Smo ljudje res racionalna bitja?

    Verjetno bi si vsak želel kot poskusni zajček sodelovati v znanstvenem poskusu, pri katerem bi lahko v nekaj minutah brez napornega dela zaslužil sto evrov. Le na nekaj preprostih vprašanj bi morali odgovoriti in lahko bi pobrali denar. V čem je skrivnost? Do lahkega zaslužka lahko pridete, če imate srečo, da vas povabijo k sodelovanju pri kakem od poskusov na dokaj novem področju znanosti, ki se imenuje eksperimentalna ekonomija. Pri enem od takšnih poskusov, s katerimi znanstveniki proučujejo, kako se ljudje odločajo v najrazličnejših okoliščinah, se dva naključna udeleženca poskusa znajdeta vsak v svoji sobi. Drug o drugemu ne vesta ničesar in po pravilih tudi nikoli v prihodnosti ne bosta mogla izvedeti identitete soigralca, ki je v drugi sobi.

    Koliko evrov bi podarili neznancu?

    Nato enemu od igralcev ponudijo sto evrov, drugemu pa nič. Tisti, ki je prejel bankovec, dobi navodilo, naj si denar podeli s svojim anonimnim soigralcem. Lahko mu da ves znesek, nič ali katero koli vrednost vmes. Delež, ki ga je prvi igralec pripravljen deliti, nato sporočijo drugemu igralcu. Ta ima možnost, da denar sprejme ali zavrne. Če denar sprejme, potem obdržita oba igralca vsak svoj delež denarja, odideta in poskusa je konec. Če pa drugi ponudbo prvega zavrne, nihče ne dobi nič. Igra se konča tako, da oba odideta brez evrov.

    Recimo, da ste poskusni zajček v takšnem poskusu. Dodelijo vam sto evrov in odločiti se morate, kako jih boste delili z osebo, ki je ne poznate in je ne boste nikoli spoznali, prav tako ta oseba ne ve in ne bo vedela prav nič o vas. Koliko evrov bi ji namenili? Jasno je, da bi bila edina prava in povsem racionalna odločitev, da vaš anonimni soigralec sprejel katero koli ponudbo, ki mu jo namenite. Vendar ljudje nismo zgolj racionalna, ampak tudi čustvena bitja. Če soigralcu dodelite premajhen delež stotih evrov, je zelo verjetno, da bo užaljen in bo ponudbo zavrnil, čeprav bosta s to njegovo odločitvijo na koncu oba na slabšem. Če mu namenite preveč, boste ob svoj zaslužek. Kakšna je torej najprimernejša delitev?

    Ko so znanstveniki to igro zares igrali z velikim številom naključnih igralcev, ki so v resnici s seboj domov lahko odnašali evre oziroma dolarje, so ugotovili, da dve tretjini ljudi drugemu igralcu v igri ponudi več kot 30 odstotkov denarja, ki ga dobijo v delitev. Le nekaj odstotkov udeležencev se odloči za tvegane ponudbe pod 20 odstotkov. Da so takšne odločitve res tvegane, pove podatek, da v resnici več kot polovica igralcev zavrne ponudbe pod 30 odstotki denarja, čeprav s tem oba igralca izgubita ves dobiček.

    Homo economicus

    Igra z ultimatom, ki smo jo opisali, je le ena od mnogih, ki jih raziskovalci s področja eksperimentalne ekonomije igrajo v svojih laboratorijih, da bi ugotovili, kako se ljudje odločajo v različnih okoliščinah. Ena prvih splošnih ugotovitev takšnih iger je bila, da se ljudje nikakor ne odločamo samo povsem racionalno, tudi kadar imamo dovolj časa za premislek. Pa ne zato, ker zase najugodnejše odločitve ne bi poznali ali prepoznali, ampak ker sebičnost oziroma skrb za lastni največji dobiček in ugodje praviloma ni visoko cenjena vrednota v družbi.

    Teoretiki ekonomije so dolgo časa modele, s katerimi so simulirali delovanje družbe, gradili na predpostavki, da družbo sestavljajo človeška bitja, ki bi jih lahko imenovali Homo economicus. Zanje se predpostavlja, da se odločajo racionalno in si prizadevajo predvsem čim bolj povečati svoje osebno ugodje. A poskusi z resničnimi osebami, ki jih že veliko let delajo eksperimentalni ekonomisti, vse bolj kažejo, da so ljudje zares mešanica Homo economicusa in Homo emoticusa. Ljudje se odločamo veliko bolj čustveno, kot bi se idealno razumsko bitje, ki bi mu šlo zgolj za čim večje lastno ugodje. Še najbliže idealu Homo economicusa so menda študentje ekonomije – vsaj tako kažejo rezultati poskusov, ki so jih opravili že na mnogih različnih skupinah in kulturah.

    Igra, v kateri ste diktator

    Ekonomisti so podrobno proučili tudi malo spremenjeno obliko igre deljenja denarja z neznancem, ki smo jo že opisali. Tokrat drugi igralec nima možnosti ultimata, kar izbiro po svoje še poenostavi. Igra se konča že, ko se prvi igralec odloči, kolikšen delež denarja bo namenil drugemu, če sploh kaj. Tu kakršna koli preračunljivost odpade, saj ni bojazni, da bi drugi igralec obema izničil dobiček. Prvi lahko preprosto pobere ves denar in odide. Nihče ga ne bo obsojal, saj je igra povsem anonimna.

    A vseeno je takšnih odločitev pri pravi igri, ki so jo poimenovali preprosto igra diktatorja, malo. Kar 80 odstotkov igralcev, ko prvič igra to obliko igre, dodeli drugemu anonimnemu soigralcu vsaj nekaj denarja, 20 odstotkov ljudi pa je pripravljeno drugemu igralcu odstopiti kar polovico vsega dobička. Res pa je, da se pripravljenost na delitev denarja močno zmanjša, če mora pred poskusom igralec za znanstvenike, ki vodijo poskus, opraviti kakšno manjše delo, saj si pri sebi tako lahko opraviči odločitev, da si obdrži večji delež podarjenega denarja.

    Kako predvideti odločitve drugih?

    Za poskuse, ki jih izvajajo na področju eksperimentalne ekonomije in teorije iger, je značilno, da morajo igralci pri premisleku o svoji odločitvi predvideti tudi, kako se bodo odločali soigralci. Predpostavka, da se bo soigralec zmeraj odločil povsem racionalno oziroma tako, kot je zanj najbolj ugodno, ni najboljša, kot se večinoma pokaže v praksi. Igranje, ko se opiramo zgolj na iskanje variant in potez v igri, najbolj razumnih za vse igralce, praviloma ne vodi do upeha.

    Pustimo za trenutek ob strani to, da je pripravljenost obdarovati popolne neznance lepa in cenjena vrednota, in se raje vprašajmo, ali obstaja za takšne altruistične navade ljudi tudi kak drug razlog kot to, da smo pač dobrega srca? Ena od hipotez, ki so jih postavili znanstveniki, je, da smo ljudje v preteklosti praviloma živeli v manjših skupnostih, ko so se vse informacije o odločitvah posameznikov hitro razširile. Naš čustveni aparat, ki nam nezavedno svetuje, kako naj se odločamo, je tako naravnan na okoliščine, ko popolna anonimnost ni mogoča. Čustveno se torej odzivamo, kot da bodo prej ali slej domači, prijatelji in sosedi izvedeli za naše odločitve, zato temu prilagodimo tudi svoja dejanja. Ko nas raziskovalci denimo preizkušajo med igranjem igre diktatorja, merijo bolj odziv našega čustvenega aparata kot našo inteligenco.

    Zadovoljstvo maščevanja

    Zadnja modna muha bogatejših laboratorijev na področju eksperimentalne ekonomije je opazovanje dogajanja v možganih posameznega igralca, ko recimo sodeluje pri igri ultimata. Igralca, ki se mora odločiti, ali bo ponujeno delitev denarja sprejel ali zavrnil, postavijo v napravo, ki jo v medicini uporabljajo za opazovanje delovanja možganov (fMRI). Naprava meri aktivnost v posameznih delih možganov igralca. S poskusi so ugotovili, da se ob zavrnitvi denarja, ko se zdi igralcu ponujena vsota prenizka in jo zavrne, čeprav ve, da bosta tako oba izgubila ves denar, v možganih sprožijo mehanizmi, povezani z občutjem zadovoljstva. Igralec je ob zavrnitvi denarja deležen občutja zadovoljstva, saj se je soigralcu maščeval. Zato so raziskovalci postavili hipotezo, da je igralec pripravljen sprejeti delež denarja le, dokler je veselje, ki ga sproži sprejetje, večje od veselja, ki ga v možganih sproži maščevanje skopemu soigralcu.