Gilles Deleuze: Logika smisla

    “Nekega dne bo to stoletje znano kot Deleuzovo,” je zapisal navdušeni recenzent ob izidu Logike smisla (1969). Recenzent ni bil nihče drug kot Michel Foucault. Pri Deleuzu se vrnitev k velikim filozofskim vprašanjem – bit, eno, mnoštvo, razlika, ponavljanje – križa z iznajdbo nenadejanih in osupljivih genealogij in tradicij: Lewis Carroll, z Alico v čudežni deželi, si podaja roko s stoiško logiko, Proust in Kafka s filmom kot na novo odkritim filozofskim objektom, Spinoza in Hume z Nietzschejem in Bergsonom. A ta mešanica heterogenega je jasno osredinjena z iznajdevanjem, konstruiranjem novih konceptov, ki tvorijo enega najbolj nenavadnih in najdrznejših filozofskih opusov našega časa.

    “Smisel ni nikoli princip ali izvor, smisel je proizvod. Ni ga treba odkriti, restavrirati niti znova uporabiti, treba ga je proizvesti z novimi mašinerijami. Ne pripada nobeni višini, ni ga v nobeni globini, temveč je učinek površine, neločljiv od površine kot njegove lastne dimenzije.” Tu je ena velikih Deleuzovih tem: afirmacija površine zoper vso filozofsko tradicijo brskanja po skrivnih in temotnih globinah, afirmacija smisla kot učinka in proizvoda zoper iskanje skritih smislov, afirmacija nesmisla kot notranjega slehernemu smislu, afirmacija mašinerije, stroja, zoper intencionalno zavest, in lahko bi rekli nazadnje – afirmacija afirmacije zoper vsako dialektiko in njeno inherentno obsesijo z negativnostjo. Takšna afirmacija terja nov modus subjektivnosti, iznajdbo singularnosti, ki niso več po meri ne človeka ne Boga, ne individualne ne osebne ne univerzalne: “Vse to prečijo kroženja, odmevi, dogodki, ki proizvajajo več smisla in svobode, dejanskosti, kot je človek kadarkoli sanjal ali Bog zasnoval. Sprožiti kroženje praznega mesta, dati besedo predindividualnim in neosebnim singularnostim, skratka proizvajati smisel, to je današnja naloga.” (Slovenski prevod je izšel pri založbi Krtina.) Mladen Dolar