učinkih homeopatije in hokus-pokus argumentacijo učinkov postaja homeopatija celo vse bolj modna. Znanstveniki, zdravniki in ostali zdravorazumniki so zato pred dvema letoma z nejevero pričakali napoved ene glavnih zdravstvenih zavarovalnic v Belgiji, da bo začela delno kriti stroške homeopatskega zdravljenja [3]. Kot odgovor na proteste je zavarovalnica navedla, da imajo to vrsto zdravljenja »ljudje radi«. SKEPP, Belgijska organizacija skeptikov, je zato nemudoma predlagala, naj ljudem povrnejo tudi stroške nakupa rdečega vina. To ima namreč v nasprotju s homeopatskimi zdravili dokazan (!) blagodejni učinek na zdravstveno stanje, če ga uživamo v zmernih količinah. Ko je ta predlog padel v vodo, so se skeptiki odločili uprizoriti množični »samomor«.

Pred zbranimi novinarji glavnih belgijskih časnikov in televizijskih postaj je 23 prostovoljcev – ugledni profesorji medicine, znan televizijski producent in več navadnih državljanov – zlilo vase velike količine homeopatskih pripravkov, ki so bili pripravljeni na podlagi smrtno nevarnih strupov – kačjega strupa, arzenika in, kdo bi si mislil, pasjega mleka (to naj bi po homeopatski materia medica v nerazredčeni obliki povzročalo bruhanje in »sanje o kačah«). Smrt naj bi sledila, ker so pili zdravila z redčenjem 30C, torej skrajno razredčena oz. po homeopatski razlagi ekstremno potencirana, dinamizirana in na sploh močna zdravila. A očitno potenciranje ni delovalo, vseh 23 prostovoljcev je preživelo brez posledic, le nekateri so rahlo opiti zaradi alkohola v homeopatskih pripravkih raje nekoliko počakali, preden so sedli za volan.

V resnici homeopatska zdravila niso povsem nedolžna. Glavna nevarnost je, da bolnik zaradi homeopatskega zdravljenja ob resnem obolenju ne išče zdravljenja v okviru klasične medicine. Poleg tega so v nekaj homeopatskih raztopinah za zdravljenje astme odkrili precejšnje količine umetnih steroidov. Problem pri homeopatskih zdravilih je namreč pomanjkanje zunanjega nadzora. V ZDA na primer homeopatska zdravila uživajo poseben položaj, saj so edino sredstvo brez dokazanega zdravilnega učinka, ki jih lahko zakonito tržijo kot zdravila. Ta praksa izvira še iz časov zasnove FDA (organizacije v ZDA, ki skrbi za preverjanje ustreznosti zdravil), saj je bil senator Royal Copeland, sponzor ključnega zakona iz leta 1938, homeopatski zdravnik. FDA tako kot homeopatska zdravila priznava vse snovi, ki jih našteva Homeopathic Pharmacopeia of the United States. Njihovi proizvodi so oproščeni zahtev po dobri proizvodni praksi, kot so testiranje rokov uporabe in testiranje končnih izdelkov glede kemične sestave. Med drugim lahko homeopatski proizvodi vsebujejo veliko večje količine alkohola kot navadna zdravila. Toliko o zaščiti potrošnika pred homeopatsko industrijo.

O strahu homeopatov pred pošteno zakonsko ureditvijo govori tudi memorandum, ki ga je leta 1985 napisal odvetnik ameriške zveze homeopatskih proizvajalcev. V njem opozarja, kako lahko v ZDA homeopatija tudi povsem izgine, če bi morali homeopatski proizvodi zadostiti enakim standardom glede varnosti in učinkovitosti kot ostala zdravila. A na žalost za to ni skrbi, 3. marca 1998 je namreč na simpoziju, ki ga je organizirala revija Good Housekeeping, nekdanji pooblaščenec FDA David A. Kessler sicer priznal, da homeopatska zdravila ne učinkujejo, vendar pa da jih ne bodo skušali prepovedati, ker meni, da Ameriški kongres ne bi podprl prepovedi. Politika in lobiji pač … V Evropski uniji je od leta 2001 homeopatija urejena s posebno direktivo, po kateri morajo homeopatski pripravki skozi (poenostavljeni) registracijski postopek, kar precej spominja na ureditev v ZDA. Slovenija tej zahtevi še ni zadostila, kar se bo sicer verjetno spremenilo z novim zakonom o zdravilih. Po predlogu zakona naj bi homeopatska »zdravila« prodajali izključno v lekarnah, dosedanjih stebrih razumne medicine. Kakšna ironija…

  1. Homoeopathic Medicine Research Group. Report. Commission of the European Communities, December 1996.
  2. Fisher P., Ward, A., 1994: Complementary medicine in Europe. BMJ, 309. 107–111.
  3. Luc Bonneux: Belgium Skeptics Commit Mass Suicide. Skeptical Inquirermagazine. May 2004