Sebični geni in Adamova zmota

    »Razumno življenje na planetu odraste takrat, ko odkrije vzrok za svoj obstoj.« S tem stavkom začenja Richard Dawkins svojo razvpito knjigo Sebični gen, ki je prvič izšla že leta 1976, ob trideseti obletnici prve izdaje pa smo jo dobili tudi v izdaji Mladinske knjige in prevodu Nikolaja Pečenka. Takole nadaljuje: »Živa bitja so na Zemlji, ne da bi vedela, zakaj, obstajala tri tisoč milijonov let, preden se je enemu od njih končno posvetilo. Ime mu je bilo Charles Darwin.«

    Knjiga, ki je pripeljala na oblast Thatcherjevo?

    Knjiga, katere namen je bil najprej samo čim bolj jasno in razločno predstaviti bistvo Darwinove teorije evolucije z naravno selekcijo, je prav zaradi svojih na prvi pogled nenavadnih metafor, ki jih nakazuje že naslov, v treh desetletjih svojega obstoja postala sinonim še za marsikaj drugega kot zgolj za evolucijski razvoj živih bitij v naravi.

    Nekaj let po njenem prvem izidu je biolog Steven Rosen, tudi avtor mnogih knjig o znanosti, o Dawkinsovi knjigi v reviji New Scientist zapisal: »Nočem reči, da je Saatchi&Saatchi za pisanje govorov Thatcherjeve najel skupino sociobiologov … sovpadanje moderne teorije s političnimi dogodki je precej bolj zapleteno. Prepričan sem na primer, da se bo nekoč, ko bodo proučevali zgodovino političnega zasuka v desno v drugi polovici sedemdesetih let, izkazalo, da (Dawkins) ni vplival samo na področje zakonodaje in denarne politike … ampak je vplival tudi na znanost.«

    Dawkins seveda političnih načrtov nikoli ni imel, kar je pozneje večkrat tudi jasno povedal, a to še ne pomeni, da njegove knjige ni mogoče brati tudi na ta način. Verjetno se neposredno tega res ni zavedal, a Darwinovo teorijo je v knjigi Sebični gen predstavil prav kot nekakšno naturalizirano različico ekonomske teorije svobodnega trga. Metafore, ki jih uporablja, so zelo jasne. »V tej knjigi bom razložil, kako lahko tako sebično kot nesebično vedenje posameznih osebkov pojasnimo z osnovno zakonitostjo, ki ji pravim sebični gen.« A nikjer v knjigi ne omenja, da je Darwin med odkrivanjem svoje teorije evolucije resnično prebiral veliko knjig o ekonomiji, ki so nanj močno vplivale.

    Boj za preživetje in naravna selekcija

    Splošno znano je, da je Darwin ključno idejo za svojo teorijo naravne selekcije dobil med prebiranjem knjige, ki z naravoslovjem na prvi pogled ni imela nič skupnega. Tako se tega pomembnega dogodka spominja v svoji avtobiografiji: »Oktobra leta 1838 … sem po naključju za zabavo prebiral Malthusovo Prebivalstvo, in kljub temu da sem bil zaradi dolgotrajnega opazovanja navad živali in rastlin pripravljen upoštevati boj za obstanek, ki poteka povsod, me je naenkrat prešinilo, da se bodo v teh pogojih prednostne variacije verjetno ohranile, neprednostne pa bodo izginile. Posledica tega bi bilo oblikovanje nove vrste.«

    Ideja, ki jo je dobil Darwin ob prebiranju knjige Thomasa Malthusa, je bila preprosta: če imajo vsa bitja veliko več potomcev, kot jih lahko zaradi omejene količine hrane preživi, potem naravna selekcija usmerja evolucijo tako, da so tisti, ki jim uspe preživeti, v povprečju bolje prilagojeni na trenutne življenjske razmere v okolju.Manj pa je znano, da so na Darwina poleg Malthusa močno vplivali tudi škotski teoretiki ekonomije, med katerimi je najbolj poznan Adam Smith s svojo odmevno knjigo Bogastvo narodov, ki jo je objavil leta 1776. Darwin je dela teoretikov ekonomije prebiral vrsto let in ta so počasi, a vztrajno vplivala na njegovo razmišljanje.

    Eden najboljših poznavalcev Darwina in zgodovine znanosti nasploh Stephen Jay Gould je v svoji zadnji knjigi The Structure of Evolutionary Theory (Harvard University Press, 2002) presenetljivo zapisal: »Zagovarjal bi celo močnejše stališče, po katerem ni teorija naravne selekcije v svojem bistvu nič drugega kot ekonomija Adama Smitha, prenesena na naravo.«

    Nevidna roka evolucije?

