Opičja sodba v Tennesseeju

    Leta 1925 si je malo podeželsko mestece Dayton v ameriški zvezni državi Tennessee zagotovilo podobno dvomljivo slavo kot naša Višnja gora. Na tamkajšnjem sodišču so namreč sprožili prvi in najbolj slavni »opičji« proces proti srednješolskem učitelju, ki naj bi svoje dijake učil evolucijske teorije o izvoru človeka. Da je poučevanje evolucije v Tennesseeju kaznivo, je določal istega leta sprejeti Butlerjev zakon, po katerem je v vseh izobraževalnih ustanovah, ki jih »delno ali v celoti financira država«, nezakonito poučevati kakršenkoli nauk, »ki zanika zgodbo o božji stvaritvi človeka, kakor je zapisana v Svetem pismu, in namesto tega uči, da človek izhaja iz nižjega živalskega rodu«.

    Na razvpitem procesu, ki so ga poimenovali »Scopes Monkey Trial«, Scopesov opičji proces, je bil učitelj, sicer v celotni zgodbi precej obrobna figura v spopadu odvetnikov Bryana in Darrowa, dveh strastnih zagovornikov kreacionistične in darvinistične teorije o izvoru človeka, obsojen na manjšo denarno globo. Vrhovno sodišče države Tennnessee je sodbo in ustavnost samega zakona po pritožbi le potrdilo in ta je formalno ostal v veljavi, če že ne v uporabi, vse do leta 1967. A opičje sodbe še zdaleč niso stvar zgodovine. Konec septembra se v Pensilvaniji začenja nov proces, ki obeta, da se bodo darvinistične vojne zopet prebile na prve strani časopisov. Tokrat skupina staršev ob podpori Ameriške zveze za državljanske svoboščine (ACLU) – iste organizacije, ki je stala za Scopesom v prvem opičjem procesu – toži okrajne šolske oblasti, ki so v učni načrt biologije za deveti razred vključile poučevanje teorije o »razumskem načrtu«. Nauk o razumskem načrtu (»Intelligent design«), ki je v darvinističnih vojnah zamenjal stari izraz kreacionizem, zagovarja prepričanje, da je življenje, pa tudi vesolje v celoti udejanjenje načrta nekega višjega razuma. A za razliko od klasičnega kreacionizma, ki se je v utemeljevanju svojega nasprotovanja evoluciji pogosto zadovoljil s trditvijo, da ta pač nasprotuje svetopisemski razlagi stvarjenja, naj bi bila teorija razumskega načrta argumentativno utemeljena. Dostojanstvo razumskega načrta kot racionalne teorije naj bi branile tri skupine argumentov. Prva skupina so argumenti o nezvedljivi kompleksnosti: nastanka kompleksnih celičnih struktur naj ne bi bilo mogoče pojasniti z evolucijsko razlago. Celični mehanizmi so namreč kompleksne celote in kot take lahko nastanejo le v celoti, po vnaprejšnjem načrtu, ne pa kot rezultat postopnih naključnih mutacij. Druga skupina so argumenti o specifični kompleksnosti: določene strukture, kakor denimo daljši naključni niz črk, so sicer kompleksne, vendar v nasprotju s prav tako kompleksnim sonetom niso specifične; kadar smo soočeni s strukturo, ki je hkrati kompleksna in specifična, kakor sta na primer Shakespearov sonet ali živi organizem, je to zanesljivo znamenje, da je na delu določen razum. Z drugimi besedami, kakor takoj vemo, da je pesem načrtno delo človeškega razuma in ne plod naključnega tipkanja, naj bi nam bilo ob pogledu na organizme jasno, da prav tako niso mogli nastati kot posledica naključnim mutacijam prepuščenega evolucijskega procesa. Tretja skupina pa so argumenti o dobro umerjenem vesolju: kakor ugotavlja kozmologija, vesolje ob le malenkost drugačnih pogojih ne bi omogočalo razmer za nastanek življenja. Ob neskončno možnih pa dejansko obstaja prav vesolje, v katerem je življenje mogoče in dejansko. Ali ni bolj razumno domnevati, da je takšen izid posledica načrta kot pa neverjetno srečnega naključja, trdijo zagovorniki načrta? Naj mi kritični bralec, ki je ob navajanju teh kvaziracionalnih argumentov začel izgubljati potrpežljivost, vendarle oprosti. Značilno namreč zarisujejo lastnosti prizorišča, na katerem se pričenjajo odvijati opičje sodbe današnjega dne – in to je precej drugačno od tistega v Tennesseeju. Pri tem ne gre toliko za vsebinsko razliko med kakšnim klasičnim toposom kreacionizma, denimo preračunavanjem prostornine Noetove barke glede na število rešenih vrst, in argumentacijo, ki bi jo vsak študent filozofije prepoznal kot verzijo davno preigranih metafizičnih dokazovanj božjega bivanja. Ključna je strategija govora, ki razumski načrt podaja kot alternativno znanstveno teorijo o nastanku življenja. In ki se neposredno prevaja v novo politično strategijo vključitve kreacionizma v učne načrte. Pripomba, ki jo je nedavno na eni izmed okroglih miz o izobraževanju podal predsednik Bush, je izredno pomenljiva: »Mislim, da je ena izmed nalog izobraževanja, da ljudi seznani z različnimi šolami mišljenja. Če me sprašujete, ali naj bodo ljudje seznanjeni z različnimi idejami, je moj odgovor pritrdilen.« Naloga, s katero bodo soočeni zagovorniki darvinizma v najnovejšem opičjem procesu, ki bo hkrati prvi, v katerem bo kot nasprotnik nastopal razumski načrt, je tako na neki način celo težja kot tista v Tennesseeju. Potisnjeni bodo namreč v situacijo , ko bo obramba laičnega in na racionalni znanosti utemeljenega izobraževalnega sistema obtožena monopoliziranja resnice in zatiranja drugačnih, alternativnih pogledov na svet. (Luka Omladič)