Zakaj so nekatere rastline zdravilne?

    Zdravilne rastline so zdravilne zato, ker vsebujejo zdravilne snovi. Iz nekaterih zdravilnih rastlin so raziskovalci že davno izolirali zdravilne učinkovine. Tako so na primer atropin, učinkovino iz volčje češnje (Atropa belladona) izolirali že v prejšnjem stoletju, kardiotonične glikozide iz škrlatnega naprstca (Digitalis purpurea) pa v začetku tega stoletja. S tem niso le zadostili znanstveni radovednosti, temveč so omogočili, da lahko zdravniki z uporabo čistih učinkovin, le te bolj natančno odmerjajo, kot če bi pacientom dajali zdravilne rastline v obliki čaja ali tinkture. Poznavanje aktivne učinkovine v zdravilnih rastlinah je pomembno tudi zato, da lahko z njihovo analizo ugotavljamo kvaliteto droge (izraz “droga” farmacevti uporabljamo v pomenu: posušen rastlinski ali živalski del). Izolirane učinkovine so lahko tudi osnova, iz katere z organsko sintezo izdelamo še bolj učinkovite zdravilne učinkovine, ali pa spojine z drugačnim zdravilnim delovanjem.

    Obstajajo pa tudi zdravilne rastline, v katerih raziskovalcem nikakor ne uspe identificirati zdravilnih učinkovin, čeprav vrsta raziskav, vključno s kliničnimi testiranji, pokaže, da so same rastline učinkovite. Tak primer je bila do nedavnega šentjanževka (Hypericum perforatum, slika zgoraj). Šele v zadnjih letih so raziskave pokazale, katere snovi v njej so zaslužne za njen zdravilni učinek.

    Preden si pogledamo rezultate te raziskave, si poglejmo, kaj smo o šentjanževki in njenih učinkovinah vedeli doslej. Šentjanževko ljudje že dolgo uporabljajo za pospeševanje celjenja ran, proti depresiji in proti nespečnosti, v zadnjem času pa so raziskovalci ugotovili, da je učinkovita tudi proti nekaterim virusom (vključno s HIV). V Nemčiji uporabljajo pri depresiji pripravke iz šentjanževke celo bolj pogosto kot sintetične antidepresive. Različne skupine raziskovalcev so izvedle nekaj desetin kliničnih raziskav, pri katerih so pri skupinah pacientov (40-150 ljudi) primerjali učinke šentjanževke z učinki sintetičnih antidepresivov in z učinki placeba. Placebo je pripravek, ki je po videzu enak pravemu zdravilu, le da ne vsebuje zdravilne učinkovine. Tako pri bolniku povzroči enake psihološke učinke kot zdravilo, fizioloških učinkov pa nima. Primerjava testnega zdravila z placebom je pomembna, da lahko ugotovimo, koliko k učinku zdravila prispeva psihološki dejavnik in koliko deluje sama učinkovina v zdravilu. Iz vseh teh raziskav lahko zaključimo, da že relativno majhni odmerki šentjanževke (1g droge/dan) uspešno zdravijo blažje oblike depresije (15 do 25 stopnje po Hamiltonovi lestvici depresij). Pri tem ima šentjanževka celo manj stranskih učinkov kot sintetični antidepresivi.

    Tudi raziskovanje učinkovin v šentjanževki se je začelo že zelo zgodaj. Že leta 1942 so iz nje izolirali hipericin, snov z zanimivo strukturo. Ker je hipericina v šentjanževki relativno veliko (do 1 %) in ker se nahaja le še v redkih drugih rastlinah, je bil kmalu osumljen, da je prav hipericin odgovoren za delovanje šentjanževke. In vitro poskusi (to so poskusi izvedeni v epruveti z izoliranimi encimi ali celicami) so sicer pokazali, da hipericin učinkovito zavira delovanje encima mono amino oksidaze (MAO). MAO je encim, ki v možganih odstranjuje nekatere živčne prenašalce. Tudi nekatera sintezna zdravila proti depresiji inhibirajo MAO. In vivo poskusi (na živih organizmih, poskusnih živalih ali pacientih), pa nikakor niso mogli pokazati kakršnegakoli učinka čistega hipericina. Raziskovalci so zato še naprej iskali katera izmed številnih snovi, ki se nahajajo v šentjanževki je zaslužna za delovanje. V šentjanževki so poleg hipericina in njegovih derivatov še različni flavonoidi (rutin, hiperozid, izokvercitrin,…), biflavoni, tanini, fenolne kisline, eterično olje, hiperforin in druge. Med najresnejšimi kandidati za aktivno učinkovino je bil biflavonoid amentoflavon. Tudi ta je pokazal svoj učinek le in vitro, ne pa tudi in vivo. Deloval je namreč na benzodiazepinske receptorje, kar je tudi način delovanja nekaterih sinteznih zdravil. Proti hipotezi o aktivnosti amentoflavona je govorilo dejstvo, da nekatere rastline, ki vsebujejo še več amentoflavona kot šentjanževka ne delujejo antidepresivno. Kot možne učinkovine so predlagali tudi hiperforin in nekatere snovi iz eteričnega olja (metilbutenol), vendar tudi te niso pokazale učinka in vivo.

    Skupina nemških raziskovalcev, se je vprašanja lotila zelo sistematično. Antidepresivni učinek so ugotavljali in vivo na miškah. Merili so čas negibnosti po tem, ko so miške obesili za rep ali pa jih postavili v bazenček z vodo. Najprej so testirali učinek celokupnega izvlečka iz šentjanževke. Pri tem so bile miške negibne precej krajši čas, kot če izvlečka niso dobile. Enako so delovala tudi sintezna zdravila proti depresiji. Nato so celokupni izvleček iz šentjanževke s kromatografsko tehniko ločili na več frakcij in testirali njihove učinke. Izkazalo se je, da najmočneje deluje frakcija, ki vsebuje največ hipericina, zato so to frakcijo s kromatografijo ponovno ločili na več manjših podfrakcij. Nobena izmed teh pa ni bila zelo učinkovita. Rahel učinek je imela le podfrakcija s hipericinom, vendar je bilo to daleč pod pričakovanji. Močan učinek pa se je povrnil, ko so to podfrakcijo zmešali s še eno izmed podfrakcij in sicer tisto, ki je vsebovala proantocianidine. Tako so ugotovili, da je za protidepresivno delovanje potrebna zmes dveh snovi: hipericina, ki je sam le slabo deluje in proantocianidinov, ki sami sploh ne delujejo. Ugotovili so tudi razloge za tako sinergistično (vzajemno) delovanje. Hipericin je namreč zelo slabo topen v vodi, prisotnost proantocianidinov pa njegovo topnost poveča za več kot 20-krat. Molekula učinkovine mora biti raztopljena, drugače ne more delovati. Možno je, da proantocianidini sodelujejo ne le pri raztapljanju hipericina, ampak tudi pri njegovi absorbciji iz črevesja in pri njegovem prenosu na mesto delovanja.

    Kasneje se je izkazalo, da k celotnemu učinku prispeva še več drugih snovi, predvsem npr. hiperforin.

    Na primeru šentjanževke, je bil prikazan le eden od primerov sinergističnega delovanja dveh snovi, pri drugih rastlinah pa so možni še drugi načini sinergizma, ter povsem drugi razlogi, zakaj raziskovalcem v njih ne uspe najti učinkovine.