Samo Kreft: Zdravilne rastline – od Pehtinih zvarkov do sodobnih zdravil

    Predavanje bo v torek 4. 4. 2006 ob 20:30 v Hiši eksperimentov.

    Kaj je bilo prej: zdravila ali njihovi stranski učinki. Ne, to ni zgodba o kuri in jajcu. Pri zdravilih lahko z gotovostjo trdimo, da so njihovi stranski učinki obstajali že, ko zdravil sploh še ni bilo.
    Rastline so bile od nekdaj osnovno človekovo zdravilo. Izbira rastlin za to nalogo je bila za prazgodovinskega človeka samoumevna, saj se je z rastlinami tudi prehranjeval. Ko se je poskušal hraniti z različnimi rastlinami, ki jih je srečeval na svojih selitvah, je opazil, da se po zaužitju nekaterih rastlin slabo počuti, dobi drisko, ne more zaspati ali pa mu na primer srce začne močno razbijati. Različne znake zastrupitev je kasneje začel obvladovati in jih uporabljati sebi v prid. Če se je težko iztrebljal, je vzel manjši odmerek rastline, ki mu je povzročila drisko. Če je moral ostati buden (npr. na nočnem lovu), je uporabil rastlino, ki povzroča nespečnost. Če je imel oslabljeno srce, je zaužil rastlino za pospešitev srčnega utripa. Strupene učinke je spremenil v zdravilne.

    S časoma si je pridobival vse več in več izkušenj in jih prenašal iz generacije v generacijo. Izkušnje so se mešale tudi z legendami in vražami in tako so nastali različni tradicionalni zdravstveni sistemi. Poznamo Kitajsko tradicionalno medicino, indijsko Ayurvedo, japonski Kampo, evropski herbalizem in druge. Posamezniki, ki so se specializirali za uporabo rastlin v zdravstvene pa tudi druge namene so bili vrači, šamani, čarovniki, čarovnice in da ne pozabimo na teto Pehto iz Vandotove pripovedi o Kekcu. Tako je šel razvoj naprej vse do pred dobrimi 100 leti, ko zahodna uradna medicina praktično še ni poznala drugega kot zdravil rastlinskega izvora. Takrat se je začel strm razvoj tako biomedicinskih ved (fiziologije, biokemije, celične biologije…), kot tudi organske sintezne kemije. Biologija, ki je do takrat temeljila na opazovanju se je od takrat preusmerila na merjenje. Analogno medicini niso več zadoščala pričevanja o uspešnosti posameznega zdravila, zahtevala je zdravila z izmerjeno učinkovitostjo. Tem zahtevam je ustrezalo vse več sinteznih zdravil, ustrezne zdravilne rastline pa bi lahko prešteli na prste na rokah. Tako so bile do druge polovice 20. stoletja zdravilne rastline, razen nekaj častnih izjem, izrinjene iz uradne medicine. Takrat pa sta se za zdravilne rastline pojavili dve ugodni okoliščini: gibanje »nazaj k naravi«, ter razvoj analizne kemije. To je omogočilo, da smo lahko po kriterijih uradne medicine dokazali zdravilne učinke še več drugim rastlinam, ter odkrili nekaj novih zdravil iz rastlin, ki se v ljudski medicini niso uporabljala. Tako je danes več najuspešnejših zdravil proti raku pridobljenih iz rastlin; najuspešnejše zdravilo proti depresiji pa je ljudski medicini poznana šentjanževka, ki jo v zahodni Evropi že dobimo na recept in se plača iz zdravstvene blagajne. Ne smemo pa pozabiti, da kot vsa zdravila, tudi zdravilne rastline od strupov loči le tanka črta.

    prof. dr. Samo Kreft, mag. farm.
    Fakulteta za farmacijo
    Univerza v Ljubljani