Kardinal Alfonso López Trujillo, vodja vatikanskega pontifikalnega koncila za družino, ki papežu svetuje pri odločitvah o vprašanjih družine, je v intervjuju za katoliški tednik Famiglia Cristiana 2. 7. 2006 ostro obsodil raziskave na embrionalnih matičnih celicah: »Uničenje embria je enakovredno abortusu. In izobčenje velja za žensko, zdravnike in za raziskovalce, ki embrio uničijo.« Postal je prvi visoki vatikanski uradnik, ki je za znanstvenike, udeležene pri raziskavah embrionalnih matičnih celic, predlagal najvišjo kazen, ki jo danes še ima katoliška cerkev.

Anatomske raziskave kadavrov

Predlog najstrožje cerkvene kazni za znanstvenike, ki se ukvarjajo z enim ključnih področij sodobne znanosti, je pomenljiv. Takoj ga moramo postaviti v kontekst podobnih cerkvenih izjav v preteklih stoletjih. Leta 1300 je tako papež Bonifacij VIII. objavil bulo De Sepulturis, v kateri je zapisal: »Tisti, ki secirajo telesa mrtvih, jih barbarsko kuhajo z namenom, da se kosti ločijo od mesa […] so zaradi tega izobčeni.«

Seciranje človeških trupel je bilo pred davnimi stoletji početje, ki je bilo moralno povsem analogno današnjim raziskavam embrionalnih matičnih celic. Tako kot je popredmetenje človeškega telesa zgolj zaradi širjenja medicinskega znanja nekoč pomenilo velik moralni problem, so danes takšen problem raziskave embrionalnih matičnih celic. V obeh primerih bi lahko trdili, da gre za oskrunjenje dostojanstva človeškega bitja oziroma za njegovo instrumentalizacijo.

Tatovi teles

Večino anatomskih raziskav so v preteklosti učenjaki opravljali na živalih, le občasno so jim oblasti dovolile tudi anatomsko študijo na truplu kakšnega na smrt obsojenega kriminalca. Brez natančnih anatomskih študij na človeških telesih, kar je bilo v preteklosti seveda moralno zelo vprašljivo početje, pa si težko predstavljamo kakršen koli napredek medicine.

Ker je bilo do kadavra, ki bi bil primeren za seciranje, težko priti, hkrati pa so bile anatomske raziskave brez trupel nemogoče, so se takratni znanstveniki znašli, kakor so pač znali. Vezalij je med pisanjem svoje ključne knjige o anatomskem ustroju človeškega telesa, ki je izšla istega leta kot Kopernikova prelomna astronomska knjiga, povsod iskal kadavre. Tako se je spominjal svojih tudi za današnji čas nenavadnih dogodivščin: »Po nekaj tednov sem hranil v svoji spalnici telesa iz grobov ali tista, ki sem jih dobil po javnih usmrtitvah.«

V pregledih zgodovine medicine lahko beremo o mnogih obsodbah zaradi tatvin teles z namenom preučevanja anatomije. Na srečo študentom medicine ni več treba ponoči stikati po pokopališčih in izkopavati še svežih trupel ali čakati na usmrtitve kriminalcev. Nekaj časa je namreč na medicinskih fakultetah veljalo pravilo, da so imeli praktične ure anatomije le, če so študenti sami priskrbeli primerno truplo. Danes smo namreč prišli do družbenega konsenza, pod kakšnimi pogoji se lahko človeško telo in njegovi posamezni deli uporabljajo v znanstvene in terapevtske namene po posameznikovi smrti.

Cerkev leta 1869 spremeni stališče

Bi lahko prišli do podobnega družbenega konsenza tudi glede raziskav na embrionalnih matičnih celicah? Dokler vplivni mnenjski voditelji, med katerimi igra zelo pomembno vlogo tudi katoliška cerkev, vztrajajo pri moralnem enačenju ene same oplojene celice in povsem razvitega človeškega bitja, se stališča verjetno ne bodo zbližala. A kar nekaj katoliških teologov je vseeno prepričanih, da se bo tudi cerkveno stališče kmalu spremenilo.

