Šestindvajsetega marca 1985 je znani britanski muzikolog, producent pri BBC-ju in dirigent zborovske glasbe Clive Wearing začutil močan glavobol. Vzel je nekaj tablet proti bolečini, a mu niso kaj prida pomagale. Zdravniki so bili sprva prepričani, da gre le za močno obliko gripe, zato so ga poslali domov. Naslednje dni je počival, a bolečine v glavi kar niso in niso hotele ponehati. Takrat še ni vedel, da so to njegovi zadnji dnevi, ko se zvečer še lahko spominja, kaj je počel zjutraj.

Ko se je četrti dan bolezni njegova žena popoldan vrnila iz službe, je bilo stanovanje razmetano, moža pa nikjer. Seveda jo je takoj zaskrbelo, saj je vedela, da je imel še zjutraj visoko vročino. Clive je medtem izgubljen taval po ulicah, kjer ga je opazil taksist in obvestil policijo, policisti pa njegovo ženo. Skupaj z ženo sta tako dan končala v bolnišnici, kjer mu so naredili več testov in ugotovili, da je zbolel za hudim možganskim virusnim obolenjem, imenovanem herpes encefalitis.

Začeli so ga zdraviti s protivirusnimi zdravili, a virus mu je medtem že močno poškodoval možgane. Velik del možganov mu je zaradi okužbe povsem odmrl, tako da bilo na slikanju videti, kot da mu celi kosi možganov manjkajo. Najbolj je bil prizadet prav del, kjer se tvorijo in shranjujejo spomini. Čeprav je Clive virusno obolenje preživel in kasneje telesno in umsko povsem okreval, se mu spomin ni nikoli več povrnil. Danes, več kot dvajset let po infekciji, velja za človeka z najslabšim spominom, kar jih je kdaj podrobno preučila medicina.

Ujetnik sedanjosti

Clive se od leta 1985 vsakih nekaj minut na novo “zbudi” iz dolgega spanja in ne ve, kje je. Vsakdo med nami je verjetno že doživel neprijeten občutek, ko se je kdaj zbudil in sprva ni vedel prav dobro, kje je in kaj se mu dogaja. A že po nekaj trenutkih je lahko v zavest priklical zadnje večerne dogodke in se tako spomnil, kako je zašel v sprva neznano posteljo. Clive žal pomoči spomina nima, tako da vedno znova doživlja popolno izgubljenost v času, ko se mu po nekaj minutah – včasih po vsega sedmih sekundah – kratkotrajni spomin izbriše.

Seveda pa so njegove umske sposobnosti ostale skorajda enake, kot so bile pred boleznijo. Še vedno je lahko zelo inteligenten in duhovit sogovornik. Žal pa mu je vse, kar se je zgodilo po letu 1985, povsem novo. Prav tako bo že po nekaj minutah pozabil, kdo ste, če vas ni poznal že od prej. Običajno si odsotnost spominov povsem spontano razlaga tako, da se je pravkar zbudil iz kome, v kateri je bil zelo dolgo časa. Zdi se mu, kot da je zbujen le kaki dve minuti. Dan za dnem je njegovo prvo vprašanje ljudem v bližini: “Kako dolgo sem bil nezavesten?”

Nekaj časa si je pisal dnevnik, v katerem pa skorajda ni bilo drugega kot vedno znova zapisan točen čas in opomba “Zdaj sem buden”. Dejstvo, da je buden, da se zaveda, se mu je namreč zdelo v vsakem trenutku, ko se je ponovno “prebudil”, najpomembnejša informacija, ki jo mora shraniti. Seveda pa si ni znal prav dobro razložiti, zakaj v prejšnjem vpisu v dnevnik, ki je prav tako napisan z njegovo pisavo, tudi piše: “Zdaj sem resnično buden.” Zraven tega vpisa je namreč zapisan čas, kot ga je kazala ura pred dobrimi desetimi minutami. Ker se preteklih vpisov nikakor ne more spomniti, je vedno znova prepričan, da so napačni, zato je v njegovem zvezku večina vnosov prečrtanih. Včasih popravi tudi samo čas, saj se mu zapis, da je buden, zdi povsem pravi, le čas, ki je zapisan zraven, se ne sklada s tistim, ki ga vidi na uri.

O Clivu je bilo posnetih že več dokumentarnih filmov in odlomki iz nekaterih so dostopni tudi na internetu. Ob prvem ogledu teh posnetkov najbolj preseneti, kako močna čustva Clive vedno znova izkazuje do svoje žene Deborah. Čeprav žene ni bilo v sobi le nekaj minut, se je ob vrnitvi razveseli, kot da je ne bi videl deset let. In v resnici je zanj ljubezen do Deborah enaka ali še močnejša, kot je bila kmalu po poroki, ko je zbolel.

