Kaj je najbolj razširjen vzrok smrti otrok, mlajših od petih let, v tretjem svetu? Verjetno vsi najprej pomislimo na najrazličnejše otroške bolezni ali zastrupitve z onesnaženo vodo. Amy Smith iz slavnega ameriškega inštituta MIT pravi, da je bila tudi sama šokirana, ko je izvedela, da so najpogostejši vzrok bolezni dihal, ki jih povzroči dim kuhinjskega ognja. Prav slabo zgrajeni štedilniki in neprimerno gorivo zanje, ki oddaja preveč dima, povzročijo vsako leto približno dva milijona smrti med najmlajšimi.

Inženirski nasveti najrevnejšim

Amy Smith poskuša v svojem laboratoriju na MIT reševati tudi preproste težave najrevnejših ljudi, ki se komaj prebijajo iz dneva v dan in nimajo ne časa ne energije, da bi si s kako preprosto inovacijo bistveno olajšali življenje. S svojimi študenti se večkrat na leto odpravi v Afriko ali na Haiti, kjer poskušajo zgolj s surovinami in tehniko, ki je na voljo v odročnih vaseh, uvesti pomembne izboljšave v vsakdanjik vaščanov.

Njen zadnji veliki projekt je iskanje načina priprave goriva za štedilnike, ki ne bi oddajal toliko dima in ne bi bil tako nevaren za življenja otrok. Z najsodobnejšim tehničnim znanjem je razvila preprost postopek, kako iz odpadne slame izdelati brikete, ki so dobro gorivo, hkrati pa ne oddajajo nadležnega dima. Na Haitiju, ki je ena od najrevnejših držav na svetu, dreves namreč skorajda ni več. Kar 98 odstotkov površine otoka je danes gole, kar povzroča prebivalcem veliko težav. Preprosti nasveti, kako si lahko olajšajo in izboljšajo težko in naporno življenje, domačinom pomenijo veliko več kot najrazličnejše druge vrste pomoči, ki praviloma sploh ne pridejo v roke najbolj potrebnim.

Bankir za revne dobil Nobelovo nagrado

Vse jasneje postaja, da zgolj pošiljanje denarnih sredstev ni rešitev, ki bi revnim državam in posameznikom dolgoročno pomagala, da si opomorejo. Neposredna materialna in denarna pomoč je seveda zelo dobrodošla ob nenadnih dogodkih, ko je treba poskrbeti, da se ljudje, ki jih je prizadela nesreča – pa naj bo to potres, suša ali vojna – nekako prebijejo čez najhujše. Na dolgi rok pa zgolj pošiljanje pomoči ne jamči, da se bodo izvili iz revščine.

To je že pred leti spoznal tudi letošnji Nobelov nagrajenec za mir, bangladeški profesor ekonomije in ustanovitelj banke za revne Mohamed Junus. Ko se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja po doktoratu iz ekonomije v ZDA vrnil v rodni Bangladeš, ga je presenetilo, kako trpijo nekateri najrevnejši sodržavljani, ker nimajo niti smešno majhnih zneskov denarja, s katerimi bi lahko odprli svojo obrt in se rešili revščine.

Plača dva centa na dan

V vasi blizu univerze, kjer je učil ekonomijo, je srečal žensko, ki je za dva centa na dan pletla zelo lepe slamnate košare. Zanimalo ga je, kako to, da njeno delo ni bolje plačano, pa mu je odgovorila, da sama nima denarja, da bi si kupila surovine, kar je bil v njenem primeru bambus, zato jih mora nabaviti pri lokalnem trgovcu. Njegov pogoj pa je bil, da lahko le on prodaja koše, ki jih ženska izdela iz njegovih surovin.

Trgovec je seveda sam določil tako ceno surovine kot tudi ceno končnega izdelka. Razlika med obema je zato smešno majhna. Znaša le toliko, da je ohranjala ubogo žensko pri preživetju, ni pa ji omogočila, da bi lahko kar koli privarčevala in se nekega dne osamosvojila. Čeprav je bila cena bambusa zgolj petindvajset centov, kar je za naše razmere smešno malo, jih ni imela, zato je bila prisiljena sodelovati z lokalnim trgovcem, čeprav je bilo očitno, da jo izkorišča.

27 dolarjev reši vso vas

Junus se je v vasi pozanimal, koliko je še podobnih suženjskih primerov, ko domačini delajo za drobiž zgolj zato, ker nimajo druge možnosti. Samo v tej vasi je našel dvainštirideset ljudi, ki so bili v nekakšnem sodobnem suženjskem razmerju s tistimi, ki so denar imeli. Kapital, ki bi ga vsi vaščani skupaj potrebovali, da bi lahko začeli svojo obrt, je znašal borih sedemindvajset dolarjev.

Junus se je zavedal, kako pomemben je za vaščane občutek dostojanstva. Dokler delaš, pa čeprav le za dva centa na dan, si vseeno enakopraven del lokalne skupnosti in ne prosjačiš za preživetje. Zato jim sedemindvajsetih dolarjev ni podaril, temveč zgolj posodil. Zdaj so si lahko kupili surovine in svoje končne izdelke sami prodali na tržnici po tržnih cenah. Tako so hitro ustvarili dobiček, izplačali najprej svoj dolg pri lokalnem oderuškem trgovcu, nato pa vrnili posojilo še Junusu.

