Keplerjeva čarovnica

    V začetku sedemnajstega stoletja je osrednjo Evropo zajela prava manija lova na čarovnice. V mestecu Leonberg na Švabskem so pozimi leta 1615-1616 na grmadi sežgali šest čarovnic. V bližnji vasi Weil (danes Weil der Stadt), katere prebivalstvo ni preseglo dvesto družin, so jih med letoma 1615 in 1629 sežgali kar osemintrideset. Malce opravljivo in čudaško starko po imenu Katharina, ki je živela v Leonbergu, je žena mestnega steklarja obtožila, da je s čarovnim napitkom prinesla bolezen sosedi, da je urekla otroke krojača in jim prinesla smrt in da je trgovala z grobarjem, ker si je hotela priskrbeti lobanjo svojega očeta, ki jo je hotela kot kelih podariti enemu svojih sinov, astrologu, ki se je ukvarjal s črno magijo.

    Danes se nam zdijo takšne nenavadne obtožbe smešne, vendar so bile pred nekaj stoletji še kako resne in mnogo starih ženic je končalo na grmadi prav zaradi obtožbe, da so čarovnice. Zgodba o čudaški starki z imenom Katharina bi bila le ena od več tisoč podobnih usod tistega časa, če njen sin ne bi bil slavni matematik in astronom Johannes Kepler, eden od pomembnih začetnikov sodobne znanosti. Prav njegovo odločno posredovanje pri vplivnih možeh, vneto pošiljanje pisem in še posebej to, da je za obrambo matere najel najboljše odvetnike, je pripomoglo, da Katharina ni delila usode drugih domnevnih čarovnic tistega časa in ni končala na grmadi. Vseeno pa tudi vplivni sin ni mogel preprečiti, da ne bi več kot sedemdesetletna ženica dobro leto presedela v priporu.

    Zgodbo o čarovniškem procesu proti Katharini Kepler je v knjigi Kepler’s Witch – An Astronomer’s Discovery of Cosmic Order Amid Religious War, Political Intrigue, and the Heresy Trial of His Mother, HarperCollins, 2004 natančno opisal James A. Connor. Knjiga je poleg tega, da pripoveduje napeto zgodbo, zanimiva tudi zato, ker Collins citira dokumente s samega procesa. Prav tako je prevedel nekaj pisem, ki jih je Johannes, takrat dvorni matematik, pošiljal vplivnim možem, ki bi lahko kako pomagali, da bi njegovo ostarelo mater spustili iz ječe in jo oprali nesmiselnih obtožb. (Zgodbo o Katharini Kepler povzema tudi Paolo Rossi v knjigi Rojstvo moderne znanosti v Evropi, Založba */cf., 2004, ki predstavlja eno redkih kvalitetnih preglednih del o tem obdobju znanosti, ki jih imamo v prevodu.)

    Katharina Kepler je bila zelo primerna žrtev za obtožbo čarovništva, ukvarjala se je namreč z naravnim zdravilstvom. Težave so se začele, ko se je njen sin Christoph, ugledni mestni obrtnik in klepar, sprl z družino mestnih steklarjev. V sinov spor se je vmešala tudi Katharina, pri čemer je zelo nespametno zabrusila svoji nekdanji prijateljici Ursuli iz družine steklarjev nekaj hudih žalitev. Seveda ji Ursula ni ostala dolžna. Da bi se ji maščevala, je začela po mestu širiti govorice, da ji je postalo slabo, ko je popila zvarek, ki ji ga je pripravila Katharina. Hitro so se začele pojavljati še nove obtožbe. Dvanajstletna deklica, ki je nosila v opekarno žgat opeko, je Katharino srečala na ulici in takrat v roki začutila grozno bolečino, ki ji je za nekaj dni ohromila roko in prste. (Lumbago in trd vrat v Nemčiji še vedno imenujejo Hexenschuss; hexen – čarati).

    Ljudje po vaseh in mestecih v tistem času niso bili ravno razgledani. Verjeli so v mnoge vraže in nekako v naravi človeškega duha je, da išče vzroke za dogodke, ki si jih ne zna pojasniti. Če je mesto napadla epidemija otroške bolezni, bi z današnjim znanjem za to okrivili kako bakterijo ali virus, takrat pa teh malih povzročiteljev bolezni še niso poznali. Tako so vzroke iskali v dogodkih, ki so se jim zdeli v tistih časih povsem verjetni.

    Collins primerja kruto izživljanje nad domnevnimi čarovnicami v sedemnajstem stoletju z odnosom današnje družbe do domnevnih teroristov. Tako kot še danes nekateri povsem resno zagovarjajo mučenje zapornikov, če so ti domnevni teroristi, ki pripravljajo napad z veliko nedolžnimi žrtvami, so tudi pred nekaj stoletji ljudje še toliko bolj posegali po čudaških metodah ugotavljanja krivde. Ena najbolj priljubljenih metod preverjanja, ali je neka oseba resnično kriva čarovništva, je bila recimo sodba z vodo. Domnevno čarovnico so zvezali za roke in noge ter jo vrgli v reko. Po izvorni babilonski metodi je reka izrekla sodbo tako, da je kriva obtoženka utonila, nedolžno pa je reka pustila pri življenju. Vendar so Asirci menda babilonsko metodo malo spremenili, tako da je pri njih veljalo, da reka pogoltne nedolžne in izvrže krive. In prav ta nenavadna asirska metoda se je udomačila tudi v Evropi.

    Obtožbe proti Katharini so se še kar vrstile, dokler je niso aretirali in jo tudi formalno obtožili čarovništva. Po dolgotrajnem procesu so septembra 1621 na pravni fakulteti v Tübingenu sprejeli naslednjo sodbo: »Obtoženo naj spoznajo z metodami mučenja, a le na prvi stopnji oziroma v obliki territio verbalis, ko jo odpeljejo v prostor z rabljem, kjer ji ta podrobno pojasni in razkaže svoje instrumente.« Čeprav so profesorji sprejeli vse Keplerjeve argumente in se strinjali, da ni dovolj trdnih dokazov za Katharinino smrtno obsodbo, so bili še vedno toliko v dvomih, da je niso želeli povsem oprostiti. Ko je uspešno prestala soočenje z rabljevimi orodji in vseeno ni hotela priznati, da je čarovnica, so jo po več kot letu ječe in šest let po prvih obtožbah 7. oktobra 1621 končno spustili na prostost. Kmalu zatem je zaradi izmučenosti in slabih razmer v zaporu umrla.