Čebelarstvo ima v Sloveniji že dolgo tradicijo. Naš čebelar Anton Janša iz Radovljice je bil že v 18. stoletju eden vodilnih strokovnjakov na tem področju. Cesar ga je poklical na Dunaj in ga imenoval za učitelja čebelarstva. Kljub tej dolgi tradiciji, se nas le malo zaveda, da nam čebele dajejo poleg medu še druge koristne pridelke, kot so matični mleček, čebelji strup, vosek, pelod in propolis. Vse to lahko uporabimo v prehrani in v zdravstvene namene. Ne smemo pa pozabiti tudi na to, da nam čebele koristijo, ker oprašujejo cvetove sadnega drevja in nekaterih poljščin in s tem zagotavljajo čim večji pridelek. Poglejmo si po vrsti lastnosti posameznih čebeljih pridelkov ter njihovo prehransko in zdravilno vrednost.

Med naredijo čebele tako, da s cvetov nabirajo nektar ali medičino. V svojem telesu mu dodajo še nekaj snovi in ga s pomočjo encimov spremenijo. Trsni sladkor (saharozo) razcepijo v enake dele grozdnega in sadnega sladkorja (glukoze in fruktoze). Tako predelano medičino odložijo v celice satovja, kjer še naprej dozoreva. Predvsem mora iz nje izhlapeti odvečna voda, da nastane dovolj gost med, ki se ne kvari. Iz medičine nastanejo npr. cvetlični, akacijev in ajdov med.  Gozdni med pa čebele pripravijo iz mane – sladke raztopine, ki jo na drevesih izločajo kaparji in ušice. Med vsebuje okoli 75% sladkorja, 20 % vode ter nekaj eteričnih olj, proteinov, kislin, mineralov in drugih snovi. Zaradi dobrega okusa in velike kalorične vrednosti se med največ uporablja v prehrani. Zelo stara pa je tudi uporaba medu za zdravljenje kožnih ran in čirov. Deluje tudi protimikrobno, kar gre pripisati predvsem veliki vsebnosti sladkorja, pa tudi eteričnim oljem in snovem, ki ga v med izločijo čebele. Včasih se je med uporabljal tudi v uradni medicini in sicer notranje kot blago odvajalo in proti vnetjem, zunanje pa so go nanašali na kožne čire. V te namene so ga v lekarnah predhodno še prečistili.

Pelod ali cvetni prah nastaja v prašnikih vseh rastlin s cvetovi. Ko čebela obišče cvet, se pelod oprime dlačic na njenem telesu. Med poletom se čebela s sprednjimi nogami prečeše in si pelod shrani v posebni košarici na zadnjih nogah, zato pelodu čebelarji rečejo tudi obnožina. Pelod različnih rastlin je različno obarvan. Vsebuje okoli 30 % proteinov, 55 % ogljikovih hidratov, 1 do 2 % maščobe, 3 % mineralov in vitamine. Zaradi velike hranilne vrednosti je koristen dodatek prehrani tako za bolnike kot tudi za zdrave ljudi, za športnike in mladino. Ker pa je cena peloda relativno visoka, težko konkurira drugim cenejšim vrstam hrane s podobno hranilno vrednostjo. Pelod je bil zelo priljubljen v sedemdesetih letih, ko so se v tisku pojavila močno pretirana pričevanja atletov o tem, kako jim uživanje peloda pripomore h kondiciji in športnim uspehom. Med ljudmi je razširjeno mnenje, da se lahko ljudje, ki so alergični na cvetni prah v ozračju, z rednim uživanjem peloda izognejo tej težavi. Uspeh je zelo dvomljiv, znani pa so celo obratni primeri, da so ljudje alergični na cvetni prah dobili hud napad tudi po zaužitju cvetnega prahu, ki so ga nabrale čebele.

