Wikipedia

Desetega maja 1752 se je nad francosko vasico Marly-la-Ville razbesnela nevihta, ki se je zapisala v zgodovino znanosti. Pomočniku francoskega naravoslovca Thomasa-Françoisa Dalibarda je uspelo s pomočjo dolgega železnega droga ujeti nekaj “elektrike” iz oblaka. Med približevanjem nevihte – neposredno v železni drog na srečo strela takrat ni udarila – je na spodnjem koncu eksperimentalne palice opazil iskrice, kar je bilo dokaz, da so z nevihto povezani tudi električni pojavi.

V naravoslovnih krogih sredine osemnajstega stoletja je veljalo spoznanje, da je z nevihto povezana elektrika, za pomemben znanstveni dosežek. Senzacionalna novica o uspešno izvedenem eksperimentu je hitro zakrožila po Evropi. Poskus so že v naslednjih tednih ponovili tudi drugi naravoslovci in dognanja potrdili, Dalibard pa je že takoj po poskusu poslal poročilo o svojih ugotovitvah na Académie des Sciences v Parizu in v njem prijazno omenil, da je eksperiment zasnoval na osnovi raziskav, ki jih je pred tem opisal Američan Benjamin Franklin.

Z zmajem nad nevihto

Franklin tako, v nasprotju z informacijami v večini knjig o zgodovini znanosti, ni bil prvi, ki je eksperimentalno dokazal, da potekajo v nevihtnem oblaku električni pojavi. Svoj slavni poskus z zmajem, ki je vsem dobro znan, saj je kasneje postal podobno mitičen kot Galilejevi domnevni poskusi z metanjem krogel z visečega stolpa v Pisi, je Franklin izvedel šele junija 1752, pri čemer za eksperiment v Franciji takrat še ni vedel. Na svileni zmaj je pritrdil dobro izoliran ključ in ga spustil pod nevihtni oblak. Ko je zmaja nekaj minut kasneje potegnil nazaj k tlom, je s preskokom iskre pokazal, da se je ključ pod oblakom naelektril, kar je bilo ponovno dokaz, da potekajo v oblaku električni pojavi.

Čeprav Franklinov poskus z zmajem ni bil prvi, je bil pa toliko bolj spektakularen in tudi sam Franklin je kasneje postal slaven politik, tako da lahko danes v preprostejših povzetkih zgodovine znanosti preberemo le zgodbo z zmajem. Pomemben razlog, zakaj je prav Franklin postal prvi znanstveni heroj raziskav atmosferske elektrike, je tudi njegova iznajdba strelovoda. Leta 1811 je drug predsednik ZDA John Adams o Franklinu zapisal kar presenetljiv hvalospev, v katerem je postavil iznajdbo strelovoda med najbolj priljubljene dosežke takratne znanosti: “Njegov ugled je bil bolj univerzalen kot Leibnizov ali Newtonov, Frederickov ali Voltairov in njegova osebnost bolj priljubljena in cenjena kot katera koli omenjena ali kar vse skupaj. Newton je osupil morda štirideset ali petdeset mož v Evropi, saj njegovih odkritij in dokazov nikoli ni bralo in razumelo večje število ljudi. (…) Vendar pa je bila Franklinova slava univerzalna. Njegovo ime so poznali tako državni uradniki kot običajni ljudje, ob tem pa tudi kralji, dvorjani, plemstvo, duhovščina in filozofi, ne nazadnje pa tudi preprosti ljudje, in to celo do te mere, da ni bilo kmeta, meščana, služabnika, sobarice ali kuharja, ki ga ne bi poznal in ga ne bi imel za prijatelja človeštva.”

Najbolj so nastradali cerkveni zvonarji

Odkar so ljudje začeli graditi cerkve na izpostavljenih gričih, na osamljenih krajih sredi polj ali vsaj z najvišjimi zvoniki v okolici, so se med nevihtami srečevali s težavami, ki jih ni bilo lahko pojasniti. Ko se je v bližini cerkve razbesnela nevihta, je strela praviloma za svoj cilj izbrala cerkveni zvonik, kar je bilo lahko za vernike, ki so bili ravno takrat v zgradbi, smrtno nevarno. Seveda pa v tem primeru ni šlo le za tehničen, ampak tudi za teološki problem.

Veljalo je namreč prepričanje, da strele pošilja in usmerja “višja sila” od zgoraj, tako da ni bilo lahko pojasniti, zakaj si za cilje izbira ravno prostore, kjer se ljudje zbirajo z namenom, da bi častili Boga. Mnogi so bili celo prepričani, da so strele znak božjega nezadovoljstva z grešnim svetom. Goreči pridigarji so za obrambo pred strelami praviloma prisegali predvsem na moč molitve in na zvonjenje, ki naj bi pregnalo nevihto. A rezultati niso bili prav vzpodbudni, najbolj pa so po navadi nastradali zvonarji, ki so pogosto postali žrtve udara strele v zvonove.

