Spektakel izganjanja demonov je bil dolga stoletja praviloma v domeni Cerkve. Bolj ali manj uspešni eksorcisti so prirejali atraktivne predstave, ki so občinstvu jemale dih. Eden najbolj učinkovitih in razvpitih je bil v drugi polovici osemnajstega stoletja oče Johann Joseph Gassner. Njegove predstave izganjanja demonov so bile legendarne. Običajne prikaze obsedenosti z demoni je nadgradil z dramatičnimi prijemi, kot je na primer ukaz demonu, ki je obsedel obravnavano osebo – večinoma so bila to mlada dekleta -, naj najprej poveča hitrost njenega bitja srca, nato pa naj ga upočasni.

Po drugem ukazu je navzoči zdravnik dekle pregledal in ugotovil, da sploh nima več pulza, da se ji je srce ustavilo, in je zato dekle razglasil za mrtvo. A Gassner je ostal povsem miren in je v naslednjem trenutku le ukazal demonom, ki so bili odgovorni za dogajanje, naj nemudoma zapustijo dekletovo telo. In res je dekle oživelo ter se postavilo na noge, navdušeni opazovalci dogajanja pa so ugotavljali, da je Gassner res mojster svoje obrti.

Opisano se je dogajalo v drugi polovici osemnajstega stoletja, v dobi razsvetljenstva, ko so se posvetne oblasti poskušale otresti vpliva Cerkve, zato jim taka očitna oblast nekega duhovnika nad “nevidnimi silami” nikakor ni bila pogodu. Tako je na pobudo lokalnih zdravnikov bavarski princ leta 1774 ustanovil komisijo, ki naj bi raziskala, ali pri vsem skupaj morda le ne gre za prevaro. Eden od članov te komisije je bil tudi mladi zdravnik Franz Anton Mesmer, ki ga je še posebej zanimala uporaba Newtonove teorije gravitacije v medicini.

Čeprav se to danes rado pozablja, so imeli tudi veliki junaki iz zgodovine znanosti kakšne, gledano skozi današnje oči, zelo nenavadne ideje. Najrazličnejše tekočine, ki naj bi se pretakale po telesih ljudi in živali in bile v telesu odgovorne za prenos čutnih informacij in še marsičesa drugega, so bile v tistem času zelo popularne, še zlasti po odkritju pomena kroženja krvi. Newton je tako nekje dejal, da morda človeško telo vsebuje nevidno tekočino, ki se odziva na gravitacijo planetov podobno, kot ti povzročajo plimovanje morja.

Spektakel zdravljenja z magneti

Ko se je Mesmer kot član komisije za preiskavo magičnih sposobnosti razvpitega duhovnika soočil z dejstvi, jih je poskušal interpretirati ne skozi cerkveni, temveč skozi “znanstveni” pogled. Začel je eksperimentirati in kaj hitro je ugotovil, da lahko pri domnevno z demoni obsedenih dekletih tudi sam povzroči podobna stanja kot oče Gassner. Sprva je vse skupaj razlagal s pomočjo nekakšne “Newtonove teorije telesnih tekočin”, a si je kasneje premislil in namesto na gravitacijo začel prisegati na magnetizem. Kar je prej imenoval “živalska gravitacija”, je zdaj dobilo novo ime – “živalski magnetizem”.

Tej preobrazbi je botrovalo zdravljenje sedemindvajsetletnega dekleta, ki ji drugi zdravniki niso znali pomagati. Po namigu nekega jezuita naj bi ji pomagalo zdravljenje s pomočjo magnetov. Mesmer se je odločil poskusiti in je v ta namen kupil set magnetov, dekle pa je v resnici okrevalo. Ta “uspeh” ga je prepričal, da je “živalski magnetizem” resnično pomemben dejavnik uravnavanja zdravja telesa, kmalu pa je svojo magnetno teorijo še dodatno nadgradil. Ugotovil je namreč, da za dosego želenih učinkov sploh ne potrebuje magnetov, povsem zadoščajo že njegove roke.

Mesmer je tako okoli leta 1775 predstavljal domnevno zmago znanosti nad praznoverjem, saj je z javnimi demonstracijami povsem jasno pokazal, da lahko z golimi rokami doseže povsem enake učinke kot z religioznimi simboli opremljeni oče Gassner. Pri celotnem dogajanju torej ni šlo za nič nenaravnega, ampak za povsem pojasnljiv pojav “živalskega magnetizma”.

Posvetne oblasti so tako dobile argument, s katerim so lahko Gassnerju prepovedale javno izganjanje demonov. Očitno je, da težava ni bila v tem, da duhovnikova metoda zdravljenja ne bi delovala, temveč v tem, da religiozna interpretacija dogajanja ni bila več primerna za takratno dobo. Pri vsem skupaj velja poudariti, da je ostal ritual izganjanja demonov oziroma usmerjanja “živalskega magnetizma” skoraj povsem nespremenjen, spremenila se je le interpretacija tega, kaj naj bi se v resnici dogajalo.

Enega “mazača” nadomestil drugi?

