Lansko leto je minilo petindvajset let od zelo pomembne odločitve ameriškega vrhovnega sodišča, ki je s tesnim izidom glasovanja 5 proti 4 odločilo, da je mogoče patentirati tudi celotne žive organizme ali njihove dele. Danes je na osnovi te odločitve – po članku v reviji Science, 14. oktobra 2005 – samo za našo človeško vrsto pod zaščito patenta že dvajset odstotkov vseh genov. To v konkretnih številkah iz arhiva ameriškega Nacionalnega centra za biotehnološko informacijo pomeni 4.382 od 23.688 genov. Približno dve tretjini vseh patentov na človeških genih imajo zasebna podjetja, zelo veliko pa tudi raziskovalno usmerjene univerze. Na prvem mestu po številu je kalifornijska univerza, sledijo pa mnoga znana biotehnološka in farmacevtska podjetja kot so: Aventis, GlaxoSmithKline, Incyte, Bayer, pa tudi nam bolj znani Novartis.

Čeprav velik del človeškega genoma še ni zapatentiran, je na nekaterih posamičnih genih vpisanih že do dvajset različnih patentov za razne vrste uporabe in »izkoriščanja« konkretnega gena. So pa tudi primeri, ko en sam patent pokriva veliko število genov, kar je značilno predvsem za biotehnološke aplikacije, kot so recimo mikromreže. Najbolj sta s patenti omrežena gen BMP7, ki spodbuja nastanek kostnih celic, in gen CDKN2A, ki zavira nastanek tumorjev. Skoraj vsi patenti na slednjem so povezani z diagnostiko raka, pri prvem pa z načini spodbujanja rasti kosti. Tudi ostali močno patentirani geni so povezani z najbolj razširjenimi boleznimi: rakom dojke, sladkorno boleznijo, debelostjo … Od 291 genov, ki so povezani z rakom, je kar 131 patentiranih.

Zakaj sploh patenti?

Osnovni namen patentov je omogočiti izumitelju, da svoj izum deli z drugimi in tako obogati splošno znanje ter omogoči nadaljnje raziskave, hkrati pa se zavaruje, da vsaj nekaj časa (do 20 let) ne bo mogel nihče poslovno izkoristiti patentiranega odkritja brez izumiteljevega soglasja. Temeljni namen patentiranja je predvsem izogibanje skrivanja izumov in znanja, kar je bila seveda povsem običajna praksa, dokler patentni sistem ni postal splošno uveljavljen. Leonardo da Vinci je tako svoje iznajdbe zapisoval v zvezke z zrcalno pisavo, da so bili čitljivi šele v ogledalu, in se na ta način obranil vsaj manj inteligentnih tatov idej. Tudi razne skupnosti obrtnikov so dolga stoletja skrbno varovale praktično znanje ceha in ga le ustno prenašale iz roda v rod.

Že leta 1998 sta se Michael A. Heller in Rebecca S. Eisenberg v zelo odmevnem članku za revijo Science vprašala, če morda ne bo večje število patentov paradoksno privedlo do manjšega števila uporabnih izdelkov. Hipotezo sta poimenovala »tragedija privatizacije« (tragedy of the anticommons) in jo definirala kot razmere, ko neodvisno delujoči racionalni posamezniki ali skupine zaradi navzkrižnih interesov določena sredstva izkoristijo manj, kot bi jih sicer lahko. To se ponavadi zgodi, ko ima pravico do omejitve uporabe določene dobrine preveč različnih interesentov. Hipoteza »tragedije privatizacije« je le zrcalna podoba že bolj ustaljene hipoteze o »tragediji skupne lastnine« (tragedy of the commons), ko ima nasprotno preveč posameznikov pravico do (ne biti izključen pri delitvi) določene dobrine in lahko tako pretirano izkoristijo omejene vire določene dobrine.

Bistvena težava je, da lahko postane, ob prevelikem številu lastnikov, s katerimi se je treba dogovoriti pred izkoriščanjem dobrine, že dogovarjanje z množico različnih interesentov tako velik strošek, da se posla ali raziskave ne splača lotiti. Če se lotite izdelovanja kakšne ne ravno zapletene tehnične pogruntavščine, kot je recimo DVD predvajalnik, se boste morali dogovoriti z recimo ducatom nosilcev patentov, pri bolj zapletenih napravah pa gre lahko število zapatentiranih idej tudi v tisoče, kot je to menda pri računalniških mikroprocesorjih. Zgodi se, da so lahko v končni ceni izdelka stroški plačila patentov celo večji od neposrednih stroškov izdelave izdelka.

Da se tudi z najmanjšim nosilcem patenta ne velja pozabiti dogovoriti vnaprej, priča odmevna zgodba z zelo popularnim brezžičnim pošiljanjem sporočil BlackBerry, ki ga dnevno uporablja predvsem v ZDA že nekaj milijonov uporabnikov. Storitvi prav zdaj v začetku leta 2006 grozi sodna prepoved delovanja, saj se obe strani v sporu tudi po nekajletnem tožarjenju ne moreta sporazumeti. Podjetje NTP ima namreč nekaj patentov za tehnologijo brezžičnega dostopanja do e-pošte in te patente naj bi BlackBerry kršil. Za kršitev patenta zahtevajo več sto milijonsko odškodnino.

