Hrana kot zdravilo

    Hrana je našemu telesu nujno potrebna za nemoteno delovanje, rast in razvoj. S hrano v telo vnašamo potrebno energijo in gradbene elemente za izgradnjo ter obnovo telesnih celic in tkiv. Za vnos energije je najpomembnejša hrana, ki vsebuje ogljikove hidrate in maščobo; za izgradnjo in obnovo telesa pa je najpomembnejša hrana z veliko beljakovinami (proteini), ter vitamini in minerali. Razmerje med temi vrstami hrane mora biti prilagojeno posameznikovim potrebam. Tako npr. otroci, ki še rastejo, potrebujejo več beljakovin; športniki, ki pa porabijo več energije, morajo uživati hrano z veliko ogljikovimi hidrati. Poleg naštetih sestavin, mora zdrava prehrana vsebovati tudi zadostno količino vode in nekaj neprebavljivih vlaknin, ki omogočajo normalno prebavo. Uravnotežena in raznovrstna prehrana je torej neobhodna za ohranjanje zdravja. Ko pa nas prizadenejo zdravstvene težave, ponavadi posežemo po zdravilih, bodisi po zdravilih brez recepta, med katerimi jih je veliko naravnega izvora, ali pa po zdravilih, ki nam jih predpiše zdravnik, med katerimi pri nas žal še ni zdravilnih rastlin. Pri nekaterih lažjih bolezenskih stanjih, pa si lahko pri zdravljenju pomagamo tudi s hrano.

    Splošno je poznano, da riževa sluz pomaga proti driski, večina drugih načinov uporabe hrane za lajšanje zdravstvenih težav pa je manj poznanih. Nekaj takih primerov si bomo pogledali v tem članku:

    Jabolka so upravičeno cenjena in priljubljena hrana, saj vsebujejo precej sladkorja in vitaminov (A, B1, B2, B6, PP, C, H) ter polifenolov. Zaradi precejšnje vsebnosti pektina, pa lahko jabolka uporabimo tudi za uravnavanje prebavnih težav. Pektini so velike molekule, sestavljene iz verige med seboj povezanih sladkorjev. Ljudje jih ne moremo prebaviti, zato jih prištevamo med tako imenovane balastne snovi. Pektini v želodcu in črevesju vežejo vodo in nabreknejo, da nastane sluznat gel. Zato jabolka pomagajo tako pri zaprtju, kot tudi pri driski. Pri zaprtju pektini pritegnejo vodo in omehčajo blato, sluz pa olajša njegovo izločanje. Pri driski pektini učvrstijo črevesno vsebino, sluz pa prekrije sluznico in jo zaščiti pred draženjem.

    Farmacevtu mora pri vsakem zdravilu, četudi gre le za jabolka, opozoriti na stranske učinke. Pri jabolkih so rahlo strupene peške. Vsebujejo namreč cianogene glikozide, iz katerih se med prebavo sprošča strupeni cianid. Do zastrupitve pride šele ob zaužitju cele pesti pešk.

    Jogurt in acidofilno mleko sta mlečna izdelka pripravljena s pomočjo bakterij. V jogurtu sta to predvsem bakteriji Streptococcus thermophilus in Lactobacilus bulgaricus, v acidofilnem mleku pa še Lactobacilus acidophilus. Ko jogurt ali acidofilno mleko zaužijemo se v njih nahajajo še žive bakterije. Te bakterije, še posebno pa Lactobacilus acidophisus, ki že sicer naseljuje naša prebavila, preprečujejo razvoj drugih, telesu škodljivih bakterij in drugih mikrobov. Vnos bakterij je koristen še posebno takrat, kadar z jemanjem antibiotikov pomorimo naravne prebivalce prebavil (t. im. naravna črevesna flora). Tudi mlečna kislina, ki se nahaja v jogurtu zavira razvoj škodljivih mikrobov. Jogurt in acidofilno mleko lahko uživajo tudi ljudje, ki mleka ne prenašajo zaradi preobčutljivosti za mlečni sladkor. Vzrok za to ni povsem poznan. Mlečni sladkor se nahaja v tudi obeh mlečnih izdelkih, sicer ga je manj kot v mleku, pa kljub temu ne povzroča težav.

