V začetku šestdesetih let so na slavnem Kalifornijskem inštitutu za tehnologijo (Caltech) pripravljali prenovo uvodnih predavanj, ki jih študenti fizike poslušajo na začetku študija. Vodstvo Caltecha je želelo ustaljen kurikulum predavanj, ki ga že dolgo niso spreminjali, prilagoditi novim prelomnim spoznanjem na področju fizike v prvi polovici dvajsetega stoletja. Kar nekako samoumevno je bilo, da kot predavatelja k projektu povabijo svojega najbolj karizmatičnega profesorja.

Richard P. Feynman je bil eden najizvirnejših, najzanimivejših pa tudi najzabavnejših mislecev svoje generacije, ki je znal marsikatero zapleteno znanstveno teorijo predstaviti lahkotno, vsakomur razumljivo in dostopen način. Pravi mitični status si je med kolegi pridobil, še preden je leta 1965 za svoje delo na področju kvantne fizike prejel tudi Nobelovo nagrado.

Ponavljanje ga ne zanima

Feynman je ponudbo inštituta, da pripravi novo serijo predavanj za bruce, z veseljem sprejel, postavil pa je pogoj, da pripravi predavanja samo enkrat. Ponavljanje že povedanega ga namreč ni zanimalo. Na Caltechu so se seveda zavedali, da gre za zgodovinski dogodek, zato so skrbno posneli vsa njegova predavanja in fotografirali vsako tablo, ki jo je predavatelj popisal. Predavanja so hitro postala legendarna. Po nekaj mesecih je bilo med občinstvom v predavalnici že skoraj več profesorjev in raziskovalcev kot študentov. V letih 1961–63 je Feynman zelo izvirno podrobno predstavil vsa področja klasične in moderne fizike. Kmalu so predavanja izšla tudi v knjižni obliki pod naslovom »The Feynman Lectures on Physics«, ki jih učitelji in študenti še danes z zanimanjem prebirajo.

Vendar Feynman ni postal kultna figura znanosti dvajsetega stoletja le zaradi svojih strokovnih dosežkov, ampak predvsem zaradi svoje osebnosti. Sam sicer ni veliko pisal, znal pa je zelo dobro pripovedovati zgodbe. Tako se je njegov prijatelj Ralph Leighton odločil, da bo snemal Feynmanovo obujanje najrazličnejših dogodivščin iz svojega življenja. Sedem let je, praviloma po vajah bobnarskega orkestra, kamor sta oba zahajala, skrbno zapisoval njegove pripovedi in jih nato leta 1985 zbral v knjigi »Surely You’re Joking, Mr. Feynman!«. Knjiga je takoj postala uspešnica in doslej so je prodali že v več kot pol milijona izvodih.

Očetova vzgoja

Feynman se v knjigi na zabaven način spominja mnogih dogodkov svojega življenja. Oče mu je tako že v zgodnji mladosti privzgojil nekonvencionalen odnos do sveta, ki ga je spremljal vse življenje. Pomemben temelj očetove vzgoje je bilo popolno nezaupanje do vseh formalnih avtoritet. Oče je večkrat poudaril, da ni pomembno, kakšne našitke na uniformi ima posameznik, bistveno je, kaj govori in počne. Morda najpomembnejša vrednota, ki mu jo je pustila očetova vzgoja, pa je bil pristop k razumevanju sveta in pojavov v njem. Oče ga je navajal na to, da pojav razumeš šele, ko dojameš mehanizem, ki je zadaj, ne pa takrat, ko poznaš ime, ki ga je nekdo pripisal dogodku ali stvari. Feynman se je tega načela držal vse življenje in ga s pridom uporabljal tudi v svojem znanstvenem in pedagoškem delu.

V spominih je večkrat z navdušenjem opisal vsebino svojih pogovorov z očetom. Anekdota z imeni ptic lepo povzame bistvo odnosa do znanja, ki mu ga je vcepila očetova vzgoja: »Kot otroka me je prijatelj vprašal: ‘Poglej tisto ptico. Veš, kako se imenuje?’ Odgovoril sem mu: ‘Sanja se mi ne.’ Pa mi odvrne: ‘To je rjavogrli drozg. Kaj te oče nič ne nauči?’ A resnica je bila ravno nasprotna: oče me je veliko naučil. Ko sva z očetom zagledala ptico, mi je rekel: ‘Veš, katera ptica je to? Je rjavogrli drozg, ampak v portugalščini se imenuje …, v italijanščini …’ mi je razlagal, ‘v kitajščini je to …., v japonščini …’ in tako naprej. ‘Zdaj,’ pravi, ‘poznaš imena ptice v vseh jezikih, ki si jih lahko zamisliš, a ko bom prenehal naštevati, ne boš o ptici sami vedel prav nič. Vedel boš le, kako ptico imenujejo ljudje na različnih koncih sveta.’ ‘Zdaj,’ pravi, ‘pa si oglejva ptico.’« (Richard P. Feynman: The Pleasure of Finding Things Out, Penguin Books 2001, str. 4.)