Vrhovno sodišče ZDA: tudi živa bitja lahko patentirate

Za današnji odnos do patentiranja dela ali celote živih organizmov je ključen sodni spor »Diamond vs. Chakrabarty,« ki se je leta 1980 zaključil s kontroverzno precedenčno sodbo ameriškega vrhovnega sodišča, da se tudi celotne žive organizme lahko patentira. Glavni akter zgodbe je znanstvenik Ananda Chakrabarty, ki se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja po doktoratu v Indiji preselil v ZDA in kot mladi uslužbenec General Electric v laboratoriju izdelal bakterijo, ki je bila sposobna razgrajevati naftne madeže. Ko je Chakrabarty leta 1972 vložil prošnjo za patentiranje bakterije, so mu vlogo zavrnili z obrazložitvijo, da proizvodov narave, ki so živi organizmi, ni moč patentirati.

Seveda se je Chakrabarty pritožil in primer je počasi potoval na višje instance, dokler o njem ni leta 1980 odločalo vrhovno sodišče. Po odmevni razpravi pred sodiščem, ko je svoja stališča predstavilo veliko interesnih skupin, ki so zagovarjali eno in drugo stran v sporu, je Chakrabarty za en sam glas zmagal. Sodnik Warren Burger je v svoji utemeljitvi sodbe zapisal, da v konkretnem primeru ni bistvena razlika med živim in neživim, ampak med tem kar obstoji po naravi in tem, kar je proizvod človeške ustvarjalnosti. Ker je bila Chakrabartyjeva bakterija ustvarjena v laboratoriju s pomočjo križanja, ni »izdelek narave,« ampak proizvod »človeške inteligence in raziskav.« Morda najbolj slavni citat iz sodbe je, da se lahko patentira »vse pod soncem, kar je proizvod človeka.«

Usoda »umetne« miške

Leta 1988 je ameriški patentni urad odobril patent za harvardsko onko-miš – običajno miš z vgrajenim genom, ki močno poveča možnosti, da bo žival zbolela za rakom. Takšna miš je seveda zelo pomemben pripomoček pri raziskovanju rakavih bolezni in iskanju zdravil zanje. V pojasnitvi dodelitve patenta so se na uradu sklicevali na argumente iz sodbe v primeru Chakrabarty: dodatni onkogen v miši pomeni, da to ni več naravna miš, ampak je »umetno ustvarjena.« Vendar pri patentiranju višjih organizmov vse države ne sledijo smernicam ZDA. Pred kratkim je vrhovno sodišče Kanade zavrnilo patent za harvardsko onko-miš, evropski patentni urad pa je patentu močno omejil obseg.

Nenavadna je tudi zgodba o izpodbijanju patentov za gena BRCA1 in BRCA2, ki povečujeta možnost nastanka raka dojke. Ameriško podjetje Myriad Genetics je na podlagi svojih patentnih pravic ustavilo razvoj preprostih in poceni testov za odkrivanje prirojenega nagnjenja za razvoj raka na prsih. V Evropi se je zato zbrala koalicija raziskovalnih ustanov in izpodbila ter omejila Myriadove patente. Najbolj nenavadno pa je, da so sedaj ti testi v prosti uporabi za vse, razen za ženske iz judovske skupnosti Aškenazi, ki morajo še zmeraj plačati podjetju Myriad Genetics odškodnino ob uporabi testa. (Aškenazi so potomci srednjeveške židovske skupnosti, ki je živela ob reki Ren v Nemčiji. Danes jih je največ v ZDA in v Izraelu. Ker so se poročali in imeli potomce predvsem znotraj skupnosti, se je v populaciji skozi stoletja pojavilo veliko gensko pogojenih bolezni.) Strogo po zakonu bi morali zdravniki vsako žensko pred uporabo testa vprašati, če je Židinja iz skupnosti Aškenazi, kar je seveda povsem absurdno.

Zavrnjeni patent za himero

Od razsodbe vrhovnega sodišča za primer Chakrabarty v začetku osemdesetih let se je na področju biotehnologije marsikaj spremenilo. Postopki prenašanja dela zapisa DNK iz enega organizma v drugega so postali nekaj običajnega. Nastalo je veliko biotehnoloških podjetij, ki so danes zelo pomemben del gospodarstva, saj obračajo velikanske vsote denarja. Pred nekaj leti smo dobili tudi celotno sliko človeškega genoma. Prav zato se vse bolj pojavljajo zahteve, da je potrebno obseg patentiranja na področju živih organizmov znova premisliti.

Na patentni urad pa občasno priromajo tudi zelo nenavadne ideje. Lansko leto je ameriški patentni urad tudi dokončno zavrnil vlogo glasnega nasprotnika biotehnologije in aktivista Jeremyja Rifkina, ki je želel patentirati hipotetično himero: živo bitje, ki bi bilo delno človek delno žival. Njegova aktivistična ideja je bila, da bi lahko kot nosilec patenta za himero preprečil, da bi se kdorkoli lotil takšnih poskusov.