Vsak dan se v naših telesih podvoji približno sedemdeset milijonov celic. Pri vsaki delitvi se mora dedni zapis celice, spravljen v molekuli DNA, v celoti prepisati, in ker je genska informacija zapisana zgolj s štirimi kemičnimi »črkami« A, G, C in T, se prav lahko zgodi, da se celica pri prepisovanju kdaj pa kdaj tudi zatipka in eno črko v dednem zapisu zamenja z drugo. Takšni tipkarski napaki pravimo mutacija. Žal celica na svoji »tipkovnici« nima tipke »briši«, s katero bi popravila napačno zapisano črko, ima pa naše telo mehanizme, ki kot nekakšen računalniški črkovalnik iščejo takšne napake v pretipkavanju in mutirane celice sproti uničujejo. Policijskim enotam v telesu, ki skrbijo predvsem za boj proti zunanjim vsiljivcem, kot so virusi in bakterije, iščejo in odstranjujejo pa tudi »domače« celice z napakami, pravimo imunski sistem.

Naš imunski sistem sicer zelo učinkovito odkriva celice s »tipkarskimi napakami« in jih onemogoča, a občasno se zgodi, da je katera od sprememb v dednem zapisu celice takšna, da se uspešno skrije pred »policisti« in se začne nekontrolirano množiti. Takšnim celicam pravimo, da so rakave. Pri njih se nekako aktivira nesrečna kombinacija genov, ki skupaj delujejo tako, da začne celica preveč rasti, se deliti in širiti po telesu, poleg tega, kar je še posebno pomembno, se izključi mehanizem, ki skrbi, da se celica po določenem številu delitev ne podvaja več.

Tveganje za nastanek rakavih celic se poveča povsod, kjer so celice pod močnim pritiskom, da se delijo in obnavljajo. To so lahko ponavljajoče se mehanske in kemične poškodbe pa tudi kronične infekcije, ki telo silijo, da pospešeno izdeluje nove celice. Toksin v cigaretnem dimu tako škoduje celicam v pljučih, zato so se prisiljene nenehno obnavljati. Bolj kot so celice pod pritiskom, da se morajo hitro deliti in obnavljati tkivo, večja je seveda verjetnost, da se bo kdaj pri prepisovanju dedne informacije pojavila tipkarska napaka. Podobno kot cigaretni dim tudi azbestna vlakna v pljučih mehansko uničujejo celice in jih silijo, da se nenehno delijo, kar spet poveča tveganje za pojav mutacije.

O tveganem vedenju pove veliko rak na trebuhu, ki je pogost pri Nepalcih in Kašmircih. Ti se pozimi grejejo tako, da si za pas potisnejo vročo opeko, ki jim kot nekakšen termofor daje toploto, ko odidejo po opravilih v zasneženo okolico hiše. Ker imajo na trebuhu pozimi kronične opekline, se mora tamkajšnje tkivo ves čas obnavljati in spet je tveganje za napake pri podvajanju dednega zapisa povečano.

Vendar tipkarske napake pri deljenju celice niso edini vir sprememb v dednem zapisu. Spremembe v molekuli DNA lahko povzročijo tudi zunanji dejavniki, kot so sevanje (ultravijolični žarki, radioaktivnost) ali prosti radikali (kemično aktivni atomi ali skupine atomov). Pred takšnimi zunanjimi dejavniki, ki povečujejo tveganje za spremembe genske informacije v celicah, se lahko branimo z zdravim načinom življenja in vzdrževanjem dobre kondicije »celične policije« oziroma imunskega sistema, ki zna najti in odstraniti mutirane celice.

Seveda se marsikdo sprašuje, zakaj narava skozi milijone let evolucije ni iznašla še boljših mehanizmov, ki bi znali še bolj učinkovito iskati in uničevati mutirane celice v telesu. Pojasnitev, da smo ljudje preprosto šele model verzija 1.0, ki še ni povsem izpopolnjen in se bo v naslednji posodobljeni različici znal še bolj učinkoviti braniti tudi proti rakavim spremembam tkiva, znanstvenike praviloma ne prepriča.

Enega od možnih odgovorov na to vprašanje je na predavanju z naslovom »Zakaj sploh rak?« ponudil dr. Matjaž Zwitter z Onkološkega inštituta v Ljubljani. Vprašal se je, zakaj prav nobeno večcelično živo bitje – ljudje, živali, celo rastline – ne zna preprečiti, da bi mu celice ušle izpod nadzora. Pojasnitev, zakaj se v naravi ni razvil bolj učinkovit mehanizem obrambe proti raku, vidi v spoznanju, da pri nobenem živem organizmu ne moremo predvideti prav vseh izzivov, na katere bodo celice in tkiva morali najti odgovor. »Rak je tako redka, a neizbežna posledica dejstva, da svojim celicam prepuščamo svobodo, da poiščejo odgovor na nove, tudi še neznane vplive okolja.«

Še bolj radikalno hipotezo o naravi raka ima zelo mlada Eva Vertes, ki se po raziskovalnih laboratorijih potika že od svojega štirinajstega leta. Imela je srečo, da je srečala ljudi, ki so takoj opazili njeno nadarjenost in ji dovolili, da jim je pomagala pri raziskavah. Da lahko tudi najstniki naredijo kaj velikega, je dokazala že pri sedemnajstih, ko je odkrila spojino, ki ustavi umiranje možganskih celic vinske mušice, kar je bilo pomembno spoznanje tudi za iskanje načinov zdravljenja Alzheimerjeve bolezni. Pri devetnajstih si je zadala še bolj ambiciozno nalogo. Vprašala se je, zakaj so rakava obolenja mišic redka. Odgovor je najprej iskala pri strokovnjakih, a ji nihče ni dal prepričljive razlage, zato je postavila hipotezo, ki zveni na prvi pogled kot znanstvena fantastika. Kaj če je del našega telesa že prešel iz osnovne v posodobljeno verzijo 2.0, pa tega ne vemo? Kaj če znajo naše skeletne mišice kontrolirati rast tumorjev? Svojo hipotezo zdaj aktivno proučuje in če ji jo bo uspelo dokazati, bomo o njej gotovo še veliko slišali.