Mož, ki ni znal pozabljati

    Verjetno smo si vsi kdaj zaželeli, da bi imeli boljši spomin. Ko se pri blagajni nismo mogli spomniti pin kode bančne kartice ali ko nam je iz glave ušla kaka pomembna telefonska številka, se nam je gotovo zdelo, da bi bilo na svetu veliko lažje, če ne bi imeli nikakršnih težav s pomnjenjem nepovezanih podatkov. Zato si kar težko predstavljamo, da ima lahko kdo tudi povsem nasproten problem: ničesar ne more pozabiti.

    Najbolj znan primer človeka, ki je imel tako dober spomin, da ga je to motilo v vsakdanjem življenju, je bil Solomon V. Šereševski. Bil je judovskega rodu in v začetku dvajsetega stoletja je delal v Moskvi kot novinar. Njegove nenavadne sposobnosti je prvi opazil urednik časopisa, za katerega je pisal prispevke, saj si na jutranjih sestankih uredništva nikoli ni nič zapisal, čeprav so dobili posamezni novinarji zelo natančna navodila, kje in kdaj naj se s kom sestanejo. Urednik je bil sprva prepričan, da je Šereševski neresen uslužbenec, a ko mu je ta dobesedno zdrdral prav vse podatke, ki jih je povedal v zadnji uri, je spoznal, da je pred njim mladenič z zelo nenavadnimi sposobnostmi.

    Ker se Šereševski sam niti ni dobro zavedal, da je njegov spomin bistveno boljši, kot je to običajno, mu je urednik priskrbel sestanek s takrat še mladim, a kasneje zelo slavnim ruskim nevrologom Aleksandrom R. Lurio. Že po njunem prvem srečanju so Lurio nenavadne težave mladega novinarja povsem prevzele in nadaljnja tri desetletja se je z njim redno dobival, si z njim dopisoval in s skrbno znanstveno natančnostjo preučeval njegove nenavadne sposobnosti in težave.

    Tatari nimajo iluzij

    Nevrolog Aleksander Luria je bil učenec slavnega Leva Vigotskega, utemeljitelja razvojne psihologije, ki je žal že leta 1934 dokaj mlad umrl za tuberkulozo. Vigotski se je znanstveno ukvarjal z marsičim, med drugim ga je zanimalo tudi, kako jezik in kultura vplivata na razvoj otroka in način njegovega dojemanja sveta. Da bi svoje hipoteze znanstveno preveril, je mladega Lurio poslal na ruski daljni vzhod, da bi med nepismenimi Tatari preveril, ali vizualne čutne iluzije, kot so, recimo, preprosti vzorci na papirju, pri katerih se nam eden zdi večji kot drugi, čeprav sta v resnici oba enako velika, delujejo tudi nanje.

    Luria je bil nad rezultati svoje raziskave na daljnem vzhodu tako navdušen, da ni mogel čakati še na dolgo vožnjo nazaj s transibirsko železnico, zato je Vigotskemu poslal kar telegram: “Tatari nimajo iluzij.” Seveda so ga takoj aretirali. To so bili namreč časi stalinistične Rusije in pošiljanje telegramov o domnevnih “kolektivnih iluzijah” te je lahko stalo tudi življenje. Luria se je kasneje iz razvojne psihologije raje preusmeril na nevrologijo in postal vojaški možganski kirurg.

    Neomejen spomin

    O svojih srečanjih s pacientom, ki ni znal pozabljati, je Luria poleg znanstvenih sestavkov leta 1965 napisal tudi zelo zanimivo knjigo, namenjeno širšemu krogu bralcev. V njej je natančno opisal več desetletij svojega druženja s pacientom in se poskušal vživeti v svet, kot ga je doživljal Šereševski. Lurijeva knjiga z naslovom The Mind of a Mnemonist: A Little Book About a Vast Memory je v angleškem prevodu leta 1968 izšla tudi pri Harvard University Press.

    Na začetku knjige se Luria spominja prvih testov, ko je poskušal ugotoviti, kako dober spomin ima S., kakor v knjigi imenuje svojega pacienta Šereševskega. Sprva ga je preizkušal tako, da mu je bral dolga zaporedja števil, a je S. prav vsa, ne glede na dolžino, brez težav ponovil. Prav tako je števila lahko zdrdral tudi od zadnjega naprej in ne le v istem vrstnem redu, kot jih je slišal.

    Luria je bil sprva nesrečen, saj je kot pravi znanstvenik želel izvesti čim več meritev in čim bolj objektivno preučiti nenavadne sposobnosti pacienta, a je moral priznati, da mu ne uspe določiti niti meje zmožnosti spomina. Vendar pa S. ni znal ponoviti le pravkar prebranih števil, ampak se je lahko spomnil tudi zaporedja števil, ki mu ga je Luria prebral pred tednom, mesecem, ali celo več let nazaj.

    Luria je v knjigi zapisal, da se je lahko S. spomnil posameznega testa tudi po petnajst letih: “S. je zaprl oči, za hip molčal, nato pa pripomnil: ‘Seveda… To je bilo zaporedje, ki ste mi ga prebrali, ko sva bila v vašem stanovanju… Vi ste sedeli za mizo, jaz pa v gugalniku… Oblečeno ste imeli sivo obleko in me takole gledali… Zdaj vas slišim govoriti…’ Nato je zdrdral zaporedje točno tako, kot sem mu ga takrat prebral.”

