Natanko pred tristo leti se je rodil švedski naravoslovec Carl von Linné (1707-78), ki je že za časa svojega življenja postal razvpito ime evropske znanosti. O sebi je imel zelo dobro mnenje, saj v avtobiografiji ni skoparil s slavospevi na svoj račun: »Nihče ni bil večji botanik ali zoolog. Nihče ni napisal več knjig, bolj natančno, sistematično in na osnovi lastnih izkušenj. Nihče ni temeljiteje spremenil celotne znanosti in začel z novo dobo.« A v opevanju lastne veličine ni bil osamljen, saj so imeli o njem zelo dobro mnenje tudi drugi veliki učenjaki tiste dobe. Jean-Jacques Rousseau mu je poslal sporočilo: »Povejte mu, da ne poznam večjega človeka na zemlji.« Johann Wolfgang von Goethe pa je o njem zapisal: »Z izjemo Shakespeara in Spinoze, med ne več živimi ne poznam nikogar, ki bi name močneje vplival!«

Hotel je biti drugi Adam

Osemnajsto stoletje pogosto imenujemo tudi »doba klasificiranja« in Linné je bil njen najbolj tipični predstavnik. Linnéja se tudi po treh stoletjih spominjamo predvsem zato, ker je ustvaril učinkovit in preprost sistem poimenovanja in klasifikacije živih bitij, ki ga uporabljamo še danes. A sistematika ni bila njegova edina naravoslovna strast. Imel je tudi vizionarsko idejo, da bi v univerzitetnem mestecu na Švedskem, kjer je prebival, znova ustvaril raj na zemlji. Z vsega sveta je želel zbrati rastline in živali ter jih vzgojiti, da bi lahko živele v ne preveč prijaznem švedskem podnebju.

Linné je sebe videl kot nekakšnega drugega Adama. V raju je biblijski Adam poznal imena vseh živali, ki jih je tja postavil Bog. Linnéjeva želja je bila, da bi v botaničnih vrtovih švedske Uppsale poustvaril takšen naravni paradiž. Po njegovo je bil izvirni biblični raj na enem manjših tropskih otokov, od koder naj bi se rastline in živali počasi širile povsod po svetu in se prilagajale na druga hladnejša podnebja, a hkrati po svojem bistvu ostajale enake. Njegova »znanstvena« ideja je bila, da lahko to sicer spontano prilagajanje izvorno tropskih rastlin na drugačne podnebne razmere znova umetno spodbudi. Prepričan je bil, da če so se rastline nekoč že prilagodile na drugačne vremenske razmere, se lahko znova prilagodijo.

Ustvarjanje drugega raja

Za cilj si je zastavil, da bo na Švedskem ustvaril nov zemeljski raj. Naokoli po svetu je pošiljal svoje asistente in študente, da so mu iz oddaljenih krajev prinašali eksotične rastline, ki jih je poskušal nato počasi navaditi na ne ravno prijazno švedsko podnebje. Rastline iz toplejših krajev je najprej posadil na južnem delu države, nato pa jih počasi selil proti Uppsali. Njegovi odposlanci so recimo iz Kitajke poskušali na Švedsko prenesti čajevec in riž, pa tudi murve, da bi na njih gojili sviloprejke.

Linnéjeve ideje, da bi na Švedskem gojil čim več rastlin, so imele zadaj predvsem željo, da bi postala Švedska ekonomsko čim bolj neodvisna. Ekonomijo so si takrat razlagali zelo mitično. Vse težave s prehrano dežele bi bile rešene, če bi naravoslovcem uspelo v posamezni državi ustvariti rajske razmere, pri čemer so imeli v mislih nekakšno ekološko harmonijo, kot naj bi jo Bog izvorno ustvaril le v raju. Nekateri učenjaki so sicer modrovali, da naj bi Bog raztresel naravne dobrine po različnih koncih sveta, da bi spodbudil mednarodno trgovino, a Linné se s tem ni strinjal.

