Ob izidu slovenskega prevoda vplivne knjige »Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja« najpomembnejšega ekonomista dvajsetega stoletja Johna Maynarda Keynesa, ki je ravnokar izšla pri založbi Studia Humanitatis, velja omeniti, da se je slavni ekonomist zanimal tudi za zgodovino znanosti. V letih tik pred drugo svetovno vojno, ko je objavil omenjeno ekonomsko razpravo, je na dražbi pri Sotherby’s kupil obsežno količino rokopisov Isaaca Newtona, ki so prikazali velikega znanstvenika v povsem novi luči.

Isaac Newton danes upravičeno velja za enega najpomembnejših znanstvenikov v vsej zgodovini naravoslovja. Zgodbo o tem, kako je dobil ključno idejo za univerzalni zakon gravitacije, ko je opazoval padec jabolka z jablane, pozna danes skoraj vsak šolar. Skozi stoletja si je Newton prislužil pravi mitični status kot eden prvih modernih znanstvenikov, ki je postavljal jasne matematične hipoteze o delovanju narave in jih tudi skrbno dokazoval s poskusi. Vendar ta javna podoba Newtona kot razsvetljenskega znanstvenega genija, ki so jo skrbno ustvarili njegovi dediči in prijatelji, ne ustreza povsem Newtonu, kakršen je bil v resnici.

Veliko informacij o tem, kaj se je resnično pletlo v Newtonovi glavi, medtem ko je postavljal temelje sodobne znanosti, lahko dobimo iz vsebine velikega zaboja njegovih zapiskov, ki se je k sreči ohranil skozi stoletja po njegovi smrti vse do današnjih dni. Ko je leta 1696 Newton zamenjal službo univerzitetnega profesorja za mesto državnega uradnika oziroma upravnika kovnice denarja in se za stalno preselil iz Cambridgea v London, je svoje zapiske zbral v veliki skrinji. V zaboj je shranil tako svoje matematične in fizikalne razprave kot tudi heretične teološke spise in veliko poročil o najrazličnejših alkimijskih eksperimentih, ki so ga zelo zanimali. Še posebej heretični spisi o Bogu, za katerega je bil prepričan, da ni troedini, kakor ga je predstavljala cerkvena tradicija, bi ga lahko spravili v velike težave, če bi prišli v javnost. Vendar spisov ni uničil, ampak jih je tudi v Londonu v skrinji hranil vse do svoje smrti.

Ko je leta 1727 umrl, sta rokopise podedovala njegova nečakinja Catherine Barton in njen mož John Conduitt, ki sta zanj tudi skrbela zadnja leta pred smrtjo. Rokopisi so se nato dedovali iz roda v rod, dokler se ni Lord Portsmouth, daljni potomec Newtonove nečakinje, odločil, da bo vse rokopise, ki imajo kakršno koli znanstveno vrednost, predal v hrambo državnim institucijam. Pri Univerzi v Cambridgeu so imenovali posebno skupino strokovnjakov, ki je pregledala Newtonove zapiske in izdala leta 1888 katalog vseh ohranjenih papirjev. Ker za vse neznanstvene rokopise, med katerimi so se znašle tudi teološke in alkimijske razprave, ni bilo veliko zanimanja, so še nekaj desetletij ostali pri družini Portsmouth, dokler jih niso leta 1936 razprodali na javni dražbi za vsega nekaj več kot devet tisoč funtov. Večino Newtonovih teoloških razprav je zbral Abraham Yahuda, strokovnjak za semitsko filologijo. Po njegovi smrti leta 1951 se je za ta pomemben del Newtonovih rokopisov razvnela prava sodna bitka, ki je trajala celo desetletje. Na koncu so teološki rokopisi končali v židovski narodni in univerzitetni knjižnici v Jeruzalemu, kjer so še danes.

Ekonomist Keynes, ki je bil tudi na dražbi Newtonovih rokopisov leta 1936 pri Sotherby’s, je kupil predvsem zapise, ki so govorili o alkemiji. Pozneje se je zelo trudil, da bi tudi od drugih kupcev na dražbi pridobil dragocene rokopise in jih varno spravil na Univerzi v Cambridgeu, amujih je uspelo zbrati le približno polovico. Ko jih v naslednjih letih proučeval, se je pred njim čedalje bolj prikazoval drugačen Newton, kot ga je slikala uradna britanska zgodovina znanosti.

Ob tristoti obletnici Newtonovega rojstva leta 1942 so nameravali v Cambridgeu pripraviti proslavo, a so jo morali zaradi vojne za nekaj let prestavili. Obletnico rojstva velikega fizika so tako počastili šele julija 1946 s simpozijem, na katerem je predaval tudi Niels Bohr. Žal je Keynes le nekaj mesecev pred simpozijem umrl, tako da je njegovo že pripravljeno predavanje z naslovom »Newton kot človek« (Newton, the Man) prebral njegov brat Geoffrey Keynes.

V predavanju je na podlagi Newtonovih osebnih zapiskov predstavil velikega znanstvenika v povsem novi luči: »Od osemnajstega stoletja so Newtona predstavljali kot prvega in največjega modernega znanstvenika dobe razuma, ki nas je naučil misliti s pomočjo hladnega in neomadeževanega uma. Sam ga ne vidim tako. Menim, da ga nihče, ki se je poglobil v vsebino tiste skrinje, ki jo je napolnil, ko je dokončno zapustil Cambridge leta 1696, in ki je, čeprav deloma razpršena, prišla do nas, ne vidi v tej podobi. Newton ni bil prvi v dobi razuma. Bil je zadnji od magov, Babiloncev in Sumercev, zadnji veliki um, ki je gledal v vidni in intelektualni svet z enakimi očmi kot tisti, ki so začeli graditi našo intelektualno dediščino pred nekaj manj kot deset tisoč leti.«

Deli