Martin Heidegger: Bit in čas

    Vprašanje po biti, bržčas najstarejše filozofsko vprašanje, je dobilo v dvajsetem stoletju odločilni zasuk z delom Martina Heideggra. Še več, nemara je prišlo na dan, da je določen horizont tega spraševanja, ki je dve tisočletji in pol opredeljeval veliko metafizično tradicijo, v dvajsetem stoletju doživel svoj iztek, da je bilo mogoče ugledati njegove meje in sestopiti v njegove spregledane temelje – nekaj, kar se ni zgodilo le skozi Heideggra, temveč na različnih ravneh skozi vrsto miselnih podvzetij.

    “Vprašanje o smislu biti je najuniverzalnejše in najbolj prazno; v njem pa tiči hkrati možnost njegove lastne najostrejše oposameznitve glede na vsakokratno tubit.” Pravi kraj, da se lotimo tega najbolj občega in praznega vprašanja, je tako tisto odlikovano bivajoče, ki smo vselej mi sami v naši “vselejmojosti”. Od tod eksistencialna analitika tubiti, ki naj razkrije njena določila – njen temeljni ustroj kot biti-v-svetu, njeno bit kot “skrb”, njeno tesnobo in bit k smrti, naposled dimenzijo časovnosti kot horizont razumevanja smisla biti. Bogastvo analiz eksistencialnih opredelitev tubiti po eni strani meri na kritiko tradiranih filozofskih pojmov (recimo na hitro subjekta, objekta, spoznanja, resnice …) – nekaj, kar Heidegger poimenuje “destrukcija ontologije”, kjer pa metafizika ni enostavno zabloda, temveč nujna epoha dojetja biti; po drugi strani pa jih preči ločnica med “neavtentičnimi” in “avtentičnimi”, “samolastnimi” možnostmi bivanja tubiti, med njeno “zapadlostjo” in “razklenjenostjo”. Horizont “razklenjenosti” je naposled čas, ki šele razpira bit – in tu se nemara najavlja Heideggrovo kasnejše “nadaljevanje” tega nedokončanega dela v zasuku k “Času in biti” in dimenziji dogodka, ki je, paradoksno, prav “razlastitev samolastnega”. Analize Biti in časa so ponujale veliko nastavkov, ki so jih na raznolike načine izrabili tokovi eksistencializma, hermenevtike, marksizma in strukturalizma. Nad njegovim delom pa je zatem obvisela težka hipoteka njegovega fatalnega angažiranja v fašizmu – tu pa nas nedvoumna kritika njegove nedvomne soudeleženosti nikakor ne sme odvezati od nadvse resnega spoprijema z njegovim delom. (Slovenski prevod Biti in časa je izšel 1997 pri Slovenski matici.) (Mladen Dolar)