Danes se velikokrat pozablja, da je cerkveno enačenje človeškega bitja in oplojenega jajčeca staro le dobro stoletje. Katoliška cerkev je sprejela stališče, da se človeško bitje z vsemi pripadajočimi pravicami začne že z oploditvijo, šele leta 1869. Takrat je papež Pij IX. opustil pred tem uveljavljeno razlikovanje med še neizoblikovanim fetusom, v katerega se še ni naselila duša, in že izoblikovanim plodom z dušo in vsem človeškim dostojanstvom, ki pripada človeku kot osebi. Takšno razlikovanje v stopnjah razvoja fetusa pa se je pojavilo pred mnogimi stoletji po naključju, a le zato, ker je bil idejni teren za takšno razlikovanje že pripravljen v grški filozofiji.

Napaka pri prevodu Biblije v grščino

Na razprave o moralnem statusu človeškega zarodka je pomembno vplival naslednji odlomek iz druge Mojzesove knjige, ki govori o telesnih poškodbah: »Kadar se moža tepeta in pri tem suneta nosečo ženo, tako da splavi svoje dete, kakšna druga nesreča pa se ne pripeti, naj bo krivec kaznovan z globo, kakršno mu naloži ženin mož, in naj plača po razsodbi. Če pa se nesreča pripeti, daj življenje za življenje, oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo, opeklino za opeklino, rano za rano, modrico za modrico!« (2 Mz 21,22-23)

Pri prevodu zgornjega biblijskega odlomka iz hebrejščine v grščino je nastala manjša prevajalska napaka. Mesto, kjer je v izvirniku zapisano, da je potrebna le ekonomska kompenzacija, če pri splavu zarodka, ki je stranska posledica prepira, mati ni poškodovana, so prevedli, da milejša oblika kazni velja samo, če je splavljeni fetus še brezobličen oziroma brez človeške oblike.

Kriterij za razlikovanje v stopnji zločina so tako iz matere (je poškodovana ali ni) prenesli na fetus (ima človeško formo ali ne). Razlikovanje med oblikovanim in brezobličnim fetusom se je lepo ujelo z že uveljavljeno grško idejo o naravi duše, ki jo je uvedel Aristotel. Po Aristotelu je duša prav forma telesa. Uveljavila se je interpretacija, da ima šele že izoblikovani fetus tudi dušo. Že izoblikovani fetus naj bi imel vse pravice, še brezoblični pa je imel zgolj ekonomski pomen.

Brezoblični in izoblikovani embrio

V trinajstem stoletju je Tomaž Akvinski poskušal najti sintezo krščanske tradicije razumevanja sveta in na novo odkritega grškega znanja, ki je prišlo v takratno Evropo predvsem skozi prevode Aristotelovih del. Po mnenju Tomaža embrio na začetku nima človeške duše, ampak le formo, ki je značilna tudi za druga živa bitja in omogoča rast in razvoj. Šele ko se embrio toliko razvije, da je podoben človeškemu bitju, se vanj naseli človeška racionalna duša in od tega trenutka je embrio tudi človeško bitje.

Takšno razlago je po Tomažu povzela tudi katoliška cerkev, podobno stališče so zastopale tudi druge monoteistične religije. Do leta 1869 je tako tudi katoliški cerkveni moralni kod razlikoval med brezobličnim embriom, ki še nima človeške duše in tako še ni človeško bitje, in že izoblikovanim fetusom, ki ima tudi že vse značilnosti človeškega bitja. Večina religij je takšno stališče ohranila vse do danes, tako da ne islam ne judovstvo ne nasprotujeta raziskavam na embrionalnih matičnih celicah.

Tako je dolga stoletja veljalo, da se iz fetusa razvije človeško bitje šele, ko pridobi dušo oziroma ko privzame človeško obliko. Kaj je katoliško cerkev spodbudilo, da je pred dobrim stoletjem spremenila svoj moralni nauk? Presenetljivo prav nova znanstvena spoznanja o bioloških temeljih reprodukcije.

Kako iz embria nastane živo bitje?

V osemnajstem stoletju se je med naravoslovci razvnela pomembna razprava o mehanizmih nastanka posameznega živega bitja. Pod mikroskopom so namreč ugotovili, da so si mladi zarodki pri različnih živih organizmih med seboj podobni, pozneje pa se iz njih razvijejo zelo različna živa bitja. Kako lahko zarodki, ki jih sestavlja zgolj nekaj celic, vedo, v kaj se morajo razviti?

Po eni od teorij naj bi bili vsi zarodki že od vsega začetka povsem izoblikovani. To je pomenilo, da so imeli že od vsega začetka določene vse individualne lastnosti. Med nosečnostjo so tako le rasli. Do skrajnosti je tak koncept razumevanja razvoja posameznih živih bitij pripeljal filozof Nicolas Malebranche. Če so posamezni potomci že povsem izoblikovani navzoči v materi, so bili po isti logiki tudi že v babici in vse nazaj do rajske Eve kot prve v vrsti človeških bitij, ki so imela potomce.

V Evi so bila tako že navzoča prav vsa živa bitja, samo do popolne realizacije so morala malce počakati. Tako je Malebranche pojasnil tudi, kako se je izvirni greh lahko prenesel na vse ljudi. Kot del Evinega telesa smo bili takrat, ko sta oba prva prebivalca raja prekršila božja navodila, naj ne jesta sadežev z drevesa spoznanja, dejansko vsi ljudje navzoči v Evinem telesu.

Seveda so naravoslovci skozi desetletja z novimi spoznanji teorijo preformacije embria, kakor se je imenovala, še razvijali, tako da ni šlo več za dejansko vizualno podobnost fetusa s povsem realiziranim živim bitjem, ampak za navzočnost nekakšnega načrta, kako naj se bitje razvija. Kar je bil idejni prednik današnjega koncepta genoma.

Problemi z natančno definicijo začetka

Do podobnih nenavadnih interpretacij, do katerih je vodila ideja preformacije embria filozofa Malebrancha, lahko danes privede tudi strogo zagovarjanje teze, da je že oplojeno jajčece človeški individuum. Že s samim trenutkom oploditve so težave. Kdaj točno naj bi se pojavil nov individuum? Novi genotip v oplojeni celici se vzpostavi šele kakih štiriindvajset ur po tem, ko je spermij prodrl v jajčece. Geni novega genoma pa se začnejo izražati šele po nekaj dneh, ko embrio sestavlja že več celic.

Povsem jasno je, da takrat embrio nima prav nobene oblike, ki bi kakor koli spominjala na človeško. Je le skupek celic, ki so povsem nezmožne samostojnega nadaljnjega razvoja. Še več dni po spočetju se embrio lahko razdeli tudi na dva dela, kar pomeni, da se bosta rodila enojajčna dvojčka. Naravno se to zgodi na vsakih nekaj sto rojstev. Zgolj oplojeno jajčece torej še ne more biti oseba. To bi namreč pomenilo, da bi se moral pri nastanku enojajčnih dvojčkov, kar se lahko zgodi še do dvanajst dni po oploditvi, takšen individuum podvojiti, kar pa ravno pomeni, da takrat še ni bil individuum.

Podobno kot smo dosegli družbeno soglasje glede protokolov, pod kakšnimi pogoji in kako se razglasi smrt ter kako se lahko uporabijo organi in telo pokojnika, moramo najti soglasje tudi za odnos do embrionalnih celic. Stroka je takšne protokole že dokaj jasno postavila, širša javnost pa tudi povsod po svetu večinsko podpira skrbno regulirane raziskave na embrionalnih matičnih celicah. Zdaj je idealna priložnost, da se tudi katoliška cerkev z vnovičnim premislekom o moralnem statusu embrionalnih celic otrese večnih očitkov, da zavira znanstveni razvoj.