Sigmund Freud: Razlaga sanj

    Novembra 1899 je z letnico 1900 izšla Freudova Razlaga sanj in tako že datumsko obeležila prelom stoletja z intelektualno revolucijo, katere posledice bodo do temeljev pretresle duhovno obzorje našega stoletja. Freud, tedaj star 43 let, se je dobro zavedal, kakšno odkritje drži v rokah – postavil ga bo v niz s Kopernikom, ki je človeka pregnal iz središča vesolja, in Darwinom, ki mu je odredil mesto med živalskimi vrstami – nazadnje je odkritje nezavednega zadalo udarec človeškemu samoljubju še na najbolj občutljivem mestu in mu pokazalo, da ni gospodar niti v lastni hiši. Samozavest oznanja še Vergilov verz, ki si ga je izbral za motto: Flectere si nequeo superos, Acheronta movebo – Če ne morem omečiti višjih bogov, bom premaknil podzemlje.

    A kakšno je bilo to peklensko podzemlje, ki se ga je namenil premakniti? Nemara je največje presenečenje prav v tem, da na tem nezavednem, do katerega sanje predstavljajo “kraljevsko pot”, ni ničesar divjega, neukročenega in “iracionalnega” – ničesar takega, kar so romantiki videli v geslu, da je človek pol angel in pol žival. V nezavednem ne kraljujejo “živalske strasti”, prav nasprotno, je nezavedno, ki “misli”, opravlja intelektualne operacije, se odvija v igrah jezikovnih zgostitev in premestitev, nekaj, kar je videti na moč blizu zavesti, a prav v tej bližini kar najbolj tuje. Je nadvse strukturirano – “strukturirano kot govorica”, kot bo to plat kasneje strnil v geslo Lacan – in obenem nekaj, kar obvladuje neka blodna logika, ki se zavesti izmika. In če se je novoveška filozofija dogajala v znamenju Descartesovega cogita, bo Freudova velika knjiga ponudila verzijo cogita za naše stoletje: neko misel, ki se nima v lasti, ki ni pri sebi in iz katere subjekt ne more potegniti svojega “sem” kot trdne točke gotovosti; in nekega subjekta, ki je “pri sebi” prav tam, kjer se ne more prepoznati in tako radikalno razsrediščen.

    V prvih šestih letih po izidu so knjige prodali le 351 izvodov – revolucija je minila neopaženo, toda Freudova samozavest je bila na mestu: stoletje kasneje ni nobenega duhovnega področja, ki bi ne bilo tako ali drugače z njo obeleženo. (Slovenski prevod je izšel pri Studia humanitatis leta 2000.)

    Mladen Dolar