Vendar je megalomanski načrt vizionarskega naravoslovca trčil ob nepremostljivo oviro, ob švedsko vreme. Kljub zvitim poskusom, da bi eksotične rastline počasi privajal na lokalno podnebje, je malokateri uspelo preživeti dlje časa v novih krajih. Zanimivo pa je, da bi lahko Linnéju uspel pomemben preboj s krompirjem, ki je bogat s kalorijami, a je bil na žalost prepričan, da je strupen. Soroden naj bi bil z zelo strupeno volčjo češnjo, zato naj ga po njegovem mnenju še prašiči ne bi marali. Žal se nihče ni spomnil, da bi skuhali le gomolje in jih jedli tako, kot jemo krompir danes. So pa v tistem času že spoznali, da se lahko iz krompirja izdelujejo žgane pijače in celo prašek za posipanje lasulj, ki so bile takrat v modi. Avtorica te ideje je postala celo prva ženska, ki so jo sprejeli v Švedsko akademijo znanosti, in edina, ki jo je ta čast doletela pred začetkom dvajsetega stoletja.

Rastlinam dal imena in priimke

Linnéjevi odposlanci so spotoma, ko so povsod po svetu nabirali eksotične rastline, predstavljali lokalnim naravoslovcem tudi Linnéjev sistem razvrščanja živih bitij, ki se je zaradi svoje preprostosti hitro prijel in postal veliko uspešnejši kot ideja, da bi na Švedskem ustvarili kopijo raja.

Linnéjev sistem je zelo učinkovit, saj je vsako rastlino ali žival označil zgolj z dvema latinskima imenoma, podobno kot se ljudje identificiramo z imenom in priimkom. Latinska imena je izbral zato, da bi bil sistem univerzalen, drugače bi se lahko kak narod počutil zapostavljenega. Do tedaj so naravoslovci za poimenovanje narave uporabljali najrazličnejše pripomočke, ki so bili običajno zelo nepraktični. Prav lahko se je namreč zgodilo, da je kaka rastlina dobila opisno ime, ki je bilo dolgo petnajst besed in več.

Manj pa je danes znano, da je bil njegov sistem razvrščanja rastlin v času, ko ga je objavil, zelo kontroverzen. Kritizirali so ga, da klasificira po metodi, ki ni naravna, ampak jo je sam izbral, tako da nasilno deli rastline v namišljene klasifikacijske skupine. Pomembno težavo je kritikom pomenila tudi odločitev, da bo rastline klasificiral glede na njihove reprodukcijske organe.

Čeprav se danes morda sliši nenavadno, so naravoslovci ugotovili, da se tudi rastline razmnožujejo spolno, šele konec sedemnajstega stoletja. Linnéjev ključ za določanje rastlinskih vrst je temeljil prav na »porokah rastlin«, kot je svojo metodo zelo nazorno opisal. Uvedel je klasifikacijo, ki je izhajala iz števila mož (prašniki) in žena (pestiči) v posamezni rastlinski zakonski zvezi.

Nemoralna klasifikacija rastlin?

V svojem temeljnem delu Systema Naturae, ki je prvič izšlo leta 1735, je razdelil svet rastlin najprej na razrede glede na število, relativno velikost in lego moških članov »rastlinske zakonske zveze«, ki jim danes pravimo prašniki. Ti razredi so se nato glede na število, relativno velikost in lego ženskih članov zakonske zveze ali pestičev delili še na rede. Naprej so se ti po zgradbi cvetov ali plodov delili na rodove, rodovi pa na vrste po zgradbi listov in drugih lastnosti rastlin.

Linnéjev sistem klasifikacije je bil seveda povsem umetno ustvarjen. Čeprav je temeljil na zgradbi rastlinskih spolnih organov, nikakor ni izhajal iz poznavanja resničnega načina delovanja teh organov, ampak je bil njegov cilj, da bi rastline samo učinkovito razdelil v sistem in jih poimenoval. Izhajal je le iz zgradbe spolnih organov, funkcija ga ni prav nič zanimala.

Vseeno ni nenavadno, da so varuhi javne morale tistega časa poskušali mlada dekleta obvarovati pred škodljivimi vplivi botanične izobrazbe. Linné je namreč govoril o bistvenih organih rastlin kot o moškem in ženski na poročno noč, tudi za druge dele je uporabljal zelo nenavadne nazive, kot sta recimo odeja in nevestina postelja.

V deseti izdaji knjige Systema Naturae je uvedel nov pojem Mammalia, ki je združeval veliko skupino živali, ki ji še danes pravimo sesalci. Zanimivo je, da je za skupno značilnost, po kateri je poimenoval skupino, izbral prav ženske prsi, čeprav bi se prav lahko odločil tudi kakšno drugo skupno lastnost te skupine. V isti izdaji knjige je v svoj sistem klasifikacije vpeljal tudi poimenovanje Homo sapiens za človeško vrsto.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here