Zelo verjetno že čez nekaj let na policah naših trgovin ne bo več mogoče videti banan, kakršne lahko kupimo danes. Našemu priljubljenemu sadežu grozi izumrtje, saj velike plantaže banan v tropih napada ubijalska glivična okužba. Veliki pridelovalci banan se zato trudijo, da bi vzgojili novo sorto banan, ki bi bila odporna na okužbo, a zaenkrat še nimajo primernega kandidata. Na pomoč so priskočili tudi znanstveniki, ki poskušajo s pomočjo sodobne biotehnologije banano gensko malenkost spremeniti, da bo odporna na ubijalsko bolezen, a bo še zmeraj ohranila enak videz in okus.

So banane sadje ali zelenjava?

Večina Evropejcev in v Američanov dojema banane kot sadje, slaščico ali priboljšek ob obroku, a povsod po svetu ni tako. Za skoraj pol milijarde ljudi predvsem v manj razvitih tropskih deželah, so sicer malo drugačne banane, kot jih poznamo mi, temeljna sestavina vsakodnevnega jedilnika. Te banane za lokalno prebivalstvo niso sadje, saj jih je potrebno pred jedjo skuhati ali speči, tako da so glede uporabe v lokalni kuhinji bolj podobne našemu krompirju ali koruzi.

Banane gojijo v več kot 120 državah na skoraj 10 milijonih hektarjev površine, kjer jih na leto dozori za 100 milijonov ton. Banane so v manj razvitem svetu četrta najpomembnejša prehrambena kultura takoj za rižem, pšenico in koruzo. So energijsko zelo bogata hrana, hkrati pa tudi pomemben vir kalija in vitaminov A, B6 ter C. Ker so lahko prebavljive, so ponavadi prva hrana dojenčkov. Skoraj 90% vseh banan pridelajo na manjših kmetijah za domačo uporabo in lokalno trgovanje.

Banane kot popolna hrana

Rekorderji po pojedenih bananah so prebivalci vzhodne Afrike (Uganda, Burundi in Ruanda), kjer pojedo 250 kg banan po glavi letno. Lokalna beseda za banano »matooke« je tam kar sopomenka za hrano. Iz banan izdelujejo tudi popularno pivo, ki je za prebivalstvo pomemben vir vitamina B. Velika prednost banan pred drugimi poljedelskimi kulturami je, da jih ni treba vsako leto na novo saditi. Uspevajo v najrazličnejših okoljih in imajo plodove čez celo leto, kar pomeni, da so lahko stalni vir hrane, tudi ko recimo druge poljščine še zorijo. S povečano urbanizacijo tretjega sveta, ko se ljudje selijo iz dežele v mesta, so postale banane tudi po mestnih vrtovih pomemben vir hrane, saj jih ni težko gojiti.

Po vsem svetu poznajo okoli 1000 različnih sort banan, ki jih razvrščajo v 50 večjih podskupin. Nekateri bananovci zrasejo tudi do višine 15 metrov in na njih zrasejo tudi do 50 centimetrov veliki sadeži. Banane, kot jih poznamo v Evropi in v Severni Ameriki so sorta Cavendish in v celotni svetovni pridelavi banan predstavljajo le desetino pridelka. Večinoma jih pridelujejo na velikih plantažah v tropih in nato tovorijo na police naših trgovin. Zanimivo je, da Američani pojejo od vsega sadja največ prav banan vrste Cavendish – več kot deset kilogramov letno po glavi. Jabolka so pri njih šele na drugem mestu z dobrimi sedmimi kilogrami letno.

Proizvodnja in prodaja banan Cavendish je velik posel, v katerem se pretakajo precejšni denarji. Izraz »banana republika« označuje prav velike proizvajalke banan, kjer so močna mednarodna podjetja, kakršno je bilo recimo United Fruit Company, v prejšnjem stoletju za ohranitev donosne trgovine s sadjem, posegala tudi po drastičnih ukrepih, kot je recimo nasilno strmoglavljanje državnega vodstva. Med večjimi posegi »banana-podjetij« v politiko je bilo recimo strmoglavljanje gvatemalskega predsednika leta 1954 in posojanje ladij leta 1961 za neuspelo invazijo na kubanski prašičji zaliv.

»Pra-banana« in milijarde njenih klonov

Nam znane »desertne« banane Cavendish pa so zanimive tudi z biološkega vidika. Večina od sto milijard letno pojedenih banan vrste Cavendish je z genetskega vidika povsem enakih. Ne glede na to, od kod prihajajo na police naših trgovin – iz Hondurasa ali Tajske, Jamajke ali Kolumbije – so vse genetsko identične kopije skupne »pra-banane,« ki so jo v začetku dvajsetega stoletja iz jugovzhodne Azije prinesli v karibski botanični vrt. Pred petdesetimi leti pa so to konkretno rastlino začeli sistematično razmnoževati in saditi na velikih plantažah za množično proizvodnjo banan, kot jih poznamo danes.

