To vprašanje je John Brockman, pisatelj, založniški agent in urednik spletnega foruma Edge, pravkar zastavil več kot sto vodilnim znanstvenikom in mislecem današnjega časa. Njihove zelo zanimive odgovore je 5. januarja 2006 objavil na spletni strani.

Tretja kultura

John Brockman je postal širše znan leta 1991, ko je v eseju »Pojav tretje kulture« napovedal zaton tradicionalne delitve na dva velika kroga intelektualcev: na humanistično-družboslovno in na naravoslovno-tehnično inteligenco, med katerima vsebinsko skorajda ni bilo nobene komunikacije. Po njegovem se je v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja pojavil nov krog znanstvenikov, ki znajo prebijati ustaljene akademske delitve in predsodke in se preko svojih del naslavljajo tudi na splošno publiko in ne le na ozek krog strokovnjakov. O ideji »tretje kulture« je Brockman napisal več knjig in postal založniški agent in promotor novega kroga sodobnih mislecev. Po Brockmanu so prav »razumniki tretje kulture« tisti, ki jih danes poslušamo in prebiramo, ko se sprašujemo večna vprašanja, kot so: Kdo smo? Od kod prihajamo? Kam gremo?

Kako znanstveniki dojemajo svoje delo in ga postavljajo v širši družbeni, kulturni in zgodovinski okvir, je bila vedno zanimiva tema razprav. Prav Brockmanove občasne miselne provokacije – vsakoletna vprašanja zastavlja že od leta 1998 – so odlična iztočnica za vpogled v bolj osebna stališča velikih naravoslovnih mislecev sodobnosti. Prav področje tipanja v prihodnost, ki se rojeva skozi prebliske v glavah današnjih »einsteinov,« Brockmana najbolj zanima. Rob – »The Edge« – iz imena njegovega spletnega foruma, nikakor ne pomeni mejne ali para znanosti, ampak nasprotno prav trenutni rob same najbolj ortodoksne znanosti. Robno področje bi lahko poimenovali tudi »ultra bazična znanost,« saj pri teh razpravah uporabnost, povezava z industrijo in podobna danes popularna merila za znanstveno uspešnost niso bistvena.

Provokativna vprašanja, ki odpirajo razprave

Lansko vprašanje »z Roba« je bilo morda najbolj posrečeno v vsej zgodovini foruma: »Kaj verjamete, da je resnično, čeprav tega ne morete dokazati?« A tudi prejšnja leta provokativna zrna nikakor niso bila dolgočasna: »Kaj je najpomembnejša iznajdba zadnjega tisočletja? … In zakaj?«, »Katera vprašanja so izginila?«, »Kaj sedaj?«, »Katera je najpomembnejša zgodba, o kateri se ne poroča?«, »Katera vprašanja si zastavljate?«

Idejo za letošnje »veliko vprašanje« je Brockmanu predlagal razvpiti Steven Pinker, psiholog s harvardske univerze in avtor mnogih vplivnih in polemičnih knjig. Znanstveniki, ki so sodelovali v zanimivi anketi, so konec prejšnjega leta v svoje poštne predale prejeli kratko Brockmanovo pisemce: »Zgodovina znanosti je polna odkritij, ki so jih imeli za socialno, moralno ali emocionalno nevarne v svojem času; Kopernikova in Darwinova revolucija sta najbolj očitna primera. Kaj so podobne nevarne ideje danes? Za katero idejo mislite (ni nujno, da je vaša), da je nevarna, a ne zato, ker se predpostavlja, da je napačna, ampak ker bi bila lahko resnična?« S kratkimi esejskimi odgovori se je odzvalo kar 119 znanstvenikov in napisali so sestavek v skupni dolžini kar 75.000 besed.

Nevaren je pesimizem

Poročila o dosežkih v znanosti kot so: kloniranje, poskusi z zarodnimi celicami, gensko spremenjeni organizmi in podobno, ki so zadnja leta sprožala največ medijskega odziva, pričakovano niso v ožjem horizontu »idejnih nevarnosti,« ki jih vidijo sami znanstveniki. Že omenjeni Steven Pinker v svojem odgovoru pravi: »Ko bodo ljudje spoznali, da kloniranje samo zamenjava gensko mešanega otroka za enojajčnega dvojčka enega od staršev in nima nikakršne povezave s ponovnim oživljanjem duše ali z virom nadomestnih organov, si tega niče več ne bo želel. Ko bo splošno znano, da ima večina genov tako pozitivne kot tudi negativne vplive (starši bodo lahko sicer povečali možnost za otrokovo večjo inteligentnost, a ga bodo tako morda izpostavili možnosti za gensko bolezen), bo ideja ‘načrtno izdelanih otrok’ izgubila privlačnost, ki jo sedaj morda ima.«

