Zgodba popularne knjige Dana Browna Da Vincijeva šifra in po njej pravkar posnetega filma s Tomom Hanksom in Audrey Tautou v glavnih vlogah je spletena okoli možnosti za izvedbo eksperimentalnega znanstvenega dokaza proti uradni cerkveni interpretaciji Kristusove zgodbe. Z genetsko analizo domnevnih Jezusovih potomcev bi lahko znanstveno pokazali, da je uradna cerkvena zgodba le mit, ki so ga zaradi političnih potreb skonstruirali več stoletij po Kristusovi smrti. Kot so podrobno pojasnili že v mnogo zanimivih televizijskih dokumentarcih in poljudnih knjigah, ki dešifrirajo Da Vincijevo šifro, je celotni zaplet romana le fiktivna pripoved, ki si spretno sposoja nekatera zgodovinska imena in dogodke ter jih poveže v napeto zgodbo. Vse skupaj je le zabavna povest, ki ji je uspelo pritegniti več deset milijonov ljudi k branju romana in jih bo verjetno še veliko več k ogledu filma.

Vendar pa je sam okvir zgodbe vseeno vreden premisleka, saj se opira prav na sedanji odnos med vednostjo in verovanjem. Zanima nas, ali bi se dalo Da Vincijevo šifro brati tudi kot metaforo za razumevanje znanosti v današnji družbi? Bi lahko v glavnih junakih filma prepoznali tipične predstavnike mogočih odnosov med vednostjo in verovanjem?

Profesor in kriptologinja

V filmu najprej spoznamo Roberta Langdona (Tom Hanks), tipičnega univerzitetnega profesorja, ki predava, piše knjige in predvsem skrbi za prenašanje znanja na študente in širšo javnost, ter kriptologinjo Sophie Neveu (Audrey Tautou), ki je predvsem raziskovalka oziroma znanstvenica s terena. Skozi razvoj zgodbe skupaj z Langdonom rešujeta uganke in napredujeta v razumevanju sveta okoli sebe, podobno kot dejanski znanstveniki rešujejo probleme na svojem strokovnem področju in tako povečujejo naše znanje o svetu.

A več kot Sophie odkrije in spozna o dogodkih, ki se odvijajo v filmu, bolj postaja jasno, da je tudi sama nekako umeščena v predmet svojega raziskovanja. V zgodbi ni po naključju. Nekaj podobnega drži tudi za znanost samo, vsaj od Kopernika naprej, ki je sprožil veliko revolucijo v astronomiji prav s tem, da je v teoriji o zgradbi neba upošteval tudi lastno gledišče oziroma mesto v zgradbi sveta. Tiri planetov so samo videti zapleteni, kot da bi se po nebu gibali po pentljah, ker nismo upoštevali, da se naše lastno gledišče na Zemlji tudi giblje.

Lovec na gral in Sofija

Sir Leigh Teabing (Ian McKellen), strokovnjak za zgodovino grala, je gnostik oziroma tipični predstavnik tako imenovanih novodobnih interpretacij znanosti, ki iščejo nekakšne vzporednice, recimo med sodobnimi teorijami kvantne fizike in starimi religijami Daljnega vzhoda. Verjame namreč, da lahko z znanstvenim eksperimentom (v filmu je to genska analiza Kristusovih potomcev) ovrže tudi religiozne interpretacije in tako pride z znanostjo do pristne vere.

Če je Sophie moderna znanstvenica oziroma pomeni kar znanstveno vednost samo (v grščini pomeni sophia modrost oziroma vednost), je Teabing tisti, ki vidi v znanosti nekakšen sveti gral, ki bo omogočil vzpostavitev prave, pristne duhovnosti. V popularni literaturi o znanosti je beseda sveti gral ponavadi označba za velik preboj v znanstvenem razumevanju, ki bo imel pomembne posledice za vso znanost. Dolgo časa so pisali o teoriji, ki bi združila kvantno fiziko in gravitacijo, kot o svetem gralu znanosti. In v filmski zgodbi se res izkaže, da je Sophijino telo dobesedno sveti gral oziroma potencialni objekt za genetsko analizo in razkritje nekakšne božje krvne linije.

Cinik in fundamentalist

Škof Aringarosa (Alfred Molina) in njegov neizprosni pomočnik Silas (Paul Bettany) sta tudi dve karikirani figuri naše sodobnosti. Aringarosa je tipičen cinik. Zanj je vera predvsem pravljica za množice. Če ljudje nimajo vere, ki bi osmišljala njihova življenja, nastane prej ali slej kaos, tako da je po njegovem mnenju boljša lažna vera kot sploh nobena. Vsaj za zgodbo v filmu tudi ni nepomembno, da bi ob zlomu uradne »pravljice« ta škof in njegovi somišljeniki ostali brez pomembnega dela oblasti in bogastva.

Nasprotno pa je albin Silas fundamentalist, ki ne ločuje med vero in vednostjo. Obnaša se, kot da bi Boga poznal osebno; kot da bi že enkrat bil v nebesih, zdaj pa se je samo vrnil, da bi po Božjem naročilu na Zemlji uredil nekaj malenkosti.

