Zgodba o ruskem botaniku, genetiku, geografu in pustolovcu Nikolaju Ivanoviču Vavilovu (1887-1943) je gotovo ena od najbolj zanimivih, a hkrati najbolj žalostnih epizod iz zgodovine naravoslovne znanosti dvajsetega stoletja. Ni skrivnost, da demokratičnost posamezne države in podpora, ki jo oblast daje znanosti, praviloma nista v premem sorazmerju. Velikokrat se zgodi, da so totalitarne države bolj radodarne do znanosti kot njihove demokratične sosede. Seveda pa to velja le, dokler se znanstveniki ne vtikajo v politiko in s svojimi dosežki in odkritji dvigajo ugled države. Če uspejo znanstveniki ustvariti vtis, da so nekakšni »narodni heroji«, jih bo imela vsaka oblast rada, še posebej totalitarna.

Mladi znanstvenik z vizijo

Ko je bila med obema svetovnima vojnama Rusija pod Stalinom pogreznjena v revolucionarno vrenje, je bila ruska znanost na področju genetike in agronomije med vodilnimi na svetu. Za znanstveno odličnost ruskih bioloških znanosti v prvi polovici dvajsetega stoletja je zaslužen predvsem mladi nadarjeni, delavni in organizacijsko zelo sposobni agronom Nikolaj Ivanovič Vavilov.

Nikolaj se je rodil v Moskvi leta 1887 kot najstarejši od štirih otrok v premožni družini trgovcev. Njegov mlajši brat Sergej je postal ugledni fizik in predsednik Sovjetske akademije znanosti. Tudi Nikolaj se je že od mladih nog zanimal za znanost, še posebej za rastline. Leta 1911 je diplomiral na Moskovskem agrikulturnem inštitutu in začel znanstveno kariero na področju uporabne botanike oziroma kultiviranih rastlin. Ključni trenutek v njegovem znanstvenem razvoju je bila odločitev njegovih nadrejenih, da ga leta 1913 pošljejo v Anglijo na izpopolnjevanje s področja genetike. William Bateson, pri katerem je Nikolaj nekaj časa delal, je bil takrat vodilni svetovni genetik in je na Nikolaja močno vplival. V Rusijo se je vrnil takoj po izbruhu prve svetovne vojne, hitro končal svoj podiplomski študij in leta 1917 postal profesor agronomije, botanike in genetike na univerzi v Saratovu.

Kmalu po ruski revoluciji ga je Lenin postavil za vodjo Inštituta za uporabno botaniko v Peterburgu, ki je pod Nikolajevim vodstvom hitro postal vodilna svetovna ustanova na področju študija kultiviranih rastlin. Na višku svoje kariere okoli leta 1934 je imel po celotni Sovjetski zvezi zaposlenih kar dvajset tisoč pomočnikov. Presenetljivo pa ne Nikolaj, ne njegov mlajši brat Sergej nista nikoli vstopila v komunistično partijo, seveda pa sta podpirala socialne in ekonomske cilje revolucionarnega režima.

Izgradnja največje genske banke za kultivirane rastline

Nikolaj Vavilov je imel neverjetno energijo in zagnanost do dela. Po pripovedovanju sodelavcev naj bi spal le po nekaj ur na dan, tehniki pa so ga morali že ob četrti uri zjutraj čakati na polju, da so skupaj začeli z delom. Ker je poznal osnove genetike, ki jo je spoznal med študijem v Evropi, je vedel, da lahko s križanji ustvari boljše in na bolezni odporne rastline samo, če ima na voljo veliko različnih rastlinskih sort in vrst.

Ideja je bila preprosta: da bi vzgojil za gojenje hrane čim boljše rastline, je potreboval čim večji arhiv rastlin vseh vrst in variacij, da jih je lahko križal in iskal tiste, ki so bile najbolj primerne za gojenje. Več, ko je imel na voljo različnih variacij žita, riža in krompirja iz različnih koncev sveta, lažje je s križanji vzgojil nove sorte, ki so bile odporne na bolezni.

Seveda pa nabora semen različnih variacij posameznih rastlin ni imel, zato je v obdobju, ko je bil vodja Inštituta za uporabno botaniko, organiziral več kot sto znanstvenih ekspedicij v Azijo, Afriko, Ameriko in na Bližnji vzhod, na katerih so nabrali vzorce več deset tisoč rastlinskih vrst. Iz oddaljenih gora, gozdov in travnikov je Vavilov domov na svoj inštitut v Leningradu pošiljal redke sorte prehrambnih rastlin, kot so: riž, pšenica, koruza, ječmen, oves in krompir. Seveda pa so ga zelo zanimale tudi takrat manj znane poljščine, kot so leča, čičerka, soja in še nekaj drugih. Ustvaril je največjo zbirko semen na svetu z nekaj sto tisoč vzorci, med katerimi je bilo samo vzorcev sort pšenice okoli trideset tisoč. Nekaj rastlin, ki jih je našel, v Evropi takrat še niso poznali.