Zgodbe o možganih in glasbi

Podobno kot močna ljubezen do žene se mu je iz preteklega življenja ohranila tudi zmožnost ustvarjanja glasbe. Že kmalu po izgubi spomina je namreč žena opazila, da lahko Clive zapoje ali zaigra tudi daljše skladbe, ki presegajo dolžino spomina, ki ga lahko uporablja med pogovorom. Zdelo se je, kot da mu je petje celo lažje kot govorjenje. Med igranjem klavirja se povsem prepusti glasbi, kar traja vse do konca skladbe. Takrat pa se običajno mehanizem v možganih, ki skrbi za izvajanje glasbe, preklopi nazaj na mehanizem, ki skrbi za mišljenje in jezik. Vmes zdravi ljudje običajno pobrskamo po spominu in se spomnimo, kje smo in komu smo igrali skladbo. Clive pa žal tega spomina nima, tako da je po koncu skladbe povsem iz sebe, ker ne ve, kje je, niti kako se je tam znašel.

Na posnetku vaje z njegovim zborom za staro glasbo, ki ga je vodil pred boleznijo, je, dokler traja glasba, povsem zbran in natančno dirigira ter opozarja pevce, kdaj mora kateri vstopiti. Ko pa je skladbe konec, se naenkrat začne močno tresti in je povsem zmeden. Takrat bi mu moral namreč na pomoč priskočiti spomin, a ga žal nima.

Spoznanje, da se je kljub hudi poškodbi možganov pri Clivu ohranila zelo dobra sposobnost za izvajanje glasbe, vse bolj zanima tudi znanstvenike, ki se ukvarjajo z delovanjem možganov. Zgodbo o Clivu Wearingu je podrobno predstavil tudi slavni nevrolog Oliver Sacks v svoji novi knjigi z naslovom Musicophilia: Tales of Music and the Brain, ki bo izšla sredi oktobra. Sacks je v začetku sedemdesetih let zaslovel predvsem kot zdravnik, ki mu je uspelo nekaj pacientov zbuditi iz večletne otopelosti, kar je podrobno opisal v odmevni knjigi. Poleg te slavne knjige, po kateri so posneli tudi razvpiti film Prebujenja (Awakenings, 1990), v katerem ga je upodobil Robin Williams, je Sacks o svojih nenavadnih pacientih napisal še veliko drugih del, ki so prave pripovedne mojstrovine.

Najbolj značilen za njegov slog pisanja je verjetno odlomek iz njegove knjige The Man who Mistook his Wife for a Hat, ki jo je izdal 1985: “Zazdelo se je, da se je na njegovem obrazu pojavil nasmešek. Videti je bilo, kot da se je odločil, da je pregled končan. S pogledom je začel iskati klobuk. Stegnil je roko in za glavo prijel svojo ženo ter jo poskušal dvigniti, da bi si jo nadel. Očitno je bilo, da je ženo po pomoti zamenjal za klobuk! Žena je gledala, kot da je takšnih dogodkov vajena.”

Vsak dan na novo zaljubljen

Prvih šest let po tistem, ko mu je virus uničil spomin, je Clive bolj ali manj preživel v psihiatrični bolnišnici. Padel je v hudo depresijo, saj je bil sicer živ in na neki način povsem zdrav, a hkrati povsem nezmožen za kakršnokoli samostojno življenje. Vsak dan znova se je zbujal v bolnišnični sobi, ki je ni poznal, prav tako pa so mu bili vedno znova povsem tuji tudi zdravniki in osebje bolnišnice. Šele po vztrajnem prigovarjanju njegove žene so ga po skoraj sedmih letih premestili v manjše podeželsko zdravilišče za bolnike s poškodbami možganov, kjer se je takoj počutil bistveno bolje.

Žena Deborah je leta 2005 o svojem doživljanju moževe bolezni napisala knjigo z naslovom Forever Today: A True Story of Lost Memory and Never-Ending Love, v kateri je opisala tako lepe kot tudi neprijetne trenutke njunega razmerja. Ko je Clive zbolel, je imela le 27 let in prva leta so bila zanjo res težka, a se je trudila po svojih najboljših močeh. Leta 1992 pa je pri svojih 35 spoznala, da tako ne more več živeti. Odločila se je za ločitev in se iz Londona preselila v New York. Želela je začeti novo življenje. Seveda Clive o ločitvi ni vedel nič oziroma tudi če bi vedel, bi to že po nekaj minutah pozabil. Ločitvene papirje je tako podpisal Clivov sin iz prvega zakona, ki je tudi formalno očetov zakoniti zastopnik.

Seveda pa Deborah Cliva še vedno obiskuje in ta se je vsakič znova neznansko razveseli. A ker nima občutka za čas, so njegova čustva enako navdušujoča, če jo znova vidi po nekaj mesecih, ko se vrne iz Amerike, ali pa le po nekaj minutah, ko se vrne iz kopalnice.