London je imel v sredini devetnajstega stoletja 2,5 milijona prebivalcev, kar je še danes za mesto zelo velika številka, pred stopetdesetimi leti pa je bila takšna koncentracija ljudi sploh velikanska. Prestolnica Anglije je bila v tistem času največje mesto v vsej dotedanji zgodovini človeštva.

Je mestni smrad vir bolezni?

Prva polovica devetnajstega stoletja je bila obdobje, ko je bilo treba najrazličnejše tehnike življenja v velemestih, ki jih imamo dandanes za povsem samoumevne, šele iznajti. Kopalnic in stranišč, kot jih poznamo zdaj, takratni meščani še niso imeli. Vsa infrastruktura je bila narejena »po starem«, kar nikakor ni bilo primerno za hitro rastoče in gosto naseljeno velemesto. Takratne higienske razmere so bile zelo slabe. Kanalizacija v današnjem pomenu besede še ni obstajala, tako da so odplake običajno zlivali kar v kleti in nekako upali, da se bodo razgradile oziroma odtekle v zemljo. Po stavbah so imeli nekateri celo prave hleve s kravami, ki so jim vsak dan dajale sveže mleko.

Vse večja koncentracija ljudi in predvsem njihova pomanjkljiva skrb za higieno sta povzročili, da je po ulicah močno zaudarjalo. Ker je smrad kmalu postal nevzdržen, so mestni veljaki sklenili, da je treba ukrepati. Po prepričanju takratne zdravstvene stroke naj bi bil prav neznosni smrad vir večine zdravstvenih težav in epidemij, saj naj bi se bolezni širile prek okuženega zraka. Zato so sprejeli navodilo, naj meščani odplake iz greznic in drugih virov smradu v kleteh in z ulic speljejo kar v reko, ki je tekla skozi mesto. Sicer dobri nameni mestnih veljakov pa so se kmalu izkazali za pravo okoljsko katastrofo. Temza je namreč napajala vodne izvire v mestu in odplake, ki so jih zlivali vanjo, so okužile zajetja pitne vode. Kar je bilo na prvi pogled dobra rešitev za zmanjšanje umazanije v mestu, je higienske razmere le še poslabšalo.

Ponavljajoče se epidemije kolere

V tridesetih letih devetnajstega stoletja so se po Londonu kot tudi drugod po Evropi začele širiti epidemije kolere. Vsakih nekaj let je večji izbruh pomoril več deset tisoč meščanov. Kolera je bila sprva endemična v Indiji ob bregovih Gangesa, od tam pa se je po trgovskih poteh širila po svetu in v več zaporednih izbruhih v Evropi in Ameriki vzela veliko življenj. Med najbolj znanimi osebnostmi, ki so umrle zaradi nje, je bil denimo filozof G. W. F. Hegel, ki je zbolel med epidemijo leta 1831 v Berlinu.

Pri okužbi s kolero, ki jo povzroča bakterija Vibrio cholerae, oboleli zelo hitro izgubi večino vode v telesu. Bakterija namreč v črevesju tvori toksin, ki povzroči, da voda dobesedno odteče iz telesa; v zgolj štiriindvajsetih urah lahko zato oboleli izgubi tudi dvajset odstotkov svoje teže. Koža postane vse bolj nagubana oziroma usnjena, oči udrte, pojavi se huda žeja in podobni simptomi, povezani z nenadno izgubo tekočine. Zaradi dehidracije začnejo odpovedovati tudi notranji organi. Najhuje pa je, da so možgani med zadnjimi, ki odpovedo, saj poskuša telo najdlje zadržati tekočino prav v zgornjem delu, tako da je pacient še pri polni zavesti, ko mu telo že odmira. Ljudje so tako še povsem bistri in normalno razmišljajo, a se hkrati zavedajo, da bodo zelo kmalu umrli.

Kdo prenaša bolezen?

