Odvajala so ena najpogosteje zlorabljenih skupin zdravil naravnega izvora. Z njimi si veliko predvsem starejših ljudi “zdravi” zaprtost, ki je posledica neustrezne prehrane in premalo gibanja; mlajši pa jih pogosto uporabljajo za uravnavanje telesne teže (hujšanje). Zdravilne rastline z odvajalnim delovanjem najdemo tudi v različnih nestrokovno pripravljenih čajnih mešanicah sumljivih proizvajalcev,  npr. v  “želodčnem čaju” in celo v  “otroškem čaju”, kjer jih ne bi smelo biti.

Med zdravilnimi rastlinami najdemo odvajala, ki delujejo na različne načine. V grobem jih lahko razdelimo na tri skupine: dražeča odvajala, odvajala s sluzmi in t. i. osmotska odvajala, ki vsebujejo neprebavljive sladkorje ali soli.

V prvo skupino spada ricinusovo olje, ki ga pridobivamo s stiskanjem semen kloščevca (Ricinus communis). Manjše primerke te rastline lahko pri nas vidimo kot okrasne rastline po vrtovih. Ricinusovo olje draži sluznico tankega črevesa in s tem zmehča in pospeši premikanje njegove vsebine. Če je vzrok zaprtosti (zapeke) v debelem črevesu, nam jemanje ricinusovega olja ne koristi, ampak celo škoduje. Čeprav je ricinusovo olje  že kar prispodoba za zdravilo slabega okusa, so ga včasih pogosto uporabljali pri najrazličnejših bolezenskih stanjih. Danes se uporablja le redko, npr. pred operacijami, kadar želimo popolnoma izprazniti črevo.

Med dražeča odvajala spadajo še rastline, ki vsebujejo antrakinonske glikozide. To so: list sene (Sennae folium), skorja krhlike (Frangulae cotrex), korenika zdravilne rabarbare (Rhei radix) in aloja (Aloae). Z izrazom aloja je tukaj mišljena svetleča črna snov, pridobljena s sušenjem soka, ki se izceja in prerezanih listov aloje. Te ne smemo zamenjati z alojinim gelom, ki pa ga pridobivajo s stiskanjem sredice lista iste rastline, vendar nima odvajalnega učinka. Alojin gel naj bi pospeševal celjenje ran.

Antrakinoni iz sene, krhlike, rabarbare in aloje dražijo sluznico debelega črevesa, ki zato v svoj lumen izloča minerale kalij, natrij in kalcij ter vodo. S tem postane črevesna vsebina bolj mehka in lažje tekoča, kar je tudi namen odvajal. Na žalost pa se s tem iz telesa izgubljajo tudi minerali, kar je lahko nevarno zlasti za ljudi z motnjami v delovanju srca. Pri dolgotrajnem jemanju odvajal (več kot 14 dni) pa lahko postane izguba mineralov in vode nevarna tudi za sicer zdrave ljudi.

Pri redni uporabi dražečih odvajal se črevo poleni in zato se pojavi še večja zaprtost. Tako nastane začaran krog, ko moramo zmeraj pogosteje jemati odvajala. V zadnjem času ugotavljajo, da lahko odvajala z antrakinonskimi glikozidi povzročijo tudi nastanek raka na debelem črevesu.

Vzrok za zaprtost je največkrat neustrezna prehrana s premalo vlakninami in pomanjkanje gibanja. Najboljše je vedno tisto zdravljenje, ki odpravlja vzroke bolezni in ne le njenih znamenj, kar za dražeča odvajala nikakor ne velja. Temu cilju se bolj približa druga skupina odvajal, to so rastline s sluzmi. V to skupino spada laneno seme (Linii semen), in seme indijskega trpotca (Psillii semen). Sluzi iz teh rastlin so nerazgradljivi polisaharidi, ki v prisotnosti vode nabrekajo, da nastane mehak, sluzast gel, ki olajša drsljivost in izločanje črevesne vsebine. S tem v bistvu nadomeščajo pomanjkanje vlaknin v hrani. Teh zelišč ne  moremo uporabljati v obliki čajev, kljub temu pa jih najdemo v nekaterih nestrokovno pripravljenih čajnih mešanicah. Pravilno jih uporabljamo tako, da jih zaužijemo surove skupaj z nekaj tekočine, lahko pa jih tudi namočimo v vodi ali umešamo v jogurt.

Zanimivo je, da nekatere sluzi delujejo ravno obratno, torej da blažijo drisko (delujejo antidiaroično). Take so nekatere sluzi iz semen kutine (Cydoniae semen) in gomoljev kukavice (Salep tuber, zaradi ogroženosti te rastline se ne uporablja več), ter nenazadnje tudi riževa sluz, ki jo uspešno uporabljamo proti driski.

Zaradi popolnega pregleda, naj samo omenimo še tretjo skupino odvajal, to so t. i. osmotska odvajala, kamor spada Glauberjeva sol (Na2SO4), grenka sol (magnezijev sulfat) in laktuloza. V to skupino odvajal spadata tudi sorbitol iz jerebike (Sorbus aucuparia) in manitol iz mane (izločka iz jesena Fraxinus sp.), ki pa se v praksi skorajda ne uporabljajo.