    Borovnice ljudje s pridom uporabljajo za pripravo čaja proti driski. Zaslugo za ta učinek imajo čreslovine,  ki se v njih nahajajo. V borovnicah pa se nahaja tudi veliko antocianidinov. To so polifenolne snovi, ki ščitijo telesne celice pred učinki prostih radikalov in oksidacijskimi procesi. Poizkusi na živalih so pokazali, da lahko antocianidini iz borovnice učvrstijo kolagenska vlakna v steni krvne žile. Na ta način zmanjšajo prepustnost žilnih sten in preprečijo nastajanje oteklin (edemov).

    Pekoča paprika in tudi tudi njeni nepekoči sorodniki so priljubljna hrana in začimba vse odkar jo je Krištof Kolumb prinesel iz Amerike. Za pekoč okus v papriki je odgovorna snov imenovana kapsaicin. Kapsaicin je tako pekoč, da bi njegov okus občutili, tudi če bi v 1000 litrih vode raztopli le za noževo konico kapsaicina. Na srečo se ga tudi v najbolj pekočih primerkih paprike in feferonov  nahaja le majhna količina (redko več kot 0,1 %). Zaradi svojega močnega okusa, je pekoča paprika primerna za spodbujanje apetita in izločanja prebavnih sokov pri ljudeh s slabo prebavo. Podoben učinek lahko dosežemo tudi s pripravki iz zelo grenkih ali zelo aromatičnih rastlin. Zunanje uporabljamo pripravke s pekočo papriko za lajšanje bolečin pri nekaterih obolenjih kot je npr. herpes zoster.

    Česen je cenjeno živilo, dolgo pa so poznani tudi njegovi zdravilni učinki. Nekateri ljudski zdravilci sicer močno pretiravajo z navajanjem njegove vsestranske uporabnosti, nekaj pomembnih zdravilnih učinkov česna pa so potrdile tudi znanstvene raziskave. V česnovi čebulici se nahaja spojina aliin, ki jo, ko čebulico zdrobimo ali narežemo, encimi pretvorijo v lahkohlapno spojino z značilnim vonjem – alicin. Alicin naj bi bil zaslužen za večino česnovih zdravilnih učinkov. Pozornost strokovne in laične javnosti je česen pritegnil, ko so raziskovalci s poskusi na živalih in kasneje tudi na ljudeh ugotovili, da redno uživanje česna (okoli 2 g na dan) močno zniža koncentracijo maščob in holesterola v krvi. Zaradi tega se tudi upočasni napredovanje ateroskleroze. Različne raziskave so pokazale, da deluje česen tudi protibakterijsko in protiglivično, da znižuje nivo sladkorja v krvi in da zavira agregacijo trombocitov, vprašjivo pa je, koliko lahko ti učinki pridejo do izraza pri ljudeh, ki upoprabljajo le zmerne količine česna. Na tržišču lahko dobimo česen tudi v obliki pripravkov, ki ne povzročajo neprijetnega zadaha iz ust. Te so manj učinkovite od samega česna, ker je iz njih alicin delno odstranjen, pa tudi težko jih zaužijemo zadostno količino. Bolnikom, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi (antikoaglulante), lahko česen škoduje.

    Pomaranče, grenivke in limone so plodovi vednozelenih dreves, ki spadajo v rod citrusov (agrumi). Njihov sok vsebuje od 20 do 100 mg% vitamina C. Limona ga ima sicer res nekoliko več, kot ostali citrusi, če pa upoštevamo, da sta pamaranča in še posebno grenivka večji od limone, ugotovimo, da so vsi trije sadeži povsem enakovreden vir vitamina C.

    Deli

    PUSTITE KOMENTAR

    Please enter your comment!
    Please enter your name here