Jožef Stefan: Modro nebo (Šolski prijatel, 1855)

    Kako lepo, kako milo je modro nebo, kader se po dolgem deževju ali po strašnej burji razkadijo oblaki, kako mirno gleda doli na nas in polni naša serca z nježnim zaupanjem v višjo moč. Tam gori so nebesa, že ta. sama beseda, kako lep in važen pomen ima za pobožno serce! Kaj pa je vendar te modri oblok, iz česa je narejen? Narejen je iz tanjšega predmeta, ki si ga človek misliti more, narejen je iz samih ločnih žarkov in to iz modrih žarkov solnčne svetlobe. Solnčna luč je bela in sostavljena je iz več drugih barvenih luči.

    Sostavljena je iz tistih barv, ki se nam prikazuejo, kader se razpenja po nebu mavrica ali božji stol, iz ravno tistih barv, ktere vidimo gledajoči skoz trioglato steklo. Te barve so: rudeča, rumena, žolta, zelena, modra in višnjena. Vse te barve zjedinjene dajo belo barvo. Iz šest žarkov, kterih ima vsaki eno tih barv, zloženih postane bel žark, bele žarke nam solnce pošilja na zemljo. Zrak ima pa lastnost, da od vseh tih žarkov, ki ga združeni v belo solnčno luč obsevajo, odbija ali odseva (reflektira) naj bolj modre žarke, zato se nam zrak modro barven kaže.

    Eno zračno delce ima pa to lastnost le v tako malej razmeri, da se ne opazi na njem, zato se zrak, ako ga je ravno precej vkup, brez vse barve vidi. Le tedaj, ako skoz veliko množico zraka gledamo, vidimo ga modro barvenega. Ako gledamo na daljno, daljno goro, moramo gledati skoz veliko množico zraka in taka množica se že malo modro barvena kaže, zato so daljne gor sinje ali modre viditi. Skoz še več zraka pa grejo naši pogledi, ako gledamo v nebo, tudi tukaj se nam zrak modro barven kaže in ker naši pogledi na vse strani enako daleč segajo, se nam dozdeva ravno tako, kakor da bi stali na sredi velike polkrogle, ki ima modro lupino in zrak se nam kaže v podobi modrega obloka.

    Nebo ni zmirom enako modro, nekterokrat bolj tamno, nekterokrat bolj svetlo, sivo ali belkasto. V zraku je mnogo vodnih soparjev, ki imajo vlastnost, da odbijajo bele žarke, zabto se nam belkasti kažejo. Kader je tedaj mnogo vodnih soparjev v zraku, se modrej barvi zračnih delov primeša bela barva vodnih soparjev, nebo je tedaj svetlomodro, sinje videti. Po letu, kader solnce dobro pripeka, tudi voda močno puhti, o takih vročih dnevih je nebo vselej bolj belkasto. Tudi prah, ki ga je posebno po letu veliko v zraku, dim in druge reči so tudi belkaste ali sive in uslabljajo modro barvo neba. Tedaj moremo reči, bolj ko je zrak suh in čist, bolj je nebo rnodro viditi. Ako gre dež, družijo se vodni soparji v kapljice prah, dim in vse druge zraku primešane reči se kapljic prijemajo in padajo na zemljo. Zrak je za tega delj po dežju bolj suh in bolj čist, kakor pred dežjem, zato je nebo, kader .se po močnem dežju razdelijo oblaki, vselej tako lepo modro, bolj tamnomodro kakor sicer.

    [album:69 Članek v reviji Šolski prijatel]Kader celo nebo pregledamo, vidimo da ni povsodi enako modro. V nadglaviu je veliko tamneje, kakor v obzorju. Kader gledamo proti obzorju, gledamo skoz tak zrak, ki je zemlji blizo in za to naj več praha in dima v sebi ima, zato vidimo nebo bolj belkasto v obzorju, kakor če pogledamo na ravnost na viš. Na visokej gori je nebo tudi bolj tamnomodro viditi, kakor v dolini. Človek bi mislil, kader sem na visokej gori in gledam v nebo, gledam skoz manj zraka, kakor če bi gledal iz doline, modra barva mora tedaj slaba biti. Pa vendar ni taka. Čujte, zakaj? Le pomislite, kader grete na visoko goro, zapuščate ves tisti zrak, ki je napolnjen s prahom in dimom, za seboj in tudi veliko vodnih soparjev ste za seboj pustili. Zato je nebo z visoke gore bolj čisto viditi.

    Vender to še ni dosti. Mogel bi kdo reči, praha in vodnih soparjev je res manj, zato je nebo bolj čisto, vendar za tega voljo še ni treba, da je tudi bolj temno, saj je zraka manj, in čim manj je zraka, tim slabša njegova barva. Treba je pomisliti, da zrak ne seže brez konca in kraja. Tisti prostor, v kterem ni več zraka, pa tudi nemore več modro barven biti, ampak on je brez vse barve, te prostor je čern. Ako smo na visokej gori, loči nas od tega tamnega prostora bolj tanjek zrak, zrak je moder, kar je za zrakom, je tamno, zato se nam kaže nebo tamnomodro. Čim viśja je gora tim bliže je tamnemu prostoru, in tudi nebo je bolj tamno. Tisti, ki se spušajo v zračnih balonih na viš, nam tudi povedati znajo, da je, keder prav visoko pridejo, nebo skoraj čisto černo viditi.

    J. Stefan

    Šolski prijatel, 1855, str 192-193.

    Deli