Zaradi vzpona nacizma se je nekaj let pred začetkom druge svetovne vojne iz Evrope izselil filozof Karl Popper, eden najpomembnejših teoretikov filozofije znanosti dvajsetega stoletja. Začasno domovanje si je našel v novozelandskem Christchurchu, kjer je tudi predaval na Canterbury University College in se družil z begunci, ki so tako kot on prišli na drugi konec planeta, da bi ubežali pred grozotami vojne. Leta 1944 je na enem od srečanj, ki so jih organizirali pribežniki iz Evrope, spoznal avstralskega nevrofiziologa Johna Ecclesa, kasnejšega Nobelovega nagrajenca za medicino, ki je tudi predaval na Novi Zelandiji. Z Ecclesom sta se hitro ujela in postala dolgoletna prijatelja, nekaj desetletij kasneje pa sta skupaj napisala tudi knjigo o delovanju možganov.

Še pred koncem druge svetovne vojne je Eccles Popperja povabil, da na njegovi domači avstralski univerzi pripravi serijo predavanj o filozofiji znanosti, v katerih bi predstavil svojo novo teorijo o tem, kaj sploh je znanost in kako deluje znanstvena metoda. Kljub vojnim razmeram so Popperjeva avstralska predavanja takoj doživela velik uspeh, saj so v razpravo o delovanju znanstvene metode vnesla svežino.

Še posebej pomembno so predavanja vplivala na tudi Ecclesovo poznejšo znanstveno kariero. Prav nova Popperjeva teorija o tem, kaj je bistvo znanstvene metode, ga je namreč pripravila do tega, da se je lotil svojih nevroloških raziskav drugače. Ni se namreč več trudil, da bi svojo hipotezo dokončno dokazal in tako prepričal tiste strokovnjake, ki se z njegovimi spoznanji niso strinjali, ampak se je nasprotno lotil sistematičnega iskanja načinov, kako bi hipotezo s poskusi ovrgel. In prav s pomembnimi odkritji o mehanizmih delovanja živčnega sistema, do katerih je prišel s Popperjevo metodo, si je leta 1963 prislužil tudi Nobelovo nagrado za medicino.

Popperjeva teorija o tem, kaj je bistvo znanosti, je dotedanje ideje o načelih, po katerih naj bi delovala znanost, postavila skoraj na glavo. Prej so se teoretiki znanosti večinoma ukvarjali s tem, kako lahko vemo, da je tisto, kar trdi znanost, resnično. Zanimalo jih je predvsem, po čem se znanstvena metoda razlikuje od drugih metod iskanja resnice, da ji lahko bolj zaupamo.

Popper je ostro zavrnil naivne razlage, po katerih naj bi bila znanstvena metoda le sistematično izogibanje najrazličnejšim vnaprejšnjim predsodkom in oviram na spoznavni poti. Do znanosti ne pridemo preprosto tako, da se omejimo na strogo razumski pristop in poskušamo odmisliti vsa morebitna popačenja, ki se spontano prikradejo v naše dojemanje sveta. Prav nasprotno! Bistvo znanosti za Popperja ni v nekakšnem čiščenju spoznavne poti od čutnih vtisov do teorije, ampak drugje.

Popper je vzel za izhodišče trditev, da lahko neko hipotezo štejemo za znanstveno šele, če obstaja zanjo tudi dejanska možnost, da ni resnična. Če je neka hipoteza nujno resnična oziroma si sploh ne moremo zamisliti, da ne bi držala, potem to zanj ni znanstvena hipoteza. Znanost se ukvarja zgolj s hipotezami in teorijami, ki so v načelu takšne, da so lahko tudi napačne. Bistvo znanstvene metode za Popperja tako ni v tem, da bi za posamezno hipotezo neizpodbitno dokazali, da je resnična, ampak da poskušamo najti čim več dejanskih pojavov v naravi, ki bi hipotezo ovrgli. Več takšnih preizkusov prestane neka hipoteza, bolj ji lahko zaupamo. Fizik Richard Feynman je nekoč takšno razumevanje znanstvene metode povzel v na prvi pogled nenavadni izjavi: »Poskušamo si čim hitreje dokazati, da se motimo, kajti le tako lahko napredujemo.«

Na področju nevrologije je Ecclesa zanimalo predvsem, kako se prenašajo informacije med posameznimi živčnimi celicami oziroma nevroni. Gre za električno ali kemično obliko prenosa? Obe hipotezi sta imeli svoje vnete privržence, ki so dokazovali svoj prav. Če gre za kemični prenos, potem nanj lahko vplivamo z najrazličnejšimi kemijskimi spojinami, kar je poskušala dokazati prva skupina. Zagovorniki električne sinapse oziroma informacijske povezave med celicami pa so bili prepričani, da je kemijski proces prepočasen, da bi se signali lahko učinkovito prenašali po živčevju, zato so poskušali natančno izmeriti, kako lahko potujejo električni signali po živčevju.

Eccles je bil najprej vnet zagovornik električne sinapse. Ko je slišal za Popperjevo razlago bistva znanstvene metode, se je takoj odločil, da bo teorijo apliciral tudi na svoje znanstveno delo. Tako je začel sistematično iskati možnosti, kako bi svojo osrednjo hipotezo o mehanizmu prenosa informacij po živčnem sistemu »dokazal« tako, da bi jo podvrgel čim večjemu številu najrazličnejših preizkusov. Tragika zgodbe pa je, da je po nekaj letih natančnih poskusov res ugotovil, da njegova hipoteza ne drži. Pri prenosu informacij z enega nevrona na drugega ne gre za električni, ampak za kemični proces. In prav za te raziskave, s katerimi je ovrgel svojo izvorno hipotezo, je prejel Nobelovo nagrado.

Deli