    Kaj je bistvo ekonomske teorije Adama Smitha? Lahko bi rekli, da se v jedru njegove teorije svobodnega trga skriva nekakšen paradoks. Običajno pričakujemo, da se je treba za doseganje čim bolj urejenega in popolnega stanja zelo potruditi. Da bi ekonomija čim bolje delovala, bi potrebovali čim več strokovnjakov, ki bi znali sprejemati prave odločitve in bi tako dosegli čim bolj optimalno delovanje sistema. Adam Smith pa, da bi dosegel isti učinek popolnega sistema, predlaga ravno nasprotno. Po njegovo za vzpostavitev urejenega ekonomskega sistema ne potrebujemo strokovnjakov za ekonomijo, ampak je povsem dovolj, da vsakdo dela tisto, kar mu individualno najbolj koristi. Če se bo vsakdo boril le za lastni dobiček, se bo po nekakšnem čudežu to poznalo v vsej ekonomiji oziroma bo ta postala izjemno urejena in popolna.

    Adam Smith je verjetno najbolj poznan po svoji razvpiti metafori o nevidni roki: »Ko vsak posameznik … usmerja (svoje) napore tako, da bi proizvedel kar največjo vrednost, in si prizadeva le za lastno korist, ga pri tem – podobno kot v mnogih drugih primerih – nevidna roka vodi proti cilju, ki ni bil del njegovih namenov … Ko se žene za lastnimi interesi, pogosto bolj učinkovito podpira družbene interese kot takrat, ko jih hoče zares podpirati.«

    V kapitalističnem sistemu naj bi se po teoriji Adama Smitha zgodil nekakšen čudež, ko se sebičnost, ki je nekaj moralno slabega, čudežno prelevi v nekaj skupinsko dobrega. Osebna sebičnost se spremeni v skupno dobro. Po Gouldovem prepričanju je Darwin Smithove ideje preprosto iz ekonomije prenesel na naravo. Podobno kot živa bitja tekmujejo za preživetje, podjetja med seboj tekmujejo za dobiček. Čim večje število potomcev je analogno čim večjemu profitu. Pri Smithu je Darwin pobral idejo, da je lahko urejenost in uravnoteženost nekega velikega sistema tudi stranski produkt povsem drugačnih neposrednih interesov individuumov, ki sistem sestavljajo, in ne nujno vnaprejšnjega racionalnega načrta, ki bi sistem usmerjal v želeno obliko.

    Adamova zmota

    V zelo zanimivi knjigi o zgodovini ekonomske teorije (Adam’s Fallacy: A Guide to Economics Theology, Harvard University Press 2006) nam Duncan K. Foley zelo berljivo in zanimivo predstavi ekonomsko teorijo od časov Adama Smitha do danes. Podrobno se posveti prav mešanju področja morale in ekonomije. Kapitalizem naj bi znal sebičnost posameznikov pretvoriti v svoje nasprotje. »S tem, da smo sebični znotraj pravil kapitalističnih odnosov, nam Smith obljublja, da smo tako pravzaprav dobri do drugih ljudi v okolici. S tem osupljivim argumentom nas poskuša Smith odvezati moralne negotovosti in bolečin, ki strašijo kapitalistično realnost. To je Adamova zmota.« Z izrazom Adamova zmota opredeli prav prepričanje, da se znotraj kapitalističnega sistema sebičnost posameznikov avtomatično sprevrže v nekaj dobrega na višji ravni. (Ko govori o Adamovi zmoti, ima v mislih seveda Adama Smitha in ne Bibličnega Adama.)

    Kakšno zvezo ima Adamova zmota z Dawkinsovimi sebičnimi geni? Darwin je obstoj kompleksnih živih bitij uspešno pojasnil s procesom naravne selekcije. Narava ne potrebuje ne vnaprejšnjega načrta ne izvajalca, ki bi ta načrt uresničil. Zelo zapletene oblike življenja se lahko povsem spontano razvijejo tudi s pomočjo naravne selekcije. Vendar to ne pomeni, da se bodo zapletene oblike življenja avtomatično razvile, če deluje naravna selekcija. Nikakor ne. So le njen stranski produkt in ne cilj. Če bi evolucijo živih bitij na Zemlji pognali znova od začetka, ni nobenega zagotovila, da bi se razvilo kar koli kompleksnega, kaj šele ljudje.

    »Višje dobro«, ki ga proizvedejo »sebični geni« v obliki kompleksnih živih bitij, je le stranski produkt naravne selekcije, nikakor pa ne nekaj, do česar evolucija živih bitij nujno pripelje. To pomembno dejstvo je Dawkins v svoji knjigi premalo poudaril, še posebej ker vedno znova operira z zelo konkretnimi prispodobami iz človeškega sveta.

    Zdaj nas verjetno ne bo več presenetil podatek, da je bil prav Dawkinsonov Sebični gen najljubša knjiga razvpitega direktorja ameriškega podjetja Enron Jeffreyja Skillinga, ki je bil pred kratkim zaradi zlorab položaja, te so pripeljale do propada zelo uspešnega podjetja, obsojen na več kot dvajset let zapora. Ko so mu izrekli kazen, se je naslov enega od časopisnih komentarjev glasil: »Je Skillinga zavedel Dawkins?«