Malo pred veliko nočjo leta 1900 se je skupina grških potapljačev, ki so po morskem dnu nabirali spužve, pred nevihto zatekla na otok Antikitera, ki leži med Kreto in Peloponezom. Ko je vihar ponehal, se je Elias Stadiatos odločil, da se bo potopil in si ogledal morsko dno ob otoku, kjer so se skrili pred slabim vremenom. Vendar je namesto spužev našel nekaj še veliko bolj dragocenega. V globini štiridesetih metrov je odkril razbitine rimske tovorne ladje.

Razbitine antične trgovske ladje

S sodelavci so na površje prinesli veliko dragocenih starin, ki jih je pred več kot dvema tisočletjema prevažala antična trgovska ladja. Med najdbami so bili bronasti in marmornati kipi, lončevina, steklovina, dragulji in kovanci. Najdbe so sproti skrbno pregledovali in sortirali strokovnjaki iz arheološkega muzeja in jih poskušali sestaviti, če so se v stoletjih razbile na več kosov.

A najpomembnejšega predmeta s te potopljene ladje najprej sploh niso opazili. Za brezobličen manjši kos bakrene in lesene škatle, ki je bila močno korodirana in prekrita s kamnitimi usedlinami, se najprej nihče ni zmenil. Šele ko se je dovolj osušila, da je zaradi tega razpokala, se je pokazalo, da znotraj skriva bakreno kolesje. Zanimiv kamniti kos je 17. maja 1902 vzbudil pozornost arheologa Valeriosa Staisa, direktorja narodnega arheološkega muzeja iz Aten. Hitro je ugotovil, da gre v resnici za z usedlinami močno obložen star bakreni mehanizem, podoben današnjim uram. Najdbo, ki je bila izvorno shranjena v lesenem zaboju velikosti škatle za čevlje, so arheologi poimenovali mehanizem iz Antikitere.

Raziskovanje bakrenega kolesja

Vendar dolgo časa o zgradbi in delovanju bakrenega kolesja iz Antikitere niso vedeli prav veliko, saj ga niso mogli preprosto odpreti in proučiti. Šele leta 1971 sta britanski zgodovinar znanosti Derek de Solla Price in grški jedrski fizik Charalampos Karakalos preslikala najdbo z rentgenom in poskušala prešteti zobce na posameznih kolescih znotraj mehanizma. Leta 1974 je Price objavil obsežno študijo najdbe z opisom svoje rekonstrukcije mehanizma. Pravilno je določil, čemu je bil mehanizem bakrenih kolesij namenjen: bil je astronomski analogni računalnik za izračunavanje leg nebesnih teles.

Sredi osemdesetih let se je za mehanizem začel zanimati Michael Wright iz Muzeja znanosti v Londonu. Hitro je ugotovil, da je Price uporabil pri svoji rekonstrukciji mehanizma veliko domišljije, saj njegove fotografije notranjosti mehanizma niso bile dovolj natančne za podrobno analizo. Wright se je zavedal, da za kakršno koli nadaljnje delo na mehanizmu nujno potrebuje nove fotografije, ki bi bolj natančno pojasnile, kako so zgrajena in razporejena kolesa, ki sestavljajo mehanizem. Težava pa je bila, da antičnih najdb niso smeli odpeljati iz atenskega muzeja, hkrati pa je bila moderna naprava za slikanje prevelika, da bi jo lahko prepeljali v muzej.

Nove fotografije notranjosti mehanizma

A Wright je bil mehanično zelo spreten in iznajdljiv, tako da mu je uspelo kar v muzeju sestaviti preprost tomograf, s katerim je naredil okoli sedemsto slik notranjosti mehanizma. A med tem je tehnika slikanja z rentgensko svetlobo oziroma z žarki visokih energij močno napredovala. Poleti leta 2005 je v muzej v Atenah prispelo dvanajst ton opreme, namenjene prav za slikanje mehanizma z računalniško tomografijo, ki je lahko ustvarila tridimenzionalno sliko notranjosti mehanizma.

Že prve analize novih fotografij notranjosti so bile zelo pomembne. Z analizo enega od kosov mehanizma, ki mu prej niso posvečali velike pozornosti, so ugotovili, da so mehanizem uporabljali tudi za napovedovanje sončnih in luninih mrkov. Prav tako je bilo prelomno spoznanje, da je bil del mehanizma namenjen zelo naprednemu načinu napovedovanja gibanja Lune, ki je znal upoštevati tudi, da se Luna giblje po nebu navidezno hitreje, ko je bliže Zemlji.

Z velikimi težavami jim je uspelo prebrati tudi del grškega zapisa na ohišju mehanizma. Črke so merile le dva milimetra, besede pa so pisali drugo zraven druge brez presledka, tako da je bilo branje zelo težavno. Vseeno so ugotovili, da gre pri napisih predvsem za navodila, kako astronomski računalnik uporabljati.

Rojstvo grške znanosti

Da bomo lahko razumeli, čemu je bil mehanizem iz Antikitere namenjen v času svojega nastanka, se moramo najprej vrniti več kot dva tisoč let v preteklost. V stari Grčiji so prvič v zgodovini človeštva ljudje poskušali naravne pojave in delovanje sveta pojasniti z zakonitostmi same narave in ne s sklicevanjem na kaprice božanstev in drugih nadnaravnih sil. Njihovi prvi poskusi razlage pojavov se nam zdijo danes sicer zelo za lase privlečeni, a veliko bolj pomemben kot posamezna razlaga je bil sam okvir razmišljanja in pristopa k poskusom razumevanja delovanja sveta. Tu se je zgodila pomembna revolucija, ki je postavila temelje evropski znanstveni tradiciji.

Če danes povzemamo le sklepe teh prvih grških mislecev narave in se potem nasmihamo, kako naivno so gledali na svet, jim delamo veliko krivico. Svoje trditve so se namreč trudili argumentirati in jih racionalno utemeljiti. Prepričani so bili, da je svet urejen in racionalen; da je torej kozmos. V svoja razmišljanja so prav tako vpeljali nekatere temeljne pojme, za katere danes kar težko pomislimo, da jih nekoč niso uporabljali. Njihova je recimo delitev na naravo (gr. physis), ki označuje tisto, kar nastaja spontano iz notranjih vzgibov, v nasprotju z umetnim (gr. techne), kar nastane zaradi naše zunanje vsiljene dejavnosti. Njihovo idejo, da je v svetu neka notranja naravna logika, ki ni odvisna ne od nas ljudi ne od kapric bogov ali višjih bitij, bi lahko postavili celo za temelj vse znanstvene tradicije. Želeli so si tudi, da naj bo ta notranja logika delovanja sveta čim bolj preprosta, po možnosti eno samo jasno načelo.

Grška astronomija

Za razcvet grške astronomije so bila zelo pomembna osvajanja Aleksandra Makedonskega, ki so grške učenjake seznanila z več stoletji trajajočimi natančnimi zapisi nebesnih pojavov, ki so jih skrbno dokumentirali Babilonci. Ti so namreč verovali, da znamenja na nebu opozarjajo vladarja na prihajajoče nevarnosti, zato so se jih trudili napovedati. Ker se nekateri nebesni pojavi ponavljajo v periodah, so jih lahko s skrbnim opazovanjem tudi predvideli, čeprav niso razvili nobene teorije, kako se nebesna telesa resnično gibljejo, le v svojih zapisih so našli ponavljajoče se vzorce.

Grški naravoslovci so nasprotno razvili veliko idej in modelov, kako deluje nebo, a pred pridobitvijo babilonskih tabel s podatki recimo o preteklih sončnih mrkih in podobnih nebesnih pojavih niso mogli postaviti natančnih matematičnih modelov gibanja Sonca, Lune in planetov po nebu.

Antični računalnik, ki simulira nebo

Za mehanizem iz Antikitere so ocenili, da je bil zgrajen v obdobju med 150 do 100 pr. n. š. Je nekakšen mehanični model delovanja neba, kot so ga razvili takratni astronomi. Lahko ga razumemo tudi kot mehanski nebesni koledar. S premikanjem kazalcev si lahko nastavil datum in mehanizem ti je pokazal, kako bodo takrat na nebu razporejena nebesna telesa. Kolesje mehanizma je dokaj zapleteno, saj so pri njegovi gradnji upoštevali najbolj natančne modele gibanja nebesnih teles, ki so jih takrat poznali.

Čas nastanka mehanizma iz Antikitere se približno pokriva z obdobjem, v katerem je deloval največji antični astronom Hiparh, tako da so nekateri zgodovinarji postavili hipotezo, da naj bi bil prav on tudi avtor mehanizma za napovedovanje lege nebesnih teles, a za to ni nobenega dokaza. Gotovo pa je, da je graditelj mehanizma natančno poznal Hiparhovo delo in njegov izvirni astronomski model gibanja nebesnih teles. To so raziskovalci potrdili prav z zadnjimi fotografijami notranjosti dva tisoč let starega mehanizma.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here