Franklina so nekateri takratni ameriški verski voditelji obtožili, da poskuša s strelovodi posegati v božje pristojnosti in si prilašča kontrolo nad pojavi, ki presegajo območje človeka. Ko je leta 1755 Massachusetts stresel potres, je pastor Thomas Prince pridigal, da je pogostost potresov povezana s postavitvijo “železnih konic, ki jih je iznašel bistroumni g. Franklin”. Trdil je, da “jih je v Bostonu postavljenih največ v vsej Novi Angliji in prav Boston je potres najbolj stresel. Oh! Mogočni roki Boga ni mogoče uiti.”

Bitka za avtoriteto

Z vpeljavo strelovodov za zaščito cerkva, velikih zgradb in ladij pa Franklin ni le prihranil denarja njihovim lastnikom, ampak je imela ta nova tehnologija obrambe pred naravnimi katastrofami tudi velik simbolni pomen. Franklin je naredil pomemben korak pri prenosu avtoritete s tradicionalnih cerkvenih na novonastale znanstvene inštitucije.

Aprila 1753 je takole miril strasti nasprotnikov postavljanja strelovodov: “Gotovo grmenje neba ni nič bolj nadnaravno kot dež, toča ali sončna svetloba, pred katerimi se brez pomislekov branimo s strehami in senčniki. Vendar lahko zdaj pomirim gospode, ki jih je strah; z nekaj zadnjimi eksperimenti sem pokazal, da ni strela iz oblaka tista, ki udari na zemljo, ampak strela z zemlje udari v oblake.”

Franklinu je uspelo s somišljeniki, kljub nasprotovanju nekaterih pridigarjev, v nekaj letih opremiti izpostavljene ameriške hiše, cerkve in ladje s strelovodi, medtem ko je ideja po Evropi naletela na večje neodobravanje. Čeprav je Vatikan priporočil takšno tehnologijo varovanja cerkva pred udari strel, so se lokalni župniki pogosto bali postavljanja strelovodov, ker se je začelo širiti mnenje, da strelovodi pravzaprav privabljajo strele. Sčasoma pa so se tudi najbolj fanatični nasprotniki “heretičnih drogov” premislili in spoznali, da strelovodi le niso hudičeva ukana, ki bi med ljudi širila brezbožne ideje.

Strele so še vedno nevarne

Učinkovite načine, kako se ubraniti pred nevarnostjo strele, pozna človeštvo zdaj že dobrih 250 let. Vendar marsikatera hiša predvsem v tretjem svetu še vedno nima dobrega strelovoda. Pogostost udara strele je največja prav v tropskih krajih, kjer je revščina tudi danes še vedno zelo velika. Leta 1988 so prebivalci Cibinonga na Zahodni Javi v Indoneziji poročali, da so opazili udar strele kar v 322 dneh v letu.

Letošnjega julija je odročno vasico Ušari Dara v severozahodnem Pakistanu zajela huda nevihta. Ko je v vas kasneje prišla policija, je ugotovila, da so strele poškodovale veliko hiš, pri čemer je umrlo kar 30 vaščanov. Tudi drugje v manj razvitem svetu zahtevajo strele še vedno zelo veliko življenj. V letu 2006 pa je bilo na Kitajskem kar 19.982 naravnih nesreč, ki so bile povezane z udarom strele, v katerih je življenje izgubilo 717 ljudi, ranjenih pa je bilo 640. Samo v letošnjem avgustu je na Kitajskem za posledicami udara strele umrlo 109 ljudi, 43 pa jih je bilo ranjenih, je sporočila kitajska meteorološka agencija.

Povprečna temperatura na Kitajskem je avgusta znašala 21,6 stopinje Celzija, kar je drugi najtoplejši avgust po letu 1951. Višje temperature seveda povzročijo tudi bolj pestro vremensko dogajanje. Da bi državljane opozorili na nevarnosti, ki jih povzročajo močne nevihte, je kitajsko ministrstvo za izobraževanje po 420.000 šolah začelo deliti navodila, kako se obvarovati udara strele. Med materiali so tako izobraževalni DVD-ji kot tudi stripi, zgodbice in zgibanke o tem, kako nastanejo strele in kako moramo reagirati, če nas ujame nevihta.

V zelo revnih predelih sveta uporabljajo ljudje pogosto za kritje svojih hiš kovinsko kritino, kar posledično pomeni, da so takšne zgradbe odlična tarča za udar strele. Tudi v Bangladešu so spoznali, da morajo ljudi po vaseh bolje informirati o nevarnostih električnega udara z neba. Ker pa je nepismenost tam še zelo velika, so se odločili, da bodo ljudi izobraževali kar prek uličnih gledaliških predstav in s skladanjem novih popularnih pesmi, ki gredo hitro v uho in poleg zabave nosijo še poučno sporočilo.

Deli