Čez puščavo in goščavo v lovu za rastlinami

Včasih je dobil semena rastlin kar na tržnicah odročnih krajev, spet drugič je imel več težav. Z ene od afriških ekspedicij na področje današnje Etiopije v 1920-ih letih, se je menda komaj vrnil živ. V svojih zapiskih opisuje, kako je med iskanjem redke sorte pšenice in ječmena brodil po Modrem Nilu in si utiral pot med velikanskimi krokodili, ki so nanj prežali z vseh strani. Ko je prenočeval v štoru na rečnem bregu, ga je ponoči napadla množica pajkov in škorpijonov, a jih je uspel z zvijačo spraviti iz šotora. Pred šotorom je prižgal oljno svetilko in svetloba je hitro zvabil nevarna bitja na prosto. Še globlje v afriški divjini so ga zajeli oboroženi razbojniki, ki jih je uspel onesposobiti na povsem ruski način: opil jih je z najkvalitetnejšo vodko in pobegnil, ko so opiti z alkoholom zaspali.

Leta 1923 je po celotni Sovjetski postavil več kot sto eksperimentalnih postaj, kjer so preizkušali posamezne poljščine. Nekaj let kasneje so vse te centre združili pod krovno Leninovo akademijo za agrikulturne znanosti, katere predsednik je postal Vavilov. Isto leto so ga izvolili tudi za rednega člana Sovjetske akademije znanosti.

Leta 1926 je objavil odmevno razpravo o geografskih izvorih kultiviranih rastlin. Zagovarjal je tezo, da ima vsaka »udomačena« rastlina nekje na svetu svoje področje izvora, kjer lahko najdemo tudi največjo gensko raznolikost te posamezne rastlinske vrste. Če recimo iščemo nove sorte krompirja, moramo ponje v Južno Ameriko, saj krompir izvira iz področja današnjega Peruja, Ekvadorja in Bolivije.

Spor s Stalinovim varovancem Lisenkom

Ko je Nikolaj vodil inštitut, so bili ruski rastlinski genetiki med najboljšimi na svetu. Odkrito je podpiral mednarodno sodelovanje in prenos novih znanj z zahoda, kar je bilo sicer dobro za rusko znanost, ni pa ustrezalo državni ideologiji. Ko se Stalinova reforma kmetijstva s pomočjo kolhozov ni ravno obnesla, so potrebovali grešnega kozla. Nikolaj Vavilov je bil primerna žrtev, saj so se nanj že vsule kritike o upravičenosti dragih in pogostih potovanj v odročne tuje kraje. Vavilov se je branil, a argumenti niso prav nič šteli.

Večino najpomembnejših funkcij na področju sovjetskega biološkega in agrikulturnega raziskovanja je prevzel karizmatični, a slabo izobraženi agronom Trofim Denisovič Lisenko, ki je pritegnil pozornost oblasti s svojo alternativno verzijo biologije. Lisenko je zagovarjal nekakšen lamarkizem. Po njegovo je bila Vavilova metoda iskanja novih sort rastlin s pomočjo križanja preveč akademsko abstraktna in buržoazna. Sam je predlagal veliko bolj preprosto in po njegovo tudi učinkovito metodo »dresiranja« rastlin, s pomočjo katere bi rastline »učili« in jih tako usmerjali v želene oblike, ki bi dale največ hrane.

Lisenko je poosebljal mitični ideal sovjetskega kmečkega genija, ki je medije polnil s herojskimi dosežki domače »pristne« znanosti. Ko je bil leta 1936 Lisenko nagrajen z redom Lenina, je časopis Pravda objavil zahvalno pismo njegovih staršev naslovljeno na Stalina. »Dan, ko smo izvedeli, da je bil naš Trofim odlikovan z redom Lenina, je bil najsrečnejši dan našega življenja. Kako bi lahko kdajkoli sanjali o tako veliki časti, ki je doletela nas, uboge kmete iz vasi Karlovka?«

Seveda se Lisenkovi poljedelski »čudeži« v praksi niso obnesli. Največjo gospodarsko škodo je državi s svojim neznanjem povzročil, ko je skoraj uničil sovjetsko mlekarsko industrijo. S križanji plemenskih krav in navadnih bikov je namreč izničil dosežke več generacij skrbno vodene živinoreje.

Umreti od lakote pri polnem skladišču krompirja

Le malo pred drugo svetovno vojno so Stalinove čistke dosegle tudi Nikolaja. 4. avgusta 1940 so ga aretirali na ekspediciji v Ukrajino in ga obtožili sabotaže ter sodelovanja z buržoaznimi reakcionarnimi silami. Najprej so ga obsodili na smrt, a so mu potem ob posredovanju brata Sergeja kazen zmanjšali na deset let ječe. Ko so ga leta 1942 sprejeli za člana ugledne britanske Kraljeve družbe, je ruska tajna policija spet odprla njegov dosje, vendar je bilo že prepozno. Čeprav je vse svoje življenje posvetil raziskovanju prehranskih rastlin, je 16. januarja 1943 v zaporu umrl od lakote.

O karizmi, ki jo je imel Vavilov, priča tudi zgodba iz časov obleganja Leningrada med drugo svetovno vojno, ko je bila v mestu strašanska lakota in so ljudje umirali kar na cestah. Nekaj njegovih sodelavcev je ves čas požrtvovalno varovalo inštitut in dragoceno zbirko semen, ki so jih z velikimi težavami nabrali na odročnih predelih sveta. Vsaj deset sodelavcev inštituta je umrlo od lakote, ne da bi se dotaknili dragocenih vzorcev krompirja, riža, koruze in drugih poljščin iz odročnih krajev.