Po mnenju predsednika britanske Kraljeve družbe, astronoma Martina Reesa, je danes najnevarnejše širjenje mnenja v javnosti, da znanost in tehnika izgubljata nadzor nad seboj: »Skoraj vsako znanstveno odkritje je moč uporabiti v zle ali v dobre namene; aplikacije lahko usmerjamo v eno ali drugo stran, odvisno od naših osebnih in političnih odločitev. Vendar do koristnih in dobrih vplivov ne moremo brez soočenja s tveganjem. Odločitve, ki jih sprejemamo, posamično in skupno, bodo določile ali bo rezultat znanosti v enaindvajsetem stoletju benigen ali uničujoč.«

Znanstvenike seveda skrbi tudi naš odnos do okolja. Fizik Paul Davies meni, da je zelo nevarno širjenje ideje, da je naš boj proti globalnemu segrevanju ozračja že vnaprej izgubljen. »Človeštvo ima sredstva in tehnologijo da zmanjša emisije plinov, ki povzročajo učinek tople grede. Manjka samo politična volja.«

Nismo vsi enaki

Med letošnjimi odgovori velja posebej omeniti razmislek pionirja in vizionarja genomskih raziskav Craiga Venterja, ki meni, da bi lahko večje poznavanje vpliva genov na posameznikove lastnosti kot so značaj, inteligenca in motorične sposobnosti, privedlo do napetosti v družbi: »Nevarnost je v že znanem: vsi nismo ustvarjeni enaki.«

Venter pravi: »Tehnologija branja zapisa DNK napreduje zelo hitro. Približujemo se trenutku, ko nam ne bo na voljo le peščica, ampak več deset, kasneje tudi več tisoč in več milijonov, prebranih celotnih človeških genomov. Kmalu bomo začeli zbirati genetski zapis ljudi skupaj z njihovimi fenotipskimi lastnostmi. […] Ko nam bodo hitri računalniki in velike baze zbranih podatkov pomagale ugotavljati, kdo smo kot človeška vrsta, se lahko vprašamo, ali bo širša družba, ki praviloma o znanosti ne ve dosti in se boji novega, pripravljena na odgovore, do katerih bomo zelo verjetno prišli? […] Neizbežno se bo izkazalo, da so mnoge naše lastnosti močno odvisne od genov.«

»Vedenje pri sesalskih vrstah pripisujemo genski pogojenosti, ko pa pridemo do ljudi, se radi zatečemo k mnenju, da se vsi rodimo enaki, ali da je vsak otrok nekakšna ‘prazen nepopisan list papirja.’ Ko bomo prebrali vedno več sesalčjih genomov, med katerimi bo vedno več tudi človeških, […] bomo prisiljeni opustiti politično korektne interpretacije, saj nam bodo nove genomske tehnike in orodja omogočile, da raziščemo dejansko razmerje med prirojenim in privzgojenim. Povedano z drugimi besedami: smo na pragu realistične biologije človeštva.«

»Nevarna« ideja fizike dvajsetega stoletja

Zanimiv je tudi odgovor fizika Carla Rovellija iz mediteranske univerze v Marseillu. Po njegovem »obstoji velika ‘nevarna’ znanstvena ideja v sodobni fiziki, potencialno primerljiva s Kopernikom in Darwinom. To je ideja, da bi lahko bilo resnično, kar fizika dvajsetega stoletja pravi o svetu.« Kaj Rovelli misli s tem? »Kvantno revolucijo še zmeraj jemlje resno le malo ljudi. Nevarnosti se ponavadi izognemo s sklepom, da je ‘kvantna mehanika relevantna samo za atome in zelo majhne objekte…’ ali s kakšno podobno strategijo, ki nam omogoči, da se nam ni treba resno soočiti s problemom. […] Prepričan sem, da bo čez 200 let nevarna znanstvena ideja, ki se je porodila v začetku dvajsetega stoletja in so se jo vsi bali sprejeti, preprosto ta, da je svet zares povsem drugačen, kot si ga poenostavljeno predstavljamo danes.«