Še kot podiplomski študent je Feynman sodeloval tudi v tajnem medvojnem ameriškem projektu gradnje atomske bombe. Takrat se je tudi prvič poročil, vendar je žena kmalu zbolela za tedaj še neozdravljivo tuberkulozo. O tem tragičnem, a čustev polnem obdobju Feynmanovega življenja so leta 1996 posneli film Infinity, v katerem je mladega Feynmana upodobil Matthew Broderick, njegovo ženo pa Patricia Arquette. Ker sta se oba mladoporočenca zavedala, da njuni skupni trenutki ne bodo trajali dolgo, se je žena preselila v mestece blizu Los Alamosa v Novi Mehiki, kjer so fiziki gradili atomsko bombo. Ves čas sta si tudi veliko dopisovala in pri tem jezila vojaške cenzorje. Ti so nadzorovali vso pošto, ki je prihajala in odhajala iz tega tajnega vojaškega kompleksa. Vse, česar cenzorji niso razumeli ali so posumili, da ima lahko dvojni pomen, so preprosto izrezali. Tako je Feynman nekoč prišel na obisk k ženi brez predmetov, ki mu jih je naročila v pismu. Cenzorji so namreč posumili, da je seznam nepovezanih vsakdanjih reči nekakšna skrivna šifra, zato so ga preprosto izbrisali.

Kako hitro teče čas?

Zabavne so tudi zgodbe, ko se je Feynman v svojem prostem času loteval drugih področij znanosti, ne samo fizike. Že med študijem na Princetonu je tako prebral članek nekega profesorja psihologije, v katerem je ta postavil nenavadno hipotezo o subjektivnem dojemanju hitrosti teka časa. Žena tega profesorja je bolehala za kroničnim nihanjem telesne temperature, zato se je profesor odločil, da bo na njej preizkusil svojo teorijo, da je doživljanje hitrosti teka časa odvisno od telesne temperature. Večkrat ji je meril temperaturo, medtem pa je morala v mislih šteti do šestdeset. Trajanje njenega štetja je skrbno meril in res ugotovil, da šteje hitreje, ko ima povišano temperaturo. Vendar se ni ustavil zgolj pri tem, ampak je poskušal ugotoviti še, hitrost katere naravne reakcije ima enako temperaturno odvisnost kot subjektivno dojemanje hitrosti teka časa njegove žene. Ugotovil je, da je še najbolj podobna neka reakcija z železom, iz česar je potegnil sklep, da so za tek časa v telesu odgovorne reakcije, v katerih je udeleženo železo.

Feynmanu se je seveda vse zdelo smešno, vendar ga je začel problem subjektivnega dojemanja hitrosti teka časa zelo zanimati. Kmalu se je tudi sam odločil, da bo naredil nekaj poskusov, pri čemer je za poskusnega zajčka izbral kar sebe. Najprej je preizkusil domnevo, da je dojemanje časa odvisno od hitrosti bitja srca, a jo je kmalu ovrgel. Kljub tekanju po stopnicah in delanju sklec je njegovo miselno štetje do šestdeset trajalo zmeraj približno oseminštirideset sekund.

Takšno eksperimentiranje je zanj z leti postalo prava obsedenost, saj je preverjal svoj občutek za čas v najrazličnejših okoliščinah. Kmalu je znal celo brati knjigo in hkrati šteti, kar brez vaje nikakor ni preprosto. Ugotovil je tudi, da lahko v mislih šteje in zraven počne kar koli, le govoriti ne more. Je pa kmalu spoznal, da lahko brez težav šteje na prste in zraven glasno bere. Kljub mnogim poskusom pa mu ni uspelo odkriti nobenega opravila, ki bi vplivalo na hitrost štetja oziroma občutja teka časa.

Ko je januarja 1986 eksplodiral Nasin vesoljski raketoplan Challenger, so Feynamna povabili v posebno komisijo za raziskovanje vzroka nesreče. Seveda je bilo odgovornim kmalu žal, da sodeluje v preiskavi tudi nepredvidljivi profesor fizike, saj je bilo jasno, da ne bo odnehal, dokler ne bo našel pravega vzroka. In seveda ni trajalo dolgo, da je ugotovil pravi vzrok tragedije, kar je natančno popisal tudi v svojem poročilu, ki so ga odgovorni najprej želeli skriti pred javnostjo, a se Feynman ni dal prepričati. Vzrok za eksplozijo so bila tesnila na sistemu za dovod goriva, ki na mrzli januarski dan niso bila več dovolj prožna, da bi preprečila uhajanje goriva. Težava je bila, da so odgovorni pri Nasi izvedli vzlet, čeprav so ga inženirji zaradi mraza odsvetovali.