Prav pomanjkanje genske raznolikosti med bananami vrste Cavendish, posajenimi na prostranih plantažah po svetu, je največja nevarnost, ki preti sicer enemu najbolj priljubljenih svetovnih sadežev. Bolezen, ki lahko uniči eno rastlino bananovca, lahko enako uspešno napade tudi vse druge, saj se medsebojno genetsko ne razlikujejo. Okužba, ki bi prizadela eno plantažo, bi se širila naprej in prizadela tudi druge in tako na policah naših trgovin hitro ne bi bilo več priljubljenega sadja.

Apokalipsa banan

Sliši se skoraj neverjetno, a nevarnost apokalipse banan ni zanemarljiva. Še posebej, ker se je en velik pomor banan že zgodil sredi prejšnjega stoletja. Do takrat so se naši predniki sladkali z bananami sorte Gros Michel, ki so bile menda večje in slajše od nam znane sorte Cavendish. V začetku dvajsetega stoletja pa se je začela med bananovci širiti glivična okužba imenovana panamska bolezen. Najprej se je pojavila v Surinamu, potem pa se je čez Karibe v 1920-ih letih prenesla v Honduras, ki je bil takrat največji pridelovalec banan na svetu (danes je Honduras tretji za Ekvadorjem in Kostariko). Da bi ubežali pred boleznijo, so pridelovalci nasade selili na nova še neokužena področja, za kar so morali posekati velika področja deževnega gozda.

Okrog leta 1960 se taktika seljenja ni več obnesla, saj je povzročala prevelike dodatne stroške. Takrat so veliki proizvajalci odločili, da bodo uveljavljeno sorto Gros Michel, nadomestili s takrat malo znano sorto Cavendish, ki je bila na panamsko bolezen odporna. Druga vrsta je seveda potrebovala drugačno logistiko, v kar so morali investirati velike denarje, a drugače pač ni šlo.

Leta 1992 pa so v Aziji opazili novo glivično okužbo, ki je tokrat prizadela tudi sorto Cavendish. Od takrat je nova vrsta panamske bolezni že uničila nasade Cavendish banan v Indoneziji, Maleziji, Avstraliji in na Tajvanu, sedaj pa se širi po jugovzhodni Aziji. V Afriki in v Latinski Ameriki je še ni, a se vsi strinjajo, da se bo tudi tja slej ko prej razširila.

Kako rešiti banane pred izumrtjem?

Veliko truda se zadnja leta vlaga v poskuse, da bi našo priljubljeno sorto banan nekako rešili in ohranili na policah trgovin. S pomočjo obsežnega biološkega znanja lahko znanstveniki danes pristopajo k iskanju rešitve na dva načina. Po tradicionalni metodi poskušajo s križanjem različnih vrst in sort banan vzgojiti novo sorto bananovca, ki bi bil odporen na panamsko bolezen. Moderna tehnologija in znanje pa jim omogočata tudi, da bi do odporne rastline prišli s pomočjo biotehnologije in spreminjanja bananinega genskega zapisa. Želja biotehnološke skupine je, da bi bile gensko spremenjene banane na videz in po okusu še vedno povsem enake, kakršne poznamo danes, le rastlina, na kateri zrastejo, bi bila zaradi spremenjenega genskega zapisa odporna na uničujočo bolezen.

Velika težava pri naravnem križanju banan je zelo majhna količina semen, ki jih proizvedejo banane. Na 300 banan najdejo le eno samo seme, ki ga potem skrbno posadijo v rastlinjak in le tretjina jih nato vzklije. Prvi sadeži, po katerih šele lahko sodijo uspešnost križanja, pa na bananovcu zrastejo šele čez kaki dve leti. Poleg dobrega okusa in lepega videza pa mora biti »nova banana« primerna tudi za dolge transporte. Vzgojili so namreč že nekaj primernih nadomestkov za bolno sorto Cavendish, a imajo recimo pretanko lupino ali prehitro dozorijo, tako da ne bi prestale dolge poti iz plantaž v tropih do naših tržnic in trgovin.

Skupina, ki išče rešitev s križanji, bo seveda proizvedla povsem drugo sorto banan, ki verjetno ne bi imela enakega okusa in videza, kar velike proizvajalce banan najbolj skrbi. Ljudje smo na banane, kakršne poznamo danes, navajeni in prav za ta tip sadja je prilagojenih ogromno najrazličnejših kuharskih receptov. Bomo enako dobro sprejeli tudi nadomestek, ki bo morda še slajši, a bo imel mogoče malo drugačno obliko, velikost in okus?

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here