    Težave človeka s popolnim spominom

    Ker Lurii spomina pri pacientu ni uspelo izmeriti, se je osredotočil na njegove druge težave in predvsem na specifično doživljanje sveta, ki nikakor ni bilo podobno običajnemu. S. je namreč bolehal tudi za močno obliko sinestezije, kot se strokovno imenuje pojav mešanja čutnih vtisov. Dražljaji v enem čutilu so mu sprožili občutja tudi v drugih čutilih, kar je lahko bilo zelo zoprno. Po srečanju z Levom Vigotskim je recimo dejal, da ima tako “krhek rumeni glas”.

    Ko je prišel v restavracijo, ga je lahko povsem odvrnila od hrane že kaka beseda na meniju, ki mu je sprožila občutja takšnih okusov in vonjev, da sploh ni bil več lačen. Prav tako ni mogel hkrati jesti in brati knjige oziroma časopisa. Mešali so se mu namreč okusi hrane in okusi, ki so se sprožali ob branju besedila, tako da tudi pomenu prebranega ni mogel več slediti.

    Ko sta nekoč z Lurio odhajala z inštituta, ga je ta povprašal, ali ne bo pozabil poti do inštituta. Očitno je pozabil, s kom ima opravka. S. je odvrnil le: “Dajte no. Le kako bi lahko pozabil? Navsezadnje je tule ograja. Ima tako slan okus in je tako groba, pa še oster, zbadajoč zvok ima…”

    Morda se zdi sinestezija nekaj, kar bi lahko pomagalo pri vživljanju v dobro poezijo, saj se bralcu s sinestezijo ob vsaki besedi sproži kak vonj, okus, barva ali zvok. Vendar ni tako. Kot je ugotovil Luria, je S. zelo slabo dojemal pesmi Puškina in Pasternaka. Metafor skorajda ni mogel doživljati, saj se mu je zaradi sinestezije vse mešalo že na ravni neposrednih besed in vtisov, še preden bi sploh dojel pomensko raven.

    Naučiti se pozabljati

    Zanimivo je tudi, da so bile morebitne napake v njegovem spominu zmeraj le napake v percepciji. Ker je njegov spomin temeljil na vizualnih podobah in je v slike pretvarjal tudi števila, je podobo kakega števila lahko kdaj v mislih postavil tudi v slabo osvetljeni del sobe in zato nanj pozabil, saj ga je v svoji miselni podobi lahko tudi spregledal. “Podobno se mi je zgodilo z besedo jajce. Postavil sem ga pred belo steno, pa se je zlilo z ozadjem.”

    S. se je nekaj časa preživljal tudi kot cirkusant. Imel je predstave, v katerih je razkazoval svojo moč pomnjenja nepovezanih informacij. In ravno pri teh predstavah je ugotovil, da bi bilo kdaj dobro tudi kaj pozabiti. Glavna skrb med predstavami mu ni bila, ali se bo spomnil vseh števil, ki so mu jih napisali na tablo in jo nato odpeljali, ampak da ne bi med seboj pomešal mentalnih slik takšnih tabel, ki jih je imel še od prejšnjih predstav.

    Zato je razvil cel sistem brisanja popisanih tabel v svoji glavi. Najprej jih je nekako zastrl, da jih ni mogel več videti, nato jih je prekrival oziroma si izmišljal najrazličnejše načine, kako njihovo površino sprostiti za naslednjo predstavo. Sčasoma je spoznal, da ima tako močno avtosugestijo, da lahko nekaj pozabi že, če si to le dovolj močno želi.

    Fakirske sposobnosti

    S pomočjo avtosugestije oziroma vživljanja v svoje spomine je lahko kot kakšen fakir nadzoroval tudi svoje telesne funkcije. Običajno je imel pulz okoli sedemdeset udarcev na minuto. Zgolj s pomočjo misli pa ga je lahko pospešil do sto udarcev ali upočasnil na nekaj več kot šestdeset. Ko ga je Luria povprašal, kako to počne, se je le začudil: “Kaj je tu sploh nenavadno? Predstavljam si samo, da tečem za vlakom, ki je ravno speljal s perona. Vsaj zadnji vagon moram ujeti, da mi bo uspelo. Je torej nenavadno, da se mi pulz poviša? Nato si zamislim, da povsem miren ležim na postelji in poskušam zaspati… Začenja me zmanjkovati… moje dihanje postane enakomerno, srce pa bije vse bolj počasi…”

    A to še ni vse. Zgolj s pomočjo misli je lahko za nekaj stopinj povečal telesno temperaturo ene roke in znižal temperaturo druge. Prav tako je lahko z avtosugestijo nadziral tudi bolečino. Pri zobozdravniku si je preprosto zamislil, da na stolu ni on, ampak nekdo drug. “Jaz sem samo stal zraven in opazoval ‘njega’, ki so mu popravljali zobe. Naj ‘on’ čuti bolečino… Mene ni bolelo, razumete, ampak ‘njega’. Sam nisem čutil bolečine.” Ob tem zapisu je Luria kot pravi znanstvenik dodal, da poskus pri zobozdravniku ni bil nikoli ponovljen v nadzorovanih okoliščinah.