Propolis ali zadelavina je snov, s katero čebele zapolnijo drobne razpoke v stenah panja, da zaustavijo prepih in preprečijo okužbe. Izdelajo jo iz drevesne smole, ki jo nabirajo na popkih iglavcev. Odnesejo jo v panj in jo pregnetejo, prežvečijo in ji dodajo slino. Propolis so ljudje uporabljali v zdravilne namene že vsaj 300 let pred našim štetjem. Deluje protibakterijsko, protivirusno, protiglivično in protivnetno. Poskusi na živalih pa kažejo obetajoče rezultate tudi pri zdravljenju nekaterih vrst raka. Snovi v propolisu delujejo tudi kot antioksidanti oziroma kot lovilci prostih radikalov. Propolis lahko uporabljamo tako zunanje, za zdravljenje manjših ran, kot tudi notranje, za zdravljenje različnih razjed v ustni votlini in pri vnetju grla.

Čebelji strup nastaja v strupnih žlezah na koncu čebeljega zadka. Od tam je speljan kanalček do žela, s katerim čebela piči. Na koncu žela so nazaj obrnjene kljukice, tako da po piku čebela žela ne more več izvleči. S silo si ga lahko odtrga, vendar čebela po tem umre. Čebelarji pridobivajo čebelji strup tako, da pred žrelo panja nastavijo električno dražilno ploščo, v katero čebele pikajo in izločajo strup, pri tem pa se ne poškodujejo. Čebelji strup lahko uporabljajo zdravniki pri terapiji pacientov z močno alergijo na čebelji strup. Ponekod ga uporabljajo tudi pri terapiji revmatoidnega artritisa in multiple skleroze. Čebeljega strupa ne moremo uporabljati sami, ampak le, če nam ga predpiše zdravnik.

Matični mleček je izloček krmilnih žlez, ki jih imajo mlade čebele (dojilje) na sprednjem delu glave. Z njim čebele hranijo ličinke matic in tudi odrasle matice. Matični mleček je tako hranljiv, da lahko matica vsak dan izleže trikrat toliko jajčec, kot je njena lastna  teža. Z matičnim mlečkom pomešanim s cvetnim prahom in medom se hranijo tudi ličinke čebel delavk in trotov. Matice lahko živijo tudi več kot 5 let, medtem ko čebele delavke, ki se hranijo z medom in pelodom živijo le 40 dni. Iz tega so ljudje sklepali, da bo uživanje matičnega mlečka tudi njim povečalo plodnost in podaljšalo življenjsko dobo. Raziskave so pokazale, da ta domneva ni bila pravilna, res pa je, da je matični mleček bogat vir proteinov, sladkorja, maščob, vitaminov (predvsem iz skupine B) in mineralov. Zaradi relativno zapletenega postopka pridobivanja, ima matični mleček zelo visoko ceno in ga uporabljamo le v majhnih količinah.

Vosek je gradbeni material, iz katerega si čebele oblikujejo satje. Tvorijo ga čebele  stare med 12 in 18 dni, v obliki luskic v voskovnih žlezah, na spodnji strani zadka. Pridobivamo ga tako, da satje, iz katerega smo predhodno odtočili med, stalimo, precedimo in ulijemo v posode, da se strdi. Na ta način nastane rumeni vosek. Lahko ga še obelimo in sicer tako, da ga oblikujemo v tenke lističe in ga izpostavimo soncu. Čebelji vosek uporabljamo za izdelavo sveč, v farmaciji in v kozmetiki pa za izdelavo mazil (melem). Koristno ga lahko uporabimo tudi v gospodinjstvu. S čebeljim voskom lahko namreč nadomestimo maslo ali margarino za mazanje pekača. Pekač najlažje namažemo tako, da ga najprej segrejemo na približno 80oC in nato po njem podrgnemo s kosom voska. Potica, biskvit ali piškoti bodo lepo odstopili od tako namazanega pekača, hkrati pa bomo tudi zmanjšali porabo maščobe pri peki.

Deli