Javno dopisovanje v rubriki Epistole Dnevnikovega Objektiva poleti 2007.

Nazaj
Naslednji

4. 8. 2007, piše: Sašo Dolenc

Zdravo Jana,

upam, da te tole pismo ne bo zmotilo ravno kje na plaži. Najino dopisovanje sem nameraval začeti z mislijo, da tako ali tako nisi več kot “en klik stran” iz Ljubljane, pa ne vem, kako ti kaj v Dalmaciji sploh “vleče” internet. Če si slučajno na kakem odmaknjenem otočku, ki je bolj slabo pokrit s “kiberkafeji” oziroma z gprs signalom, si verjetno oddaljena nekaj deset kilometrov več od enega samega klika, a dvomim.

Zadnja leta mi je namreč uspelo pošto prebirati vsak dan, tudi če sem bil v še tako odročnih krajih. Pred dobrim mesecem sem z enega od kvarnerskih otokov poslal članek v uredništvo časopisa kar direktno s plaže, kar je danes za profesionalne novinarje verjetno dnevna rutina, meni pa se je prav dobro zdelo. Sem bil kar presenečen, kako hitra je bila povezava. “Internet je res čisto v redu zadeva,” kot je modro ugotovil naš minister za znanost in tehnologijo v petkovem intervjuju v Dnevniku.

Saj res! Če si kje bolj na samem, kjer ne prodajajo časopisov, mogoče sploh še ne veš, da si bila povsem po naključju ena od glavnih zvezd intervjuja z ministrom. Poleg tebe pa še najin kolega iz uredništva Kvarkadabre, ki si z ministrom ne deli le istega imena in priimka, ampak je po izobrazbi prav tako tudi fizik. Malokdo pomisli, da bi v naši mali deželici obstajala kar dva Jureta Zupana, ki bi bila oba ugledna znanstvenika na zelo podobnem področju naravoslovja, zato je bilo zadnja leta kar veliko zmede. Prišlo je do mnogih zabavnih zamenjav, ki jih omenja tudi že minister v intervjuju. Pravi, da so nanj pomotoma prihajale čestitke za Juretove znanstvene dosežke, sam pa moram dodati, da so me znanci večkrat spraševali, ali res minister piše vse tiste zanimive poljudnoznanstvene članke za Kvarkadabro. Dobil sem tudi kar nekaj čestitk za knjigo Zakaj je nebo modro?, ki da smo jo napisali skupaj z ministrom.

Letos, kot kaže, nimamo poletnega zatišja novic, ki mu pravijo čas kislih kumaric. Po dolgem času je spet znanost na prvih straneh časopisov, a ne veseli se preveč, ker ne gre za poročanje o novih znanstvenih spoznanjih, ampak ponovno za afere z razpisi. Zgodbe ti raje ne bom obnavljal, saj je internet z njo preplavljen, tako da lahko le malo pobrskaš po novičarskih straneh oziroma po forumih in blogih.

Vedno znova se zabavam, ko kliče kak novinar, da bi radi prišli z ekipo posnet Kvarkadabro. Včasih je kar težko pojasniti, da je Kvarkadabra v televizijskem studiu na velikem ekranu dosti lepša kot na mojem namiznem monitorju. Ljudje so še zmeraj prepričani, da imajo vsa društva najete kake kletne prostore, kjer se člani dobivajo enkrat na teden, da si ob pivu izmenjajo trače. Še najbolj fizičen je pri nas verjetno strežnik, ki pa je nekje na Univerzi v Novi Gorici, in priznam, da ga v resnici sploh še nikoli nisem videl.

V uredništvu Kvarkadabre seveda vse opravimo kar po internetu, tako da drug za drugega običajno niti ne vemo, kje se kdo nahaja. Včasih posumim, da je kdo na drugi strani Atlantika, če mi še isto dopoldne ne odgovori na pismo, a po navadi se tako ali tako toliko dogaja, da na nekajurne zamike sploh nisi pozoren. Prejšnji teden so s televizije želeli kratko izjavo člana uredništva, pa smo se po internetu dogovorili, da bo izjavo dal Jure. In ko smo novinarju že poslali telefonsko številko njegovega mobitela, da bi se dogovorila glede kraja snemanja, se Jure oglasi, da je trenutno na konferenci v Pittsburghu v ZDA, kar pa ni noben problem, saj lahko da izjavo kar preko Skypa.

Ni skrivnost, da ministra Zupana oba zelo ceniva kot vrhunskega znanstvenika. Ravno danes sem si na internetu ponovno ogledal zelo zanimivo predavanje z naslovom Umetne nevronske mreže – intelektualni izziv, ki ga je pripravil za naše društvo že leta 2000, ko še ni bil politik. Tudi pod vrednote, ki jih zagovarja (podpiranje odličnosti, mednarodno sodelovanje, odpiranje našega, na premnogih področjih zelo zatohlega akademskega sveta navzven, pomoč našim uspešnim znanstvenikom, da bi se lahko vrnili iz tujine…), se vsaj sam takoj podpišem. Težava je le, da se ti ideali praviloma med prevodom v prakso izgubijo. Žal.

Priznam pa, da so mi nekatere ministrove ideje tudi zelo tuje. Naj omenim kar to zadnjo, ki bi ji lahko rekli “center znanosti v vsako slovensko vas”. Res ne vem, ali ni bolje, da ne poskušamo znova odkriti Amerike, temveč da naredimo tisto, kar so vse države, ki jim znanost kaj pomeni, storile že davno. V Sloveniji je povsem dovolj en sam resnično moderen center znanosti, kakršni so v vseh večjih evropskih mestih. Pa nikakor ni nujno, da je v središču Ljubljane, lahko je tudi kje bolj na samem, stran od luči, da se ponoči lahko opazuje tudi zvezde. Šolarji bi se tja vozili iz vse države ob naravoslovnih dnevih, v njem bi bili atraktivne razstave, planetarij, hiša eksperimentov, kino z znanstvenofantastičnimi filmi in še marsikaj. Pri takšnih centrih seveda ni pomembna samo vsebina, ampak tudi forma. Obiskovalcu morajo dati občutek, da je na obisku v prihodnosti, ali pa, da se je vrnil nazaj v čas dinozavrov.

Jana, ti si videla že zelo veliko sveta, tako da si zagotovo polna idej, kako bi se dalo tudi pri nas ustvariti čim bolj ugodno klimo za razcvet znanosti.

Pozdrav, Sašo

(Dnevnikov Objektiv, sobota, 04.08.2007, tekst: Sašo Dolenc)

Nazaj
Naslednji