Sveti gral znanosti

Na vpletanje Boga v naslove knjig o zadnjih dosežkih znanosti smo se počasi že navadili. Če drugega ne, omenjanje Boga v naravoslovnih knjigah pritegne bralce. Nobelovec za fiziko Leon Lederman je recimo svojo knjigo o Higgsovem bozonu naslovil Božji delec: Če je vesolje odgovor, kaj je vprašanje? Albert Einstein je nekoč zapisal, da po njegovo »Bog ne kocka«, Stephen Hawking pa je nasprotno trdil, da »Bog ne le kocka, ampak vrže kocke občasno tudi tja, kjer jih ne moremo videti«. Ko so prvič objavili obstoj fluktuacij v kozmičnem sevanju ozadja, ki jih je zbral satelit COBE, kar je pomenilo, da je tudi kozmologija postala eksaktna eksperimentalna znanost, je vodja raziskave George Smoot za medije izjavil, da je zanj odkritje fluktuacij nekaj podobnega, kot da bi »gledal v obličje Boga«.

Vse razprave o odnosu med vednostjo in vero prej ali slej trčijo ob razvpito Galilejevo tragično zgodbo. V sedemnajstem stoletju ga je, kot je splošno znano, inkvizicija obsodila na dosmrtni hišni zapor, ker je z objavo astronomske knjige kršil prepoved zagovarjanja kopernikanske teorije, da se Zemlja vrti in kroži okoli Sonca. Vendar tu ne bomo obnavljali znane Galilejeve zgodbe, marveč v javnosti manj znano vatikansko afero izpred nekaj desetletij, ki je prav tako povezana z Galilejevim imenom.

Paschinijeva afera

Leta 1941 je vatikanska Pontifikalna akademija znanosti ob pripravi na tristoletnico Galilejeve smrti zadolžila cerkvenega zgodovinarja in duhovnika Pia Paschinija, da napiše knjigo o Galilejevem življenju in delu ter zgodovinskih okoliščinah, ki so botrovale njegovi usodi. Paschini je tako med divjanjem druge svetovne vojne proučeval cerkvene arhive v Vatikanu in pisal knjigo o Galileju. Januarja 1945, tik pred koncem vojne, je končani rokopis knjige poslal v pregled naročniku. Takratni direktor vatikanskega astronomskega observatorija je rokopis ocenil pozitivno, a drugi recenzenti knjigi niso bili tako naklonjeni.

Maja 1946, več kot eno leto po oddaji rokopisa, je v pismu prijatelju Valeju povzel svoje videnje odlašanja z objavo: »Rekli so, da je moje delo apologija Galileja […] poudarjali so, da Galilej svojega sistema ni dokazal (običajni sofizem) in sklenili, da objava ni primerna. […] Obtožbe so me trdno prepričale, da Sveti Oficij že od samega začetka ni želel takšne publikacije. Pontifikalna akademija znanosti jo je želela in Sveti Oče jo je odobril, ne pa tudi Sveti Oficij […] Če so pred stoletji storili veliko napako (in to ni edina), moramo biti zato danes nečastni? Če samo pomislim, kako so od mene vedno znova zahtevali, da sem objektiven, nepristranski …«

Paschinijev rokopis tako ni šel v tisk in avtor se je vrnil k svojemu prejšnjemu delu, med drugim tudi k urejanju Katoliške enciklopedije, za katero je leta 1950 napisal povsem nepolemičen esej o Galileju. Umrl je decembra 1962.

Knjigo vseeno objavijo

Vendar se tu Paschinijeva zgodba še ne konča. Pontifikalna akademija znanosti se je odločila, da bo Paschinijevo knjigo ob štiristoletnici Galilejevega rojstva leta 1964 vseeno izdala. Jezuitu Edmondu Lamallu so naročili, naj rokopis uredi in pripravi za natis.

V uvodniku, ki ga je spisal za Paschinijevo knjigo, Lamelle seveda ne omenja zapletov z objavo. Poudari celo, da je samo besedilo le minimalno spreminjal: »Naše spremembe, v besedilu in v opombah, so bile namenoma zelo diskretne; omejili smo se na nujne popravke in na minimalne bibliografske posodobitve.«

Paschinijeva knjiga je bila leta 1965 omenjena tudi v sklepnem dokumentu Drugega vatikanskega koncila z naslovom Gaudium et Spes: »Obžalujemo odnos, ki ga včasih odkrijemo celo med kristjani, po katerem se premalo ceni upravičena avtonomija znanosti, in ki je mnoge ljudi na podlagi sporov in polemik privedel do prepričanja, da si vera in znanost nasprotujeta.« V opombi k navedenemu besedilu piše: »Cf. Msgr. Pio Paschini, Vita e opere di Galileo Galilei, 2 volumes, Vatican Press (1964).«

Je šlo za namerno zavajanje?

Leta 1978 je bila v Vidmu (Udinah) ob stoletnici Paschinijevega rojstva znanstvena konferenca, na kateri so zgodovinarji razpravljali med drugim tudi o Paschinijevi raziskavi Galilejevega življenja. Tu so si lahko ogledali med drugim tudi obširno korespondenco med Paschinijem in njegovim prijateljem z imenom Giuseppe Vale, iz katere je zgornji citat. V knjižnici pa so hranili izvorni Paschinijev rokopis knjige o Galileju, zato se je Pietro Bertola, eden od udeležencev konference, odločil, da bo natančno primerjal Paschinijev izvorni rokopis z objavljenim besedilom. Bertolajeve ugotovitve so presenetile vse.

Izkazalo se je, da jezuit Lamelle še zdaleč ni popravljal le jezikovnih napak in očitnih faktičnih nepravilnosti, kakor je zapisal v uvodniku. Spreminjal je ključne ugotovitve in poudarke Paschinijeve razprave. Avtorjeve ostre opazke na račun cerkvene strani je omilil, Galileja pa prikazal v veliko slabši luči kakor pisec izvornega rokopisa.