Kaj kmalu pa je tudi Mesmer zabredel v težave. Leta 1777 je zdravil mlado pianistko Mario Thereso von Paradies, za katero je sam Mozart napisal enega od klavirskih koncertov. Pianistka je bila že od svojega tretjega leta starosti slepa, čeprav zdravniki za njeno slepoto niso našli nobenega fizičnega vzroka. Ob Mesmerjevem zdravljenju naj bi ponovno spregledala, vendar le, kadar je bil Mesmer v sobi, in še to fizično zelo blizu njenega telesa, zraven pa ni bilo nobenih prič. Seveda je očetu dekleta, ki je bil visok svetovalec na dunajskem dvoru, vse skupaj postalo sumljivo. Ko je bilo že povsem očitno, da je dekle močno pod vplivom Mesmerja, se je odločil ukrepati in ji je prepovedal vse stike z zdravilcem. Iz dogodka je nastal velik škandal, ki je močno omajal Mesmerjev ugled na Dunaju, zato se je mojster “živalskega magnetizma” odločil za selitev v zanj bolj prijazni Pariz.

V Parizu so njegove seanse hitro postale osrednja atrakcija in zanimanje zanje je seglo vse do dvora in razvpite Marije Antoinette. A vsi Parižani le niso bili tako vzhičeni nad novo modno muho petičnežev. Spomladi leta 1784 je kralj Ludvik XVI. ustanovil komisijo uglednih znanstvenikov, ki naj bi raziskala Mesmerjevo delo. Komisija je štela mnogo ključnih osebnosti takratne znanosti. V njej je sodeloval Benjamin Franklin, ki je bil takrat ameriški veleposlanik v Franciji, pa slavni kemik Antoine Lavoiser, in tudi ugledni zdravnik Joseph-Ignace Guilliotin, ki se je v zgodovino zapisal z znamenito iznajdbo, ki je nekaj let kasneje, med francosko revolucijo, pokončala kar nekaj njegovih kolegov iz komisije, med drugim tudi kemika Lavoiserja.

Člani komisije so z Mesmerjevim domnevnim “živalskim magnetizmom” izvedli več eksperimentov, ki so jasno pokazali, da ne gre za nikakršno nevidno magnetno tekočino, ampak le za domišljijo sodelujočih v seansi. V poročilu so zapisali, da lahko tudi domišljija sama brez pomoči magnetizma sproducira vse te pojave, medtem ko magnetizem brez pomoči domišljije te moči nima.

Domišljija ne potrebuje pojasnila

Zanimivo je, da niso sledili dotedanji tradiciji in pojavov, ki so se na seansah dejansko zgodili, niso interpretirali s kako novo teorijo, ki ne bi vključevala ne religije ne skrivnostnih naravnih sil, temveč so jih zavrgli kot nevredne pojasnitve. Zanje dejstvo, da je terapija dejansko delovala in pomagala pacientom, ni bilo dovolj, da bi pojave vzeli resno. Ko so enkrat dokazali, da je vzrok za omenjene pojave psihološke narave, se pravi, da jih povzroči domišljija, kot so sami vse skupaj poimenovali, se jim je zdelo, da nadaljnja pojasnila niso več potrebna.

Poleg javnega poročila so znanstveniki pripravili tudi tajni dodatek, ki je bil namenjen samo kraljevim očem, v katerem so omenili tudi morebitne moralne vzroke, zakaj je tovrstne predstave bolje prepovedati. Ugotovili so namreč, da je veliko dogodkov seksualne narave, zdravljene ženske naj bi med terapijo doživljale celo orgazme. Ker je bil za pretok “magnetnih energij” med zdravljenjem potreben tesen stik zdravilca s pacientom (pacientke so bile večinoma mlada dekleta), je bila skrb za moralo razumljiva.

Mesmerjev ugled se je po objavi poročila uglednih akademikov občutno zmanjšal, tako da je zadnja desetletja svojega življenja prebil v Švici, odmaknjen od oči javnosti. A njegova ideja “živalskega magnetizma” je živela naprej, le da se je širila bolj po ljudskih sejmih s predstavami za širše množice.

Celoten ritual, ki je bil najprej v domeni cerkvenih izganjalcev hudiča in se nato ob pojavu znanosti spremenil v urejanje nekakšnih nevidnih magnetnih tekočin, je na koncu pristal povsem v domeni psihičnega. Sredi devetnajstega stoletja je škotski zdravnik James Braid opisal nov psihološki postopek, ki je pripeljal osebo v nekakšno napol budno stanje, ki ga je imenoval neuripnotizem, kasneje pa se je prijel izraz hipnotizem oziroma hipnoza.

Od nadnaravnih religioznih vzrokov obsedenosti se je razlaga istega pojava tako postopoma selila najprej na materialne vzroke v obliki nekakšnih nevidnih telesnih tekočin, na katere delujejo fizikalne sile, nato pa se je uveljavila povsem psihološka razlaga, ki je vse skupaj postavila v domeno misli oziroma domišljije. Čeprav gre za povsem isti pojav oziroma postopek zdravljenja, lahko na tem primeru lepo vidimo, kako miselno ozračje posamezne dobe vpliva na interpretacijo dogajanja. Zato bi se tudi danes morali večkrat zamisliti ob tem, kako nam današnje miselno ozračje oblikuje predstavo sveta tako, da se nam določene stvari in razlage (recimo glede zdrave hrane, gojenja gensko spremenjenih organizmov in uporabe embrionalnih matičnih celic za raziskave in zdravljenje, če omenimo le nekatere aktualne teme) same po sebi zdijo naravne, razumljive oziroma samoumevne.