Zakaj banke revnim ne dajejo posojil?

Vaščani so bili presrečni in so Junusovo posojilo razumeli kot božji dar, čeprav je šlo v končni fazi zgolj za sedemindvajset dolarjev. Junusa je odziv tako presenetil, da je začel razmišljati, kako bi lahko enako pomagal še v drugih vaseh. Odšel je do lokalne banke in jim povedal, kako bi lahko pomagali množici ljudi, a se bankirjem ideja ni zdela sprejemljiva, ker se revnim pač ne posoja denarja. Veljalo je namreč prepričanje, da niso kreditno sposobni. Revni so namreč brez vsega in bodo vsako posojilo takoj zapravili za hrano oziroma za preživetje, nikakor pa ne bodo nikoli ničesar vrnili.

Junus je bankirjem omenil, da revni vseeno dobijo finance od lokalnih posojevalcev in jim vse vračajo z obrestmi, a so bankirji odvrnili, da je to drugače. Posojevalci jih pač pretepejo oziroma jim drugače grozijo, če denarja ne vrnejo, resna banka pa nima sredstev za pritisk na popolnoma revnega človeka brez kakršnega koli premoženja.

Ustanovitev banke za revne

Bistvena težava najrevnejših je bila, da niso imeli niti minimalnega kapitala, ki bi jim omogočal pobeg iz revščine in enakopraven vstop na trg. Po več mesecih pregovarjanja z lokalnimi bankirji je Junusu uspelo prevesiti tehtnico in jih prepričati, da bodo začeli poskusno posojati denar tudi najrevnejšim, a le pod pogojem, da bo Junus njihov porok. Ocenili so, da je celotni kapital, ki ga lahko jamči kot profesor ekonomije, 300 dolarjev. In s tem so leta 1976 tudi začeli.

V naslednjih letih je Junus z veliko naporov prepričal državo, da je sprejela poseben zakon, na podlagi katerega je lahko ustanovil novo banko, ki se je ukvarjala samo z mikroposojili revežem. Poimenoval jo je Grameen ali v prevodu Vaška banka. Njeni lastniki so kar njeni uporabniki. Posebno poudarja, da banka Grameen ni neprofitna organizacija, temveč neizgubarsko (non-loss) podjetje.

Danes ima banka Grameen že 6,6 milijona posojilojemalcev, med katerimi je kar 97 odstotkov žensk. Zaposluje skoraj dvajset tisoč uslužbencev in deluje v sedemdeset tisoč vaseh. Po dozdajšnji statistiki je bilo vrnjenih 99 odstotkov vseh posojil, kar pomeni, da so bili predsodki bankirjev povsem neutemeljeni. Junus pravi, da je »kredit človekova pravica«. Veliko podružnic ima tudi zunaj Bangladeša. Nam najbližja je na Kosovu in Junus pravi, da se je med Albanci zelo dobro prijela.

Z leti se je skupina Grameen poleg bančništva lotila tudi drugih projektov boja proti revščini. Ker velik del Bangladeša še ni elektrificiran, v oddaljenih vaseh ni niti telefona. Dobili so idejo, da bi lahko najrevnejše prebivalce navdušili za položaj vaškega telefonista. Njihov začetni kapital je le mobitel, ki ga potem posojajo. Tako živi danes že več deset tisoč predvsem najrevnejših vaščank po oddaljenih vaseh Bangladeša. Družba GrameenPhone ima zdaj skoraj deset milijonov uporabnikov in je največji ponudnik mobilne telefonije v tej državi.

Vsakemu šolarju svoj računalnik

Verjetno najpomembnejša inovacija, ki bo bistveno vplivala na dolgoročni razvoj tretjega sveta, pa je ideja Nicholasa Negroponteja, profesorja z MIT in velikega vizionarja dobe interneta, ki je imel pred leti odmevno predavanje tudi v Ljubljani. Dolga leta je bil direktor MIT Media Laba, pred kratkim pa je ustanovil neprofitno fundacijo One Laptop per Child, ki želi razviti poceni in trpežen računalnik za otroke tretjega sveta. Cilj fundacije je zgraditi učinkovit šolski pripomoček, ki bo hkrati knjiga, delovni zvezek, dostop do interneta in elektronske pošte, naprava za igranje igric in poslušanje glasbe, pa še marsikaj drugega. Pravkar so predstavili prvi delujoči prototip, za leto 2007 pa že načrtujejo, da bi jih po naročilu nekaterih velikih držav, kot sta Brazilija in Nigerija, proizvedli približno 10 milijonov, leta 2008 pa še desetkrat več.

Ta inovativni šolski pripomoček ne bo potreboval niti električnega napajanja, saj otroci, ki jim je namenjen, praviloma doma nimajo elektrike, kaj šele telefona ali interneta. Baterije se bo dalo polniti kar mehansko z vrtenjem ročice ob zaslonu. Vsak računalnik je povezan tudi z drugimi v brezžično mrežo, ki omogoča medsebojno komunikacijo, hkrati pa bo lahko pripeljala internet tudi v zelo odročne kraje, saj bodo vsi računalniki hkrati vozlišča, ki bodo drug drugemu omogočala dostop do svetovnega spleta. Negropontejev cilj je, da bi ceno posameznega računalnika zbil na zgolj sto dolarjev. Po zadnjih informacijah je že zelo blizu zastavljenemu cilju.

Ulaanbaatar, Mongolia