Prav zaradi velikega števila žrtev, ki jih je London utrpel zaradi ponavljajočih se epidemij kolere, so v mestu sprejeli ukrepe javne higiene, kot je bilo praznjenje greznic v reko. A kot smo že povedali, je to stanje samo še poslabšalo, saj se kolera, kot vemo danes, ne prenaša po zraku, ampak z okuženo vodo. John Snow, zelo izobražen in razgledan zdravnik iz Soha, ki velja tudi za enega od pionirjev moderne kirurške anestezije, je ob ponavljajočih se epidemijah vseskozi opozarjal, da se kolera prenaša prek okužene vode, ne prek slabega zraka, a ga ni nihče jemal resno.

Konec avgusta 1854 je za kolero zbolela petmesečna deklica, ki je stanovala v delavski četrti Londona, v bližini zajetja pitne vode za veliko okoliških prebivalcev. Zaradi slabih higienskih razmer se je voda, v kateri so prali njene plenice, iz hišne greznice izlila tudi v vodno zajetje in ga okužila. Po zgolj nekaj dneh je v Londonu izbruhnila ena od največjih epidemij kolere v celotni zgodovini Anglije. Deset odstotkov prebivalcev okoliša, kjer je živela deklica, je umrlo v zgolj tednu dni in še več bi jih, če ljudje ne bi zbežali iz mesta. Celotne družine so v samo nekaj dneh zaradi bruhanja in diareje dehidrirale in v mukah popustile tej zelo težki bolezni.

Zdravnik John Snow, ki je stanoval v bližini izbruha epidemije, je hitro dojel, da bi lahko zdravstvena katastrofa takih razsežnosti dokončno prepričala odgovorne, da je pravi vzrok bolezni okužena voda. Sumil je, da je izvor zadnje epidemije en sam okužen vodni vir, saj je bila epidemija zelo intenzivna in omejena le na eno območje. Pri raziskavi vzrokov mu je zelo pomagal lokalni duhovnik Henry Whitehead, ki je zelo dobro poznal vse prebivalce tistega okoliša. Skupaj sta poskušala po pogovorih s tamkajšnjimi domačini rekonstruirati potek epidemije.

Zemljevid duhov

Za ključno se je pokazala odločitev dr. Snowa, da izdela zemljevid ulic, na katerem je s črno črtico označil žrtve epidemije na posameznem naslovu. Tako se je jasno pokazalo, da je število žrtev največje prav v okolici vodnega vira v ulici Broad Street (zdaj Broadwick Street), z oddaljenostjo od zajetja pa se število okuženih manjša. S tako nazornim dokazom o povezavi med okuženo vodo in žrtvami kolere je Snowu hitro uspelo prepričati odgovorne, da so kontaminirano vodno zajetje zaprli.

O tej pretresljivi zgodbi iz zgodovine znanosti in medicine je Steven Johnson pred kratkim napisal knjigo, ki »pripoveduje zgodbo štirih glavnih igralcev: smrtonosne bakterije, velikega mesta in dveh nadarjenih, a zelo različnih mož. Nekega temačnega tedna pred sto petdesetimi leti, v obdobju velikega strahu in hudega trpljenja, so se njihova življenja srečala na ulicah Londona.« Knjiga nosi naslov Zemljevid duhov: zgodba o najstrašnejši londonski epidemiji in o tem, kako je ta dogodek spremenil znanost, mesta in moderni svet (The Ghost Map: The Story of London’s Most Terrifying Epidemic – and How it Changed Science, Cities and the Modern World, Riverhead Books, 2006).

Ob naslednji epidemiji leta 1866 so bili, tudi na podlagi t. i. zemljevida duhov, ki ga je izrisal Snow, odgovorni v mestu že prepričani, da je vir bolezni kontaminirana voda, zato so ljudem takoj svetovali, naj pijejo samo prekuhano vodo, kar je bilo ključno za omejitev izbruha bolezni. Od takrat se epidemija